Foto: osebni arhiv Jakoba Kende

Ni povsem samoumevno, da ne razmišljamo, kaj med dihanjem počnejo naši pljučni mešički? Ni tudi samoumevno, da ne razmišljamo, kaj med hojo počnejo naše mišice in kako se pogovarjajo z našimi možgani?

Jakobu J. Kendi ni. Ko imaš najprej pred seboj 3.500 kilometrov dolgo pot, nekaj mesecev pozneje pa že za seboj, marsikaj ni več samo po sebi umevnega. Je bilo pa zato nama jasno, da morava Jakoba povabiti pred mikrofon.

Apalaška pot, ki si jo je naprtal, zagrizel vanjo in jo tudi prebrodil, ni mačji kašelj že, če si jo poskusiš predstavljati v udobju svojega naslonjača. Toliko manj, ko si dejansko na poti in te prešine spoznanje, da vsak dan prehodiš razdaljo enega maratona in višinsko razliko dveh Triglavov.

Srečanja z medvedi, kačami, ameriškimi popotniki in coprniki pa so tako ali tako poglavje zase.

Jakobu dolge poti kar vidno ustrezajo. Ekstremni dolgoprogaš je bil v Apalačih, izjemno dolgo smer - po času in kilometrih vrstic - pa je »prehodil« med prevajanjem Harryja Potterja. Tako kot v ameriško pogorje se je z vso odločnostjo podal med strani vseh sedem knjig in jih iz angleščine prenesel v slovenščino.

Hoja in prevodi na prvi pogled nimajo nič skupnega, kako blizu so si, pa se začne lepo kazati, ko ti zlezejo že močno pod kožo. Na takšnih dolgih in napornih poteh dobesedno srečaš samega sebe oziroma »vidiš sebe natanko takšnega, kakršnega si«.

Francoski romantiki bi rekli, da se duša dvigne iz telesa in splava k Bogu, Jakob svoje izkušnje opisuje drugače: takrat si zadet kot mamba.

Videti je, kot da se ločiš od samega sebe in se gledaš. »Ko prevajam, se spremenim v avtomaton, ta bajno lep in neverjeten instrument, ki tipka kar sam od sebe.« Če bi samega sebe spustil iz vajeti, bi se verjetno kar razletel. Zato se je vedno dobro rahlo držati nazaj.

Je pa treba vedno tudi hoditi naprej. Ne zato, »ker moraš, ne zato, ker je treba, ampak zato, ker drugega razen te hoje ni«. Tako je v svoji pesmi zapisal Kajetan Kovič in prav to metaforo je v najbolj dobesednem smislu hotel živeti tudi Jakob.

Skratka, medvedi, kače, ameriški popotniki in coprniki, ki so Jakobu delali družbo, vas pričakujejo v 3. epizodi podkasta Strašno hudi.

Medtem pa že pridno sekljava naslednjega. Ni nujno, da boste med poslušanjem imeli podobno izkušnjo, kot sva jo imeli midve med pogovorom, a obstaja možnost, da boste imeli kurjo polt. Najmanj enkrat.

Vsebina je nastala v okviru projekta, ki ga vodi Oštro in podpira Ministrstvo za kulturo.