Foto: Voranc Vogel

Nekega lepega dne se je pred Lauro Unuk prikazal dedek, prednjo postavil šahovnico in ji rekel: »To je šah. Bi z menoj odigrala partijo?« Figur ni znala niti premikati, zato se je okrepila z očetom, a v dvoboju z dedkom izgubila. Ne prvič, ne zadnjič. Toda zdaj bi bil v škripcih dedek. Kako se sploh uspešno braniti pred mladinsko svetovno prvakinjo v šahu?

Strašno huda Laura Unuk je tako rekoč strah in trepet šahovskih turnirjev, čeprav na nikogar ne kriči, poleg tega ne bruha ognja, srboritost pa tudi precej dobro skriva s svojo prikupnostjo. Še več, nedolgo tega je bila prepričana, da je njen šahovski značaj obramben. Potem jo je najboljši slovenski velemojster vznemiril z opazko, da prepozna predvsem napadalnost, ki jo odtlej vztrajno brusi, a le kot šahovsko taktiko. 

Bodisi je tako zaradi značaja bodisi zaradi ljubezni do igre, gotovo pa je tudi vztrajnost tista, s katero premaguje ovire in jih tako dobro preskoči, da se je med šahovskimi kolegicami, no, nasprotnicami, že dvakrat zavihtela najvišje na svetu. Ni pa poletela tako visoko, da bi ji sonce zaradi vroče želje stalilo krila.

Je že njen značaj tisti, ki jo dela prizemljeno in osredotočeno. Ko razmišlja o šahu, pa v njegovo središče ne postavlja le sebe, ampak želi okrog njega zbrati tudi druge. Z razlogom. Če opaža, da se zavoljo šaha tudi v vsakdanjem življenju lažje koncentrira in si krepi voljo, torej ni razloga, da ne bi takšnega uporabnega izkupička predstavila še drugim, recimo svojim sošolcem na športnem oddelku Bežigrajske gimnazije, ki so bili do njenega »športa« najprej sumničavi. Ko je postala svetovna prvakinja, se je plošča obrnila. Nekateri jo kar naprej sprašujejo po šahovskih potezah, ali če bi igrala z njimi.

Njej šah ustreza in kot pravi, ga verjetno zdaj ne bi mogla nehati igrati. Vztrajala bo. Dokler morda ne bo nekoč ona tista babica, ki bo pred vnuke postavila šahovnico in vprašala: »To je šah. Bi z menoj odigrala partijo?

Vsebina je nastala na Delu.