Foto: Matej Povše

Maruša nama je padla v oči, no, dejansko pred mikrofon, najprej zato, ker naju je kar nekaj ljudi opozorilo nanjo. In vsi, ki so nama o njej pripovedovali, so rekli, da počne res fine reči.

Da to drži, se strinja očitno večjo ljudsko mnoštvo, saj je Maruša za svoje delo prejela že ogromno priznanj in nagrad. Ena največjih je gotovo bila, da je bila kot prva članica prve slovenske ekipe povabljena k sodelovanju na bieneškem arhitekturnem bienalu v lanskem letu. »To je bilo res eno tako nenavadno naključje, pa res lepo povabilo, ki mu ne moreš reči ne, čeprav imaš blazno tremo in ne veš, ali boš izpolnil pričakovanja,« nama občutke, ki so jo tedaj prevevali, zaupa Maruša.

In, seveda, pričakovanja so bila več kot izpolnjena. Tema pa, kot enostavno pove Maruša, lepa: »Svoboda prostora. To je nekaj, kar veje tudi iz projektov, ki jih sami občudujemo.«

In ustvarjajo. Pravi, da arhitekti obožujejo naravne materiale: les, kamen, beton, opeko. »Premalo izkoriščamo les, čeprav ga imamo toliko in čeprav porablja Co2, medtem ko ga aluminij ustvarja - kar 3000-krat toliko, kot ga les porabi,« razloži Maruša.

Sama sicer ne verjame v pasivne hiše, a se trudi, da so tiste, ki zrastejo pod njenim okriljem, energetsko zmerno potrošne, čeprav je to pri obnovah starih hiš pogosto zelo težko. A vendar: »Polepiti hišo s stiroporjem je najslabše, kar lahko po mojem narediš, prav tako zamenjati stara lesena okna s plastičnimi okvirji. Vzamejo ti pol več svetlobe, ker so tako zelo neumno oblikovani, porabijo več mase, grdi so in debeli, prodajajo pa jih na tisoče in se ne ukvarjajo s tem, da bi iz njih naredili sodoben oblikovalski izdelek, kar je škoda.«

Več o Marušinem pogledu na spoj sodobnega z dediščino, dnevnih sobah sredi mest in iskanju njej ljubih prostorov pa v podkastu.

Vsebina je nastala v okviru projekta, ki ga vodi Oštro in podpira Ministrstvo za kulturo.