Podcast Strašno hudi tokrat gosti Miho Krofla, strašno hudega raziskovalca in pedagoga ljubljanske Biotehniške fakultete ter enega največjih poznavalcev velikih zveri v Sloveniji. Ko pravimo poznavalec, ne mislimo zgolj osebe, ki zre ... izza platnic knjig in računalnika. Miha se z njimi čisto zares srečuje v naravi. Z medvedom se je tako »pozdravil« že več kot 200-krat. So v tem času postali že kolegi? Miha odločno zanika. »Zelo jasno je, da nas te živali ne dojemajo kot prijatelje.« No, zgodilo pa se je tudi že, da se je znašel sredi volčjega brloga in si z mamo volkuljo zrl iz oči v oči. In? Nič. Nič? Nič. Kljub temu tega ne počnite nikoli in nikdar. Saj veste − vsak je svoje hiše gospodar. Miha, ki gozd in njegove prebivalce pozna kot svoj dom, pa kljub temu pravi, da ga ob srečanju z našimi velikimi zvermi ni nikoli kaj pretirano strah. »Vseeno te živali ne lovijo človeka za hrano,« odvrne in doda: »Dejansko več strahu občutim, če se peljem po cesti na teren.« Ja, Miha je svojevrsten. Oborožen z znanjem in izkušnjami premaguje vse stereotipe − o tem, ali bi nas medved, ko nas sreča, kar takoj napadel, ali je crkljiv in len, pa tudi kako dober plesalec je, pa o tem, ali risi plezajo na drevo, ali so to velike pikaste mačke, ki lovijo miši, in ali volkovi čisto zares tulijo v luno ... Kot poudarja, so velike zveri posebne tudi zaradi svoje ekološke funkcije − s svojo prisotnostjo močno vplivajo na življenjski krogotok sistema, v katerem živijo, na številnost določenih populacij in tudi na njihovo obnašanje. »Po domače rečeno: jelen ni jelen, če ga ne lovi volk. Vizualno in anatomsko že, a po obnašanju v ekosistemu, se lahko precej spremeni,« ponazori Miha. Zaradi tega jim pravimo tudi tako imenovane ključne vrste. Zdaj, ko že trka pomlad, bo Miha nadaljeval z izvajanjem projekta o medvedih: nekaj so jih že opremili s telemetričnimi ovratnicami, nekaj jih še bodo. »Spremljamo predvsem odnos medveda do človeka. Pri tem vpeljujemo tudi nekatere ukrepe, s katerimi bi želeli pomagati lokalnemu prebivalstvu, da bi zmanjšali težave z medvedi.« Tako bodo na teren postavili prve medovarne smetnjake. Ti so narejeni tako, da medved ne more priti do smeti in dobiti »nagrade« v obliki hrane. »Pričakujemo, da se bo zmanjšalo število obiskov v naseljih, s tem pa tudi konflikti. To je eden izmed večjih projektov, ki ga trenutno izvajamo.« Poleti bodo nadaljevali tudi monitoring volka z izzivanjem tuljenja (po posebnem tečaju gredo s prostovoljci na teren in tulijo kot volkovi, ti pa se oglašajo nazaj). Če bi bil volk ... Ko pa se bodo spomladi vse živali do konca zbudile in pretegnile, se srečale v kakšen gozdnem lokalu na kavi in se pogovarjale, kam bi se rade preselile, bi izbrale Slovenijo ali bi raje iskale drug življenjski prostor? »Odvisno od vrste do vrste,« v smehu odgovori Miha. »Kakšnim bi bilo kar udobno v Sloveniji, za kakšne druge pa verjamem, da bi raje izbrale kakšno sosednjo državo. Če bi bil jaz na primer volk, si definitivno ne bi želel biti v Sloveniji. Že v Italiji ali na Hrvaškem bi bilo verjetno bolj prijazno. --- Podkast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar. Pripombe, kritike, pohvale in tudi predloge za goste (u)loviva na [email protected]. Glasba: Bowrain Obdelava zvoka: Gregor Zemljič Likovna podoba: Mashoni«