Nedeljska reportaža

Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.

Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.

Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.

Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.

Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.

Veliko besed in besedil je bilo napisanih o sobivanju narodov in narodnosti v Evropi, o multikulturnosti na različnih ravneh, tudi o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Ni dvoma, da so avtorji resno razmišljali o vseh teh vprašanjih in iskreno zapisali svoje poglede nanje ter ponujali predloge, kako pospeševati procese krepitve takšnega sožitja. Ob vsem tem je težko spregledati, da gre za procese, ki so od rojstva idej do danes delovali po načelu vroče hladno. Vedno je bilo veliko ljudi, ki so si želeli ter so bili in so sposobni sprejemati sožitje vseh ljudi ne glede na vse tisto, kar nas danes bolj ločuje kot povezuje. Žal pa so bili prisiljeni sobivati tudi z ljudmi, ki tega niso sposobni. Tako je bilo in verjetno bo tudi v prihodnje tako. Leta 2003 je pokojni pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture Aleš Debeljak v svojem eseju Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov, med drugim zapisal: »Ampak: enotni slovenski kulturni prostor je danes v Republiki Sloveniji skromno znan pojem. Se več: pomislimo le na negativni pomen v nenehnem poudarjanju manjšinskega, se pravi vsaj drugačnega, če ne na tihem tudi že slabšalnega statusa pisateljev in drugih umetnikov, ki delujejo v slovenski kulturi ne glede na državljanske identifikacije, ki jih nosijo v svojih potnih listih Italije, Avstrije in Madžarske.«

Ob vsem tem je prijetna novost obstoj društva, prvega primorskega kulturnega društva katerega članice in člani so iz Slovenije in zamejstva – iz Posočja, Benečije in Rezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010 kot Kulturno društvo PoBeRe na Livku – Posočje, Benečija, Rezija, od junija leta 2015 pa deluje kot Kulturno društvo Nit. Nit, ki je osnova za spletanje, prepletanje, povezovanje, tkanje zrahljanih vezi med rojaki z obeh strani meje. Društvo ima danes nekaj manj kot trideset članov, ukvarjajo se predvsem s pisno in likovno umetnostjo, v prostoru pa so vse bolj prepoznavni. Kot so nam povedali med snemanjem oddaje Nedeljska reportaža, je zanimivo delovati v okolju v katerem en jezik ljudje govorijo na tri različne načine, zanimivo je delovati v okolju, ki ohranja spomin na mejo, ki jih je nekoč ostro ločevala, danes pa se vse bolj spreminja v namišljeno črto, med mladimi, ki zanje meja ne obstaja in v prostoru, ki gradi svojo prihodnost na tradicionalnih vrednotah, ki povezujejo tri časovne pasove vsakega življenja – preteklost, sedanjost, prihodnost. Ob tem pa se zavedajo, da brez aktivnega odnosa tega stanja ne bo mogoče obdržati, ohranjati v resnici neločljivost enotnega kulturnega prostora. Več v Nedeljski reportaži Jurija Popova.

Medijske zgodbe se po večini vrtijo okoli presežkov; torej okoli stvari in ljudi, ki se razlikujejo od povprečja. To pa pomeni, da nekje tam zunaj ostaja kopica povprečnih zgodb in zgodb o povprečnosti, ki jih ne izbrska nihče. To bo popravila tokratna Nedeljska reportaža, ki se je odpravila na lov za najbolj povprečno slovensko občino.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Gozd in umetnik sta si vedno bolj vsaksebi. Predvsem zato, ker je gozda vedno manj, umetnikov pa vedno več. A k nam je pred nekaj leti pljusknila nova umetniška veja, ki jo je ta umetnost urno odrezala. Kako je tudi ne bi, ko ima v rokah motorno žago. O tem nenavadnem fenomenu, o Solčavi, pa tudi o turizmu tam gori Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži z naslovom: "Drveče motorke iz Solčave!"

Potepanja po naših krajih, pogovori z mnogimi ljudmi in branje legend in zgodovinskih zapisov razkrivajo mnoge zanimive zgodbe, ki so ali niso pozabljene, a zato nič manj pomembne za oblikovanje miselne podobe o krajih in ljudeh. Prek vseh teh spoznavamo naravo ljudi, njihovo domišljijo in ustvarjalne razsežnosti. Jurij Popov je na svojih poteh po Sloveniji posnel tudi nekaj krajših pričevanj o zanimivih zgodbah, ki temeljijo na legendah ali pa so jih spodbudile.

\tV Posočju zadnja desetletja odkrivajo krivopete, skrivnostne ženske, ki so pametne, lepe in obvladajo številne veščine. Med drugim lahko pozdravijo vsako bolezen. Zgodbe o njih prihajajo sicer iz Beneške Slovenije, tam pa si niso enotni ali so krivopete lepe ali grde. Naši viri pravijo, da so lepe, vendar jih je sram, da imajo obrnjena stopala. Zato se pred ljudmi skrivajo v gozdovih.

\tV Špičniku v občini Kungota leži med vinogradi veliko srce. Lahko bi mu rekli cestno srce, saj gre za del ceste, ki je oblikovana kot srce. Kot smo zvedeli, se je to zgodilo naključno, podoba pa je tako izvirna, da so jo celo Francozi za nekaj časa razglasili za svojo, trdili so, da leži nekje v Franciji.

\tV okolici Mokronoga ležita hrib in potok nenavadnih imen. Hrib je Priča, potok pa Pričnica. Zakaj tako? Naš vir nam je povedal, da sta ti dve imeni tesno povezani s svetima možema, sicer bratoma Cirilom in Metodom in njuno potjo v Rim.