Nedeljska reportaža

Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".

Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.

Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.

Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.

Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci.

Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.

Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.

Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.

Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana.

Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.