Nedeljska reportaža

O vremenu znam razbrati nekaj več od povprečnega državljana. Vse svoje razširjeno vremensko znanje sem si pridobil na vremenskem forumu društva Zevs. Ko smo se dobili v gostinskem lokalu, le kje drugje bi se človek pogovarjal o vremenu, je bil zame nekoliko mistični trenutek. Do tega dne sem jih poznal le po njihovih spletnih imenih. Zdaj jih prvič vidim v živo. O vremenu vedo neprimerno več od mene. Še več od njih verjetno vedo poklicni meteorologi. Še več od poklicnih meteorologov ve o vremenu gospod bog. Pravzaprav on ve o vremenu vse, a je žal odklonil sodelovanje v današnji oddaji.

Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.

Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen.

To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati.

Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih.

In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto.

Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.

Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.

Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.