Nedeljska reportaža

Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.

Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.

Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.

Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.

Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.

Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!

Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.

Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača-Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato ne preseneča, da so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali "tržaški gospodi", sami pa so prenočevali na senikih. Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Park bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.