Slovenija velja za zibelko krasoslovne znanosti v širšem pomenu besede. Kako tudi ne, saj imamo skupaj približno 11 500 jam. Čeprav niso vse krasotice, pa je prav vsaka na svoj način posebna. Za vasjo Gornji Ig, ob poti proti Krimu, je Velika Pasica, dolga le 125 metrov. Ljudje so zahajali vanjo že sredi 19. stoletja. O tem pričajo od bakel ožgane stene, podpisi obiskovalcev in odbiti kapniki.

A ne glede na to je jama z biološkega stališča izjemno bogata in posebnost v svetovnem merilu. Ne samo da je bil v njej najden drugi jamski hrošč na svetu, do zdaj je bilo ob pomoči primerkov iz jame opisanih 12 novih jamskih vrst. To pomeni, da je bila odkrita ena vrsta na vsakih 10 metrov rovov – glede tega je jama zagotovo prva na svetu. Po številu jamskih vrst je uvrščena na 9. mesto na svetovni lestvici.

Precej zaslug za to ima tudi prof. dr. Anton Brancelj, raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in predavatelj na univerzi v Novi Gorici. Nekaj let je raziskoval drobne rakce, ki živijo v jamskem stropu. Življenje teh in preostalih jamskih prebivalcev je opisal tudi v knjigi Jama Velika Pasica – zgodovina, okolje in življenje v njej.

Slovenija velja za zibelko krasoslovne znanosti v širšem pomenu besede. Kako tudi ne, saj imamo skupaj približno 11 500 jam. Čeprav niso vse krasotice, pa je prav vsaka na svoj način posebna. Za vasjo Gornji Ig, ob poti proti Krimu, je Velika Pasica, dolga le 125 metrov. Ljudje so zahajali vanjo že sredi 19. stoletja. O tem pričajo od bakel ožgane stene, podpisi obiskovalcev in odbiti kapniki.

A ne glede na to je jama z biološkega stališča izjemno bogata in posebnost v svetovnem merilu. Ne samo da je bil v njej najden drugi jamski hrošč na svetu, do zdaj je bilo ob pomoči primerkov iz jame opisanih 12 novih jamskih vrst. To pomeni, da je bila odkrita ena vrsta na vsakih 10 metrov rovov – glede tega je jama zagotovo prva na svetu. Po številu jamskih vrst je uvrščena na 9. mesto na svetovni lestvici.

Precej zaslug za to ima tudi prof. dr. Anton Brancelj, raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in predavatelj na univerzi v Novi Gorici. Nekaj let je raziskoval drobne rakce, ki živijo v jamskem stropu. Življenje teh in preostalih jamskih prebivalcev je opisal tudi v knjigi Jama Velika Pasica – zgodovina, okolje in življenje v njej.

Metuljčka vrste jamski pedic med prezimovanjem v jami Jamsko srebro oz. zlato so z vodo prekrite kolonije bakterij na jamskem stropu Jemanje vzorcev Mali podkovnjak med zimskim spanjem v jami Odlomljeni kapniki Podpisi v jami Rak dvoklopnik živi v drobnih razpokah v jamskem stropu S kapljicami pokrit metulj zobati vrbovček med prezimovanjem v jami Jamske kobilice preživijo večino časa v jami Slonova glava z odlomljenim oklom Drobni kapniki, ki hitro rastejo, se imenujejo »špageti« Vhod v jamo Velika Pasica Prazna lupinica jamskega polža, opisanega iz te jame

Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje v Aziji človek ujel sokola. Da bi spoznal duha te divje ptice, ga je hranil in udomačil, potem pa izpustil. Potem ko je ptica odletela, je ujela plen in ga delila s človekom. Čeprav gre za legendo, dokazi kažejo, da umetnost sokolarstva, res izvira iz Azije. Dejavnost, ki je bila v zgodovini povezana predvsem z lovom, je danes ponekod postala prestiž in nacionalna strast. Na primer, letalska družba Združenih arabskih emiratov je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih.

Tudi Slovenija ima na tem področju dolgo, več kot 800-letno tradicijo. Zapisi kažejo, da je sokolarstvo na Loškem obstajalo že v začetku 13. stoletja. Nekaj posameznikov ga še ohranja, vendar danes ne gre več toliko za lov s sokoli kot za ohranjanje in opazovanje teh ptic. Eden od sokolarjev je tudi veterinar, predsednik sokolarskega društva gorenjske regije Roman Savič, ki ima trenutno doma 8 sokolov selcev. Te ptice so zaradi svoje hitrosti pri spuščanju z višin – dosežejo celo do 350 kilometrov na uro – znane kot najhitrejše na svetu. Sokolarstvo pa ima tudi svoj svetovni dan, in sicer 16. november, ko je bilo to vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje v Aziji človek ujel sokola. Da bi spoznal duha te divje ptice, ga je hranil in udomačil, potem pa izpustil. Potem ko je ptica odletela, je ujela plen in ga delila s človekom. Čeprav gre za legendo, dokazi kažejo, da umetnost sokolarstva, res izvira iz Azije. Dejavnost, ki je bila v zgodovini povezana predvsem z lovom, je danes ponekod postala prestiž in nacionalna strast. Na primer, letalska družba Združenih arabskih emiratov je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih.

Tudi Slovenija ima na tem področju dolgo, več kot 800-letno tradicijo. Zapisi kažejo, da je sokolarstvo na Loškem obstajalo že na začetku 13. stoletja. Nekaj posameznikov ga še ohranja, vendar danes ne gre več toliko za lov s sokoli kot za ohranjanje in opazovanje teh ptic. Eden od sokolarjev je tudi veterinar, predsednik sokolarskega društva gorenjske regije Roman Savič, ki ima trenutno doma osem sokolov selcev. Te ptice so zaradi svoje hitrosti pri spuščanju z višin – dosežejo celo do 350 kilometrov na uro – znane kot najhitrejše na svetu. Sokolarstvo pa ima tudi svoj svetovni dan, in sicer 16. november, ko je bilo to vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

 

Na prehodu iz jeseni v zimo iz omar izbrskamo pletene puloverje in toplejša oblačila. Nekateri lastniki psov naredijo enako, kupijo nove kose ali po spletu naročijo oblačila za pse.

Na prehodu iz jeseni v zimo iz omar izbrskamo pletene puloverje in toplejša oblačila. Nekateri lastniki psov naredijo enako, kupijo nove kose ali po spletu naročijo oblačila za pse.

Inštruktorica Kinološkega društva Maribor Tina Ciglar pravi, da dodatno zaščito potrebujejo psi, ki nimajo podlanke in niso vajeni zimskega podnebja. To so kratkodlaki psi, na primer dalmatinci, dobermani, čivave in drugi. Dokler se psi premikajo, zaščita ni potrebna, je pa nujna v primeru daljšega mirovanja na hladnem.

Modne hiše izdelujejo oblačila, po spletu lahko svojemu ljubljenčku kupite majico, hlače, krilo ali večerno obleko. Lastniki svoje kosmate prijatelje pogosto zaščitijo pred mrazom in dežjem, vendar je izbira kosov pri nas precej omejena.

Pri nas lastniki svoje ljubljenčke oblečejo zlasti za praznike, na primer za noč čarovnic, božič, novo leto ali za pusta.

Za nekoga bizarne, za druge razumljive želje v Ameriki izpolnjuje Anthony Rubio, oblikovalec, ki že več kot deset let izdeluje prestižna oblačila za pse, pogosto okrašena z dragimi kamni in umetelno čipko. Za kos lastniki odštejejo tudi več kot 3000 evrov, oblačila za ljubljenčke pa oblikovalec izdela tudi po vzoru kreacij s podelitve oskarjev.

Neka stranka je v preteklosti od njega celo zahtevala, da pri izdelavi oblačila za psa uporabi blago njene poročne obleke.

Tina Ciglar pravi, da je to sprejemljivo, če gre za enkraten dogodek, ne pa za čustveni balast. Inštruktorica Kinološkega društva Maribor še dodaja:

“Pes je bil za naloge narejen in naj te naloge v tem okviru naše družbe, koliko še lahko, opravlja. Naj ima dnevno dozo sprehoda, dnevno dozo dela, dnevno dozo mentalne zaposlitve, ko vse to izpolnimo, pa ga lahko tudi oblečemo.”

Kako naj oblečemo Bobija? Zbiramo vaše modne namige! Opoldne pa več o pasji modi jesen/zima 2016 tudi v etru. pic.twitter.com/433NlZW8sf

— Val 202 (@Val202) November 7, 2015

A smo malo čudni, mi, jagri, da brskamo po medvedjih iztrebkih” nam je dejal eden izmed njih. Ampak prav lovci najdejo največ iztrebkov, saj jih zaradi terenskega dela tudi najbolje poznajo. 5. septembra se je pri nas začela akcija zbiranja medvedjih iztrebkov za oceno števila medvedov s pomočjo genetike, ki poteka v okviru projekta LIFE DINALP BEAR. Podobno akcijo so izvedli leta 2007 in ocenili, da je pri nas približno 450 medvedov. A ker se živali gibljejo tudi čez mejo, letošnja akcija poteka čez mejo, na celotnem območju medveda. Gre za območje dveh milijonov hektarjev – milijon 300 tisoč hektarjev na Hrvaškem in 600 tisoč pri nas, akcija pa je edina taka na svetu. Šele ko se bo zbiranje vzorcev medvedjih iztrebkov končalo, bo na vrsti genska analiza in upajo, da bodo rezultati o številu medvedov pri nas in na Hrvaškem znani junija prihodnje leto.

“A smo malo čudni, mi, jagri, da brskamo po medvedjih iztrebkih” nam je dejal eden izmed njih. Ampak prav lovci najdejo največ iztrebkov, saj jih zaradi terenskega dela tudi najbolje poznajo. 5. septembra se je pri nas začela akcija zbiranja medvedjih iztrebkov za oceno števila medvedov s pomočjo genetike, ki poteka v okviru projekta LIFE DINALP BEAR. Podobno akcijo so izvedli leta 2007 in ocenili, da je pri nas približno 450 medvedov. A ker se živali gibljejo tudi čez mejo, letošnja akcija poteka čez mejo, na celotnem območju medveda. Gre za območje dveh milijonov hektarjev – milijon 300 tisoč hektarjev na Hrvaškem in 600 tisoč pri nas, akcija pa je edina taka na svetu. Šele ko se bo zbiranje vzorcev medvedjih iztrebkov končalo, bo na vrsti genska analiza in upajo, da bodo rezultati o številu medvedov pri nas in na Hrvaškem znani junija prihodnje leto.

Potek vzorčenja lahko neposredno spremljate prek spletnih portalovMedvediMbase inStageCLIENT

V grščini njeno ime pomeni ljubiteljica rose s temnim trebuhom. A temno obarvan zadek imajo samo samčki, pri katerih je zanimivo to, da tisti, ki jih samička pri paritvi zavrne, pogosteje pijejo alkoholno raztopino od onih, ki niso bili zavrnjeni.

In prav zato, ker se hranijo s kvasovkami, ki nastanejo ob fermentaciji sadja, so dobile ime vinske mušice. Slišimo tudi ime sadne, ki je kalk iz angleščine, njihovo prevedeno ime iz nemščine pa pomeni kisova mušica.

Prav jesen je tisti čas, ko jih je največ in čeprav so, tako kot številne druge žuželke, marsikomu nadležne, pa je vinska mušica še vedno eden od najpomembnejših modelov ne samo v genetiki, pač pa tudi v humani medicini, razvojni biologiji in nevrobiologiji.

Poznamo jih tudi kot sadne mušice, njihovo prevedeno ime iz nemščine pa pomeni kisova mušica

V grščini njeno ime pomeni ljubiteljica rose s temnim trebuhom. A temno obarvan zadek imajo samo samčki, pri katerih je zanimivo to, da tisti, ki jih samička pri paritvi zavrne, pogosteje pijejo alkoholno raztopino od onih, ki niso bili zavrnjeni.

In prav zato, ker se hranijo s kvasovkami, ki nastanejo ob fermentaciji sadja, so dobile ime vinske mušice. Slišimo tudi ime sadne, ki je kalk iz angleščine, njihovo prevedeno ime iz nemščine pa pomeni kisova mušica.

Prav jesen je tisti čas, ko jih je največ in čeprav so, tako kot številne druge žuželke, marsikomu nadležne, pa je vinska mušica še vedno eden od najpomembnejših modelov ne samo v genetiki, pač pa tudi v humani medicini, razvojni biologiji in nevrobiologiji.

Po prvi svetovni vojni so na letovanje v Portorož vabili tudi z oglaševanjem, da tam ni komarjev. Kako je bilo zares, ne vemo, pa tudi o komarjih takrat verjetno niso prav veliko verjetno niso vedeli. Prve raziskave o teh dvokrilcih je pri nas naredila dr. Danica Tovornik z Inštituta za varovanje zdravja v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Potem raziskav ni bilo več, vse do zadnjih let, ko se je komarjem posvetila biologinja Katja Kalan, raziskovalka na Inštitutu za biodiverzitetne študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Vseh vrst na svetu je približno 3500, v Evropi jih živi 120, pri nas pa 28. Med njimi sta tudi invazivni vrsti, tigrasti in japonski komar, ki sta se po svetu razširili ob pomoči avtomobilskih pnevmatik in sta precej nadležnejši od drugih. Čeprav so komarji za marsikoga le golazen, pa so tudi pomemben del ekosistema. Če ne verjamete, poslušajte Noetovo bando.

Katja Kalan letos spet raziskuje razširjenost komarjev, predvsem tigrastega. Če ga najdete, prosi, ji to sporočite na elektronski naslov [email protected]. Najbolj jo zanimajo podatki iz dolenjske, štajerske in gorenjske regije.

Po prvi svetovni vojni so na letovanje v Portorož vabili tudi z oglaševanjem, da tam ni komarjev. Kako je bilo zares, ne vemo, pa tudi o komarjih takrat verjetno niso prav veliko verjetno niso vedeli. Prve raziskave o teh dvokrilcih je pri nas naredila dr. Danica Tovornik z Inštituta za varovanje zdravja v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Potem raziskav ni bilo več, vse do zadnjih let, ko se je komarjem posvetila biologinja Katja Kalan, raziskovalka na Inštitutu za biodiverzitetne študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Vseh vrst na svetu je približno 3500, v Evropi jih živi 120, pri nas pa 28. Med njimi sta tudi invazivni vrsti, tigrasti in japonski komar, ki sta se po svetu razširili ob pomoči avtomobilskih pnevmatik in sta precej nadležnejši od drugih. Čeprav  so komarji za marsikoga le golazen, pa so tudi pomemben del ekosistema. Če ne verjamete, poslušajte Noetovo bando.

Katja Kalan letos spet raziskuje razširjenost komarjev, predvsem tigrastega. Če ga najdete, prosi, ji to sporočite na elektronski naslov [email protected]. Najbolj jo zanimajo podatki iz dolenjske, štajerske in gorenjske regije.

Trenutno jih je na svetu približno 600 vrst. A ker prav zdaj nekje na območju Avstralije raziskujejo obširno skupino, v kateri morda odkrijejo tudi take, ki imajo rade meso, se bo število vrst mesojedk mogoče zvišalo. Približno 10 oziroma 15 odstotkov vseh znanih pa smo našli v Trzinu.

Jure Slatner je najbrž eden redkih, če ne kar edini pri nas, ki se ukvarja z mesojedimi rastlinami. Ni zbiralec, pač pa je njegov rastlinjak nekakšna podružnica botaničnega vrta, namenjena preučevanju. Z mesojedkami se je začel ukvarjati pred 20-imi leti, ko se je preselil v Trzin in blizu hiše našel tudi rastišča slovenskih predstavnic – vseh je pri nas kar 10 vrst. Sicer so tudi te posebne, pa vendar ne tako kot vrčnica iz Indonezije, ki ima tako velik vrček, da se vanj lahko ujame celo podgana. Med požrešnice, ki se hranijo z mesom, pa niso mesene, gre tokrat Noetova banda.

V nekatere mesojedke se lahko ujamejo tudi podgane!

Trenutno jih je na svetu približno 600 vrst. A ker prav zdaj nekje na območju Avstralije raziskujejo obširno skupino, v kateri morda odkrijejo tudi take, ki imajo rade meso, se bo število vrst mesojedk mogoče povečalo. Približno 10 oziroma 15 odstotkov vseh znanih pa smo našli v Trzinu.

Jure Slatner je najbrž eden redkih, če ne kar edini pri nas, ki se ukvarja z mesojedimi rastlinami. Ni zbiralec, ampak je njegov rastlinjak nekakšna podružnica botaničnega vrta, namenjena preučevanju. Z mesojedkami se je začel ukvarjati pred 20-imi leti, ko se je preselil v Trzin in blizu hiše našel tudi rastišča slovenskih predstavnic – vseh je pri nas kar 10 vrst. Sicer so tudi te posebne, pa vendar ne tako kot vrčnica iz Indonezije, ki ima tako velik vrček, da se vanj lahko ujame celo podgana.

Človek prespi tretjino svojega življenja, mačke menda 70 odstotkov. Kaj pa druge živali? Bryson Voirin je raziskovalec na inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji, a vseeno gre večkrat domov na Florido, od tam pa v Panamo, v kateri preučuje spalne navade lenivcev in drugih živali v naravi.

Spanje je znanstvenike od nekdaj zanimalo, tudi spanje živali, vseeno pa je doktor Voirin prvi, ki ga raziskuje zunaj, v naravi, ne v laboratoriju. Vse vrste, kar so jih preučevali do zdaj, imajo sposobnost spanja. Črvi, molji, žuželke, ljudje kiti, orangutani. Najzanimivejše pa je, da ne vemo natančno, kaj je poglavitni namen spanja. Kako in koliko spijo živali, nas bo zanimalo v tokratni Noetovi bandi in ob tem ne bomo zaspali.

Tudi črvi spijo

Človek prespi tretjino svojega življenja, mačke menda 70 odstotkov. Kaj pa druge živali?

Spanje je znanstvenike od nekdaj zanimalo, tudi spanje živali, vseeno pa je doktor Voirin prvi, ki ga raziskuje zunaj, v naravi, ne v laboratoriju. Vse vrste, kar so jih preučevali do zdaj, imajo sposobnost spanja. Črvi, molji, žuželke, ljudje, kiti, orangutani.

Bryson Voirin je raziskovalec na inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji, a vseeno gre večkrat domov na Florido, od tam pa v Panamo, v kateri preučuje spalne navade lenivcev in drugih živali v naravi: “Najbolj zanimivo je, da ne vemo natančno, kaj je glavni namen spanja. Kar vemo, je to, da smo utrujeni in da spimo, in če ne bomo spali, lahko to privede do smrti. Čisto vse vrste, kar smo jih do zdaj preučevali, imajo kapacitete spanja. Črvi, molji, insekti, ljudje kiti, orangutani vse vrste, ki smo jih preučevali, spijo po svojih zmožnostih in spanje je po vsem sodeč nujna življenjska komponenta. Ne vemo pa, zakaj.”

Bryson Voirin: “Veliko ptic spi samo z eno polovico možganov in imajo v času spanja odprto oko, s katerim lahko opazijo plenilca.” #noetova

— Val 202 (@Val202) June 6, 2015

Največ raziskav glede spanja, približno 90 odstotkov, je bilo narejenih v laboratorijih, pri podganah, saj je tako raziskovanje tudi najcenejše. Teže pa je to početi zunaj v naravi in doktor Bryson Voirin je pravzaprav prvi, ki se je tega lotil: “Zanimivo je, da so že prej raziskovali spanje pri lenivcih, ki so bili v ujetništvu. Ugotovili so, da spijo povprečno 15, 16 ur na dan, kar je zelo veliko za žival te velikosti. Jaz pa sem ugotovil, da v divjini spijo le devet ur in pol na dan, kar je veliko manj kot smo menili. Je pa res, da večino dneva preživijo na miru na drevesih, vendar ne spijo, ampak sedijo in razmišljajo. Je pa opravljenih veliko raziskav, ki so pokazale, da ima žival v ujetništvu čisto drugačne fiziološke značilnosti, kot jih ima ista vrsta živali v naravi. Lahko celo rečem, da sta lenivec, ki živi v živalskem vrtu, in ta, ki živi v panamskem gozdu, čeprav spadata v isto vrsto pravzaprav, dve različni vrsti.”

Družinski dan s hišnimi ljubljenci so poimenovali dogodek, ki je bil prejšnjo sredo organiziran ob gimnaziji in veterinarski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Zato, da so svoje aktivnosti in znanje predstavili dijaki, ki se učijo tudi v prvi šolski veterinarski ambulanti pri nas, in da so se na koncu koncev med seboj družili tudi lastniki različnih hišnih živali. Ne, to niso samo psi. So tudi podgane, kače, legvani. Na kaj vse niti ne pomislimo, ko govorimo o hišnih ljubljenčkih? O tem tokrat dijaki BIC-a v Noetovi bandi.

Družinski dan s hišnimi ljubljenci so poimenovali dogodek, ki je bil prejšnjo sredo organiziran ob gimnaziji in veterinarski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Zato, da so svoje aktivnosti in znanje predstavili dijaki, ki se učijo tudi v prvi šolski veterinarski ambulanti pri nas, in da so se na koncu koncev med seboj družili tudi lastniki različnih hišnih živali. Ne, to niso samo psi. So tudi podgane, kače, legvani. Na kaj vse niti ne pomislimo, ko govorimo o hišnih ljubljenčkih?

Šola ni šala, a šolarji znajo pripraviti prav zabaven dogodek. In tak je bil prejšnjo sredo ob Cesti v Mestni log ob gimnaziji in veterinarski šoli biotehniškega izobraževalnega centra v Ljubljani. Obiskovalcem so se predstavili dijaki in dijakinje, ki so predstavili tudi prvo in edino šolsko veterinarsko ambulanto. To je eden od projektov, na katerem sodelujejo dijaki gimnazije in veterinarske šole BIC Ljubljana. Ni pa edini.

Dijaki sodelujejo še pri enem projektu, povezanem s psi – Modi pes. Gre za projekt preprečevanja pasjih ugrizov. Statistika namreč pravi, da največ ugrizov doživijo otroci do 12. leta. Zato so tam pripravili gradivo, s katerim želijo poučiti otroke, kako se vesti ob psu, kako prepoznati prijaznega in kako ravnati, če je nevaren.

Na prvem Družinskem dnevu s hišnimi ljubljenci so obiskovalci izvedeli, da je osnovna dolžnost lastnika, da svojo žival – kljub njenim nagonom– vzgoji tako, da ni nevarna.