Če je v eskimski družini lovec neroden, družino pogosto obišče pomanjkanje, še huje pa je, kadar v družini ni nobenega lovca - tedaj je lakota tam skoraj vsakdanji gost. In taka je bila usoda Itaka in njegove babice. Kadar so imeli lovci iz naselja srečo, so jima dali kos mesa, kadar je bil plen pičel, niso dali ničesar. Itak je bil včasih tako hudo lačen, da ni mogel več zdržati in je glasno stokal.

Kako in zaaj je vendarle preživel, izvemo v eskimski pravljici

Vir: Zlata ptica, Pravljice iz igluja, Eskimske ljudske pripovedke, Izbral in zapisal Jan Suchl, Prevedla Zdenka Skerli Jerman, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, bere Nataša Holy