"V prvi vrsti sem moral postati njihov prijatelj - kamera je tukaj drugotnega pomena - zato, da so me pustili dovolj blizu. Na velikem platnu gledamo odnose ljudi, ki jih poredko vidimo posnete, ker si ljudje ob prisotnosti kamere nadenejo maske, oziroma nehote začnejo igrati neke vloge. To, kar je uspelo nam v tem filmu, je to, da je teh mask zelo malo ali jih sploh ni in ko gledalec gleda film ter vidi te odnose na velikem platnu, ima redko priložnost, da iz perspektive gledalca vidi nekaj, kar se lahko dogaja tudi v njegovi družini. Če si iskren sam s seboj, si rečeš, saj tako je bilo tudi pri nas doma!" - Rok Biček, režiser