''Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.'' Tako je podobnost med telesom in pokrajino opisal svetovno priznani slikar, grafik in risar Zoran Mušič, rojen 12. februarja 1909 v Bukovici, ki si je še posebej mesto v evropskem likovnem prostoru utrdil prav z ekspresivnimi podobami iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ob seriji Nismo poslednji njegov izjemno bogat opus obsega še krajinske motive, portrete in zanj zelo značilne konjičke. Prav zaradi umetnikove veličine in dejstva, da so obe razstavi v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025, na gradu Štanjel Telesa pokrajin in na gradu Dobrovo Pokrajine teles, precej odmevno napovedovali, so se ob odprtju prve v javnosti pojavile kritike, da so mu namenili premalo prostora in da ni nekaterih ključnih del. Kuratorka dr. Nelida Nemec pa pravi, da je izbrala, kar se ji zdi pri Zoranu Mušiču najbolj bistveno predvsem v luči prepletanja telesa in pokrajine, zlivanja enega v drugo. Na pomen tega nas je umetnik sam opozarjal, doda Nemec, a smo bili v preteklosti premalo pozorni.

Kakorkoli, z dvema razstavama v okviru EPK 2025 se Zoran Mušič simbolično vrača v domače kraje, na Kras in v Brda. Ob tem velja poudariti, da se tretja soba na razstavi v Štanjelu ne končna – nadaljuje se na gradu Dobrovo, zato bi bilo dobro, da bi si obiskovalci ogledali obe razstavi. Še eno pa pripravljajo čez mejo v palači Attems v Gorici. Dr. Nelida Nemec je pripravila tudi monografijo.