Storž

Iva Potočnik še vedno hrani ankete in predloge svojih učencev

Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.

Dušan Božičnik je aktiven upokojenec

Tokratnega gosta smo na Prvem že večkrat gostili - ko je bil namreč še sekretar Združenja slovenskih žičničarjev, je z veseljem odgovarjal na vprašanja poslušalcev v Svetovalnem servisu. Danes je Dušan Božičnik aktiven upokojenec, ki svoje lepe vtise s potovanj in izletov deli tudi s prijatelji na Facebooku. Z veseljem je spet prišel v studio.

Nekateri pravijo, da upokojenci nikoli nimamo časa. No, sam sem si dneve organiziral tako, da imam vendarle nekaj prostega časa. V zadnjem letu, letu korone, sem bil namesto na potovanjih z avtodomom več po naših kamniških gozdovih. Skratka, v naravi.

Noel Lipovac se vedno rad pogovori v francoščini

Življenje 98-letnega gospoda Noela Lipovca, ki ta čas prebiva v enoti grosupeljskega Doma starejših v Loškem Potoku, je zaznamovalo veliko spominov, veselih in bolečih. Tri desetletja je med drugim preživel v Franciji, zato je še danes vesel, če lahko s kom poklepeta v jeziku, ki ga ima zelo rad in ga ne bo nikoli pozabil. Prav živo se še spominja bega iz taborišča Dachau, od koder se je po 500 kilometrih hoje vrnil domov in se vnovič pridružil partizanom. Iz duše pa mu pri njegovih letih še vedno privre tudi marsikateri verz v hrvaščini kot maternem jeziku, saj njegov rod izhaja iz Prezida na robu Gorskega kotarja.

Marija in Konrad Grum poročena po 60-ih letih

Danes v oddaji STORŽ poslušamo zgodbo, ki smo jo sicer v krajši obliki slišali že v petkovem jutru. V Petku brez pravila sta pred valentinovim nastopila "mladoporočenca", ki sta se (ponovno) našla po šestih desetletjih. 81- letna Marija in 91-letni Konrad Grum bosta letos bosta praznovala 3. obletnico poroke.

"Poroka je bila super! Seveda sva šla tudi na poročno potovanje, šla sva v Črno goro. Takrat sem se prvič peljala z letalom in tako zelo uživala."
- Marija Grum

Mira Uršič, slikarka, ki tudi piše

Mira Uršič je slovenska slikarka in pesnica, ki je lani obeležila 70 let življenja in 45 let samostojnega likovnega ustvarjanja. Rodila se je v Mariboru, maturirala na II. gimnaziji in študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Od leta 1974 ima status samostojne likovne umetnice. Živi in ustvarja v Ljubljani in Mariboru.

Ko se razmišljala o študiju, je bilo sicer prisotno nekaj skepse. Poleg tega, da mi je šlo slikarstvo dobro od rok, pa me je stric nagovarjal za študij na prava. Potem sem spoznala svojega bodočega moža, ki je že bil na šoli za oblikovanje in odločitev ni bila več težka. Bog ve, kakšna pravnica bi bila.

Njen mož je bil dolgo tudi njen menedžer.

Veste, obojega nekako ne moreš počet. Za organizacojo moraš imeti veliko stikov, dogovorov z ljudmi. Sama imam raje več miru, da najdem tisto pravo  energijo za slikanje. Če sem v stresu, se moram najprej očistit vsega težkega, da stopim pred platno umirjena.

Darinka Rozman: "SOS telefon je odprt 24 ur na dan."

Vsak si zasluži živeti varno in v miru. Pri tem pa je pomembno, da ne poskrbimo le zase, ampak tudi za druge, če opazimo, da so žrtve nasilja. Čas novega koronavirusa je razgalil marsikateri odnos, priča smo mnogim zgodbam, ki bi v vsakodnevnem hitenju ostale neopazne. Darinka Rozman je strokovna delavka društva SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja.

Predvsem starejši se v teh časih včasih počutijo izgubljene, ne znajdejo se glede ukrepov, ali in kdaj gredo lahko ven, v trgovino. Pokazalo se je tudi, da ljudje enostavno ne znajo biti skupaj praktično 24 ur na dan, pogosto prihaja do nesoglasij med generacijami.

Nesoglasja se najbolj pogosto začnejo s psihičnim nasiljem.

Prav vsako nasilje je preveč, en človek je preveč. Žal pa se marsikdo ne upa izpostaviti, tudi sorodniki ali prijateljice rečejo ženski, češ, naj potrpi, da tako pač je. Ni tako in ne sme biti tako!

SOS telefon deluje 24 ur na dan. 080 11 55.

Kmalu bo minilo 33 let, odkar je Jože Udovč kot prvi Slovenec z enomotornim letalom preletel Atlantski ocean

Kot odgovor na provokacije izkušenih angleških in nemških pilotov je Jože Udovč leta 1988 premagal zračno razdaljo San Francisco–Kanada–Grenlandija–Islandija–Anglija in po 40 urah uspešno pristal na Brniku. Vendar pa mu med tem letom ni šlo vse po načrtu.

Že leto prej je z letalom Beachcraft Bonanza N-35 odletel proti Evropi, a ga je nad kanadskim ozemljem, potem ko je preletel že dobrih 3500 kilometrov, zajela huda nevihta s točo. Kosi ledu so razbili steklo kabine in moral je zasilno pristati. Vseeno ni obupal. Po enotedenskem postanku se je odločil, da se vrne nazaj v Kalifornijo in znova poizkusi srečo. Tokrat se je temeljito pripravil. Preučil je vremenske napovedi, še posebej pa se je poglobil v 25 let staro letalo, ki je imelo za seboj že 3300 ur letenja.

Let je skupaj s postanki trajal 40 ur. En del leta je skupno trajal 16 ur, med letom pa je prišlo do nenadnega zapleta.

»V letalo sem namestil rezervne tanke, da bi imel na voljo dovolj goriva. Med letom mi je po neki turbulenci pri rezervnem tanku počila cev. Po kabini se je začel izlivati bencin, ustavil se je tudi motor. Hitro sem moral zamenjati povezavo s tankom, vzel sem cunjo in problem saniral. Gorivo je prenehalo teči po kabini, ampak vsega še ni bilo konec. Pod kabino je bil namreč izpuh od motorja in samo čakal sem, kdaj bo prišlo do eksplozije.«

Ob uspešnem pristanku na Brniku je odprl kabino, stopil iz letala in z visoko dvignjenimi rokami zavpil: »Pa sem naredu!« Tako je postal prvi Slovenec, ki je z enomotornim letalom preletel Atlantski ocean.

Tudi astronavt slovenskega rodu Ronald Šega mu je na odprtju slovenske ambasade v Washingtonu dejal, da je začuden, da je to storil.

»Jaz pa sem mu v šali dejal, da je tudi on malo nor, ker je šel štirikrat na vesoljsko postajo Mir. In tako sva ostala v stiku. Rekel sem mu tudi, da naj nujno obišče Slovenijo, ker je slovenskega rodu. Vendar je bil na začetku v dilemi, ker ni vedel, če v Sloveniji razumejo angleški jezik. Pozneje je obiskal Slovenijo, kjer so ga lepo sprejeli. Ko se je vrnil, se mi je zahvalil za idejo in poudaril, da je z obiskom spet dobil nazaj svojo identiteto.«

Delo je Jožeta Udovča, med drugim je bil tudi izumitelj, vodilo tudi v svet ameriške politike in posledično je bil prisoten tudi pri prizadevanjih za priznanje Slovenije kot samostojne države v Združenih državah Amerike. To je potrdil tudi prvi slovenski veleposlanik v ZDA dr. Ernest Petrič.

»Na Capitol Hill je prišel med člane predstavniškega doma in senatorje z namenom, da v ZDA zlobira priznanje države Slovenije. Udovč je bil namreč ugleden gospod in med senatorji je osebno poznal takrat zelo vplivnega republikanskega kandidata za podpredsednika ZDA Dola.«

Dr. Petrič dodaja, da je Jože Udovč klen človek, tisto, kar si človek predstavlja pod izrazom »Američan«. Nekdo, ki se zanese nase, ki skrbi zase in ki je pošten, samozavesten, odločen, v svoji duši pa pravi Dolenjec.

Danes upokojeni ključavničar in uspešen podjetnik pri 82 letih živi, kot sam pravi, prijetno življenje v Kaliforniji. Tja ga je pred več kot 60 leti ponesla pot iz rojstne vasice Podlisca pri Dobrniču in še sanjalo se mu ni, kaj vse ga čaka. Jože Udovč poudarja, da kljub trpljenju, ki ga je doživel med 2. svetovno vojno, danes živi povsem drugo življenje. Pravi, da živi v raju.

»Sonoma v Kaliforniji ima prijetno podnebje. Živim lagodno, ker sem v mladih letih dovolj zaslužil, da imam danes dobro pokojnino. Upokojen sem že 21 let. V ZDA mi je uspelo vse, kar sem si želel.«

Prof. dr. Ivan Prinčič je v knjigi Moj beg iz ruskega ujetništva zbral spomine svojega deda

Naš današnji sogovornik ima za sabo bogato in pestro življenjsko pot, s seboj pa nosi številne spomine. Prof. dr. Ivan Prinčič, dr. med., se je rodil leta 1934 v Zagrebu in se pri enajstih letih preselil v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in ugotovil, da bi življenje rad posvetil medicini. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bil predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo v UKC Ljubljana. Lansko leto pa mu je prineslo tudi izid knjige, spominov njegovega deda, Moj beg iz ruskega ujetništva. Najprej pa je prof. dr. Ivan Prinčič povedal, kako vidi trenutno situacijo, pandemijo.

Marta Mikuž pri 92-ih z veseljem uporablja nove tehnologije

Marta Mikuž bo marca dopolnila 92 let, a bi ji zaradi njene živahnosti, zvedavosti, bistrih misli in pogleda na svet lahko pripisali tudi desetlejte manj. Prihaja iz Črnega Vrha nad Idrijo, kjer je v nekdanjem znanem hotelu Bor dočakala tudi upokojitev. Delala je v kuhinji in kot se spominja, so gostom, takrat večinoma Italijanom in Nizozemcem, po naročilu pripravljali tudi znamenite idrijske žlikrofe. Zadnjih nekaj let živi pri hčerki v Mirnu. Selitev na drugi konec Primorske ni bila ovira, da si ne bi našla novih aktivnosti. Pred epidemijo je bila namreč polno zaposlena – vsak dan je 10-14h obiskovala dnevne aktivnosti v tamkajšni Hiše dobre volje in si tako našla novo družbo, ki jo zdaj že zelo pogreša. Morda bo posnetek pogovora, ki smo ga posneli že konec poletja, poslušala na tablici – kljub zavidljivi starosti si je zaželela, da jo vnuki naučijo uporabe novih tehnologij. 

Da bi nadoknadili vsaj del stikov v živo, starostniki pripravljajo svoj program na interni televiziji v slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov

Za domove za starejše je čas epidemije še posebej zahteven, ponekod pa so v tem posebnem obdobju poiskali možnosti prilagoditev, da ohranjajo vsaj del dejavnosti, s katerimi so si starostniki prej krajšali čas. V slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov je tako začela delovati interna televizija, v kateri stanovalcem dvakrat tedensko ponujajo zanimive vsebine.