Storž

Gospa Tatjana Leskošek Denišlič je kot otroška zobozdravnica uvedla tekmovanje za čiste zobe v osnovnih šolah

Stoletnica zadnjega od junaške sedmerice Celjskega piskra leta 1944

100 let praznuje mož, ki se je leta 1944 zapisal v zgodovino po tistem, ko je skupina aktivistov  celjske Osvobodilne fronte v noči s 14. na 15. december ob pomoči zaporniškega paznik vdrla v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Osvobodili so 127 zapornic in zapornikov – tudi tiste, ki jih je naslednji dan čakala pot na morišče. Od junaške šesterice – če prištejemo še paznika – sedmerice, je živ le še Ivo Grobelnik, ki bo stoletnico v soboto dočakal v Domu starejših občanov Lipa v Štorah.

Matjaž Brojan doma hrani bogato zakladnico svojega radijskega dela

Matjaž Brojan, radijski upokojenec, je novinar z dušo in srcem. Raziskovalna in zbirateljska žilica mu še vedno ne dasta miru, prebiranje vsakodnevnih novic, predvsem z njegovega, domžalskega konca, pa mu oplemeniti njegov vsakdan. Svoje radijsko delo še vedno vzorno hrani in delček le-tega je prelil tudi na papir. Avtor kar nekaj knjig je zdaj predstavil zadnjo, Poti slovenskih legend s podnaslovom Radijska serija o nenavadnostih svojevrstnega izročila Slovencev.

Poleg vsega, kar počne, se je začel učiti še klavirja

Da upokojenca Jureta Černiča ni skoraj nikoli doma, so nam  povedali družinski izdajalci. Če ni na telovadbi, prepeva v partizanskem pevskem zboru ali pa je skočil na odbojko. Je avtor nekaj literarnih del za mladino, tudi zbirke pravljic in slikanic. Mimogrede napiše kratko zgodbo in za zadnjo, ki jo je poslal na literarni natečaj programa ARS, je pred dnevi prejel prvo nagrado. To pa še ni vse. Začel se je učiti igranja na klavir.

Za vse, ki vas zanima prvonagrajena zgodba letošnjega natečaja za kratko zgodbo programa Ars, prilagamo povezavo nanjo.

Vlak ob 6.15

Zdaj je pravi čas za vpis na Univerzo za tretje življenjsko obdobje

Univerza za tretje življenjsko obdobje vstopa v 37. študijsko leto. Študij med epidemijo je prinesel nova spoznanja, nov način dela, pa tudi nove vsebine. Kako bo potekalo to študijsko leto, razlagajo dr. Dušana Findeisen, Urška Telban in dr. Boštjan Plut.

"Videl sem svet, a v Sloveniji sem doma."

Pisalo se je leto 1958, Emilijan Čuček je bil star 23 let. Pred njim je bila dolga pot, pot študija v Ameriki in kasneje potovanje po svetu. Spomini iz tega obdobja so ostali zapisani in prav v teh dneh, ko je gospod Emilijan praznoval 85 let, so zapiski postali knjiga z naslovom Veliki krog - potopis. Vendar pa v tokratno oddajo ni prišel le gospod Emilijan Čuček, z njim je prišla tudi Jasmina Kozina Praprotnik.

Za menoj 85 lepih, težkih, mešanih, zanimivih let. Z veseljem sem jih dočakal, naslednjih 85 bo malo težje. Doživel sem res veliko. Razmišljam tudi o preteklosti, predvsem o tem, od kod sem sploh prišel. Kadar pogledam svojo hišo, v kateri sem odraščal, se spomnim teh lepih let.

Jasmina Kozina Praprotnik je uredila tekst za knjigo.

Imam to srečo, da smo z Emilijanom prijatelji. Ko smo enkrat debatirali in je Emilijan izvedel, da sem napisala dve knjigi, mi je zaupal, da ima tudi sam dnevnik iz leta 1958. Ves čas si je želel izdati te zapiske v knjižni obliki in dogovorili smo se, da mu pomagam. Začela sem prebirati ta dnevnik, iz strani v stran sem bila bolj navdušena, kako je ta mlad fant odšel v svet in se tam tudi znašel! Vendarle gre za potopis, star 60 let. Čudovita knjiga za te čase. Naj povem, da ima tudi sam zvezek svojo zelo zanimivo zgodbo.

Gospod Emilijan je doživel in videl res veliko. Ko je diplomiral na Stanfordu, se je njegovo popotovanje po svetu in kasneje življenje v Kaliforniji šele dobro začelo. Upokojitev pa je dočakal v Sloveniji, kamor se je vrnil kmalu po osamosvojitvi.

Ampak veste, doma sem pa tukaj, v Sloveniji. Čudovita je. Korenine so le korenine.

dr. Miloš Lužnik: "Vedno sem si prizadeval za male bolnike."

Ljubezen do medicine je prim. dr. Miloša Lužnika pripeljala do tega, da je postal prvi pediater v koroški regiji. V slovenjegraški bolnišnici je postavil na noge pediatrični oddelek in uvedel pediatrično doktrino, vključno s preventivno dejavnostjo. Danes je gospod Miloš Lužnik pri svojih 97-ih letih še vedno aktiven, rad pripoveduje tudi o ljubezni do gora in o podpori svoji ženi Kazimiri pri njenih tekaških maratonskih podvigih, s katero se veselita vsakega dne in srečanj z otroki in vnuki. Razmišlja tudi o obdobju po epidemiji novega koronavirusa.

Ta čas novega virusa spremljam tudi kot zdravnik, pogovarjam se s kolegom. Mislim, da bo vse skupaj trajalo še nekaj mesecev oz. vsaj do odkritja cepiva ali morda zdravila. V duhu časa je bilo tudi moje nedavno praznovanje 97-letnice bolj skromno.

Ko je prišel v slovenjegraško bolnišnico, so bili prostori za otroke v stari izolirnici.

Prizadeval sem si za nov oddelek. Najprej sem uspel s prizidkom in kasneje vendarle tudi z gradnjo novega oddelka, v katerega smo se vselili leta 1983. Ves čas sem se zavzemal tudi za prijazen odnos do malih bolnikov in staršev, med drugim tudi z uvajanjem celodnevnih obiskov.

Prosti čas je poleg družini rad posvetil tudi goram, že vsa leta pa spremlja svojo ženo Kazimiro na njenih tekaških maratonih.

Včasih si je nakopala kar preveč tekov naenkrat. Ampak ona v teku neizmerno uživa. Zdaj skrbi za mojo kondicijo, vsak dan hodiva in telovadiva.

Gospa Marjana Dornik: "Matematiko sem znala približati učencem."

"Če je volja, je tudi pot," je prepričana gospa Marjana Dornik, ki si je v manj kot letu dni, odkar je v Domu starejših Notranje Gorice, po zdravstvenih zapletih zelo opomogla in se zdaj spet ukvarja z dejavnostmi, ki jo veselijo. Rada se spominja let, ko je v osnovni šoli poučevala matematiko, rada razmišlja o časih, v katerih živimo, predvsem pa rada pokaže svoje prav posebne izdelke.

Ivan Albreht je v času službe poskrbel za mnoge izboljšave delovnega procesa, v pokoju se je med drugim lotil obnove luftpona

87-letni Ivan Albreht se je rodil v Ljubljani, del otroštva preživel v Poljanski dolini, del v Zasavju v bližini Hrastnika, v bližnjih Trbovljah pa je služboval. S svojo inovativnostjo je poskrbel za mnoge izboljšave delovnega procesa, izumiteljska žilica ga ni zapustila niti, ko se je upokojil. Tako se je pred leti lotil obnove cicke oziroma luftpona – ročne žičnice s potniško kabino, s katero se je mogoče prepeljati čez Savo tam, kjer daleč naokoli ni nobenega mosta.

»Delal sem jo doma v garaži. Narejena je bila v dveh mesecih. Leta 2014 smo jo zamenjali v enem dnevu. Prva se je z njo peljala družina iz Nove Gorice z dvema hčerama. Sam sem se nazadnje peljal lansko leto, ko sem mislil, da bom vnukinje vozil sem in tja.«

Ivan Albreht pravi, da je idej za izboljšave naprave še veliko. Želi si, da kabine ne bi bilo treba ročno poganjati, ampak da bi bilo vse avtomatsko in bi za zagon le pritisnili na gumb.