Svetlana Slapšak. Foto: osebni arhiv

Zadekani do vratu in še višje, vse tja do ušes, sva na sicer prav spodobno sončen januarski dan pozvonili ob vratih, kjer je pisalo Slapšak. Če nama je bilo takrat za silo že toplo, nama je bilo jasno, da bo v kratkem postalo še topleje. 

Pa ne samo zato, ker sva prišli v prijetno ogreto stanovanje k Svetlani Slapšak, antropologinji antičnih svetov, pač pa, ker smo se dogovorile, da bomo imele opraviti z volno. 

Ne, nismo pletle, ne nazadnje dve od treh teh ročnih veščin do zdaj še nista osvojili, ampak ker je Volna in telo knjiga, ki jo objavila ob izteku lanskega leta. Ni pa je začrtala kot še enega antropološkega dela in pri tem načrtovala, da se bo sprehodila čez raznolike kulture in njihove načine rabe volne, pisala jo je asociativno. 

V pogovoru smo klobčič volne začele odvijati kar daleč nazaj, pri Penelopi, Odiseju in Hegeso, potem pa pustili rdeči niti, da nas je čez zgodovino peljala naokrog v raznolike prostore, kjer je volna puščala svoje sledove. Ustavile smo se tudi ob idrijskih čipkah in računalniškem vezju (hja, še ena asociacija na tkanje).

Svetlana Slapšak očitno zelo toplo čuti do volne in razmišljanja o antičnih mitih, pa nasploh o naši preteklosti in nič manj tudi sedanjosti, marsikdai kritično, vedno pa z občutkom za najbolj zanimive in pomenljive podrobnosti, in, dosledno, s prešernim smehom.    

Če bi zgolj po alineah našteli, o čem vse je do zdaj pisala, s kom sodelovala, za koga in kaj vse se je dejavno postavila, bi bil seznam skoraj da neskončen, ampak obenem tudi ohlapen in suhoparen. Je pa Volna in telo njeno zadnje delo v opusu 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij ali 1000 esejev. In v tem hipu piše tri nove knjige, med njimi dva romana.

Ta zvočni izvod podkasta je nastal v sodelovanju s spletnim portalom za književnost in kulturo AirBeletrina.