Skoraj dokončan rokopis takrat še zapornika Felixa Plohla je urednik Urban Volk v roke dobil lani. In tako kot vsaka, je bila tudi ta zgodba zase.

Kot je povedal v podkastu, je le pri redkokateri tako soudeležen, kot je bil pri nastajanju tega biografskega romana. Bil je pravzaprav zadnji člen v verigi. S Plohlom (in tudi drugimi zaporniki) je pred tem v zaporu sodeloval že mentor Lenart Zajc in eno zgodbo pripravil za objavo, nato je delo predal Volku.

Kako se lotiti takšnega zalogaja? Počasi. Material je bilo treba organizirati v smiselno celoto, avtor pa je moral napisati še dve besedili, ki sta vse povezali v biografski roman. Že lani je bil tudi obljavljen. Naslov: Vsi moji grehi.

V njem Plohl pelje bralca po poti svojih grehov in z njim prehodimo dolgo pot. Od Bihaća, kjer je bil rojen, do Kanade, od koder so ga deportirala, pa do Mehika in Amerike, kamor je hotel pobegniti. Tam je ne nazadnje živel več let in tudi veliko doživel.

Volk se mora kot urednik gledati skozi oči pisatelja, ves čas pa lahko pri tem prevprašuje tudi svojo moralno pozicijo. To pomeni, da je tudi tokrat premišljeval o prizadevanju, da bi svet postal boljši, kot je ta, ki ga knjiga predstavlja. “Menim pa, da ni naloga literature, da svet izboljšuje.”

Pomembno se mu zdi, da je v literarnem svetu treba vztrajati, da bi tovrstne izkušnje prišle do glasu, bile literarno ubesedene in bile tudi slišane med bralci. Ko se potopiš vanjo, stopiš tudi v prostor, kjer vidiš avtorjeve pomisleke, raznolike argumente za in proti, iskanje razlogov, zakaj se na katero pot podati.

Čeprav se bralčeve poti ne križajo s takšnimi, po kakršnih je hodil Plohl, to pomeni, da naša življenja ne križajo, je dragoceno spoznati, kako je v dobrem in v slabem biti del kriminalnega podzemlja oziroma živeti ulico, geto, zapore in živeti nasilje. V grehu. In to brez olepševanja.