Biolog, ki z mikroskopom preučuje največjo biološko tovarno na našem planetu.

—-

Tako mini, a hkrati tako mega. Fitoplankton je tako majhen, da se ga s prostim očesom komaj vidi, a hkrati tako izjemno velik, da učinek njegovega dela ohranja pri življenju ves planet in vse nas na njem.

Ko drobceni rastlinski planktoni usklajeno delujejo skupaj, posrkajo polovico vsega ogljikovega dioksida in ustvarijo ravno toliko kisika na našem planetu, da je videti, kot da ustvarjajo največjo tovarno na svetu. Ne samo največjo, tudi takšno z najbolj biološkimi izpusti.

Fitoplankoton je že sam po sebi strašno hud, ker pa je večinoma resno posvečen svojemu delu in ima bolj malo prostega časa, če sploh kaj, sva k pogovoru raje povabili strašno hudega biologa Timoteja Turka Dermastio, ki jih znanstveno preučuje na morski biološki postaji Nacionalnega instituta za biologijo.

Kako fascinanten je fitoplankton, je Timotej počasi spoznaval med svojim študijem. Najprej je šel v Avstralijo, kjer je pomagalo, da je bil dobesedno obkrožen z morjem, potem pa je študij nadaljeval še na Škotskem, v še eni pomorski deželi, na programu upravljanja z morskimi viri.

Ugotovil je, da so v tem zgodovinskem trenutku rastlinski planktoni eni izmed najpomembnejših geo in beogeokemičnih elementov, a ga izjemno slabo poznamo. Ne vemo do zadnje pike natančno, kako se razmnožuje, kakšne vse so njegove funkcije in s tem razsežnosti njegovega delovanja, čeprav so znanstveniki doslej odkrili vsaj deset tisoč vrst fitoplanktona.

V podkastu smo s Timotejem pogledali med tiste, ki so toksični, čeprav ne zato, ker bi bili zanalašč zlobni, pa tudi tiste, ki se ponoči tako svetijo, da je videti, kot da se je celo nam znano ozvezdje potopilo v morje. Razmišljali pa smo tudi o ribah našega Jadrana, o vplivih ekoloških katastrof na naš ekosistem in o tem, zakaj je pomembno govoriti o znanosti ter kako to početi.

Timotej je sicer zadnji zmagovalec Znanstvenega slama, ukvarja se še z gledališčem in, ko je morje dovolj blizu, vetrovi pa ugodni, tudi s surfanjem.