Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.
To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni  v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.

Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.

Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.

Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«

Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.