Jolka Milič je strastna in obenem še navihana opazovalka sveta in življenja v njem. Vsakič, ko njeno ime zagledaš v pismih bralcev, je jasno, da bo branje zabavno, njena poanta tehtna, pa še koga bo špiknila zraven. 

Toda njeno ime se še pogosteje pojavi zapisano v knjigah, kjer  je podpisana kot prevajalka – zlasti italijanskih pesnikov. 

Danes, v svojem 95. letu, še vedno prevaja: špansko, francosko in italijansko poezijo v slovenščino in slovensko poezijo v italijanščino. Včasih dela tako dolgo v noč, da že skoraj sliši prvo petelinje kikirikanje. 

Pridružite se nam na obisku pri prevajalki Jolki Milič. Prostora je dovolj za vse. Vstopite z nami v njeno stanovanje, kjer takoj postane jasno, kako je živeti v dobri družb knjig, čeprav bi se prav lahko zgodilo, da ne bi bilo tako, in ne samo zato, ker Jolka najprej sploh ni želela brati. 

Zakaj pa sploh bi brala? 

Zakaj, ji je postalo jasno, ko sta nekoč s sestro skozi okno gledali onemoglega konja. Sama je videla le staro žival na cesti in voziček ob njem, sestra pa prelepega lipicanca, ob katerem stoji še prekrasna kočija. 

Jolka ima, kot bo slišati v podkastu, vedno drugačne načrte, ampak jo življenje kar naprej rado zvleče na pot literature. Pa saj ni razloga, da bi se temu upirala. Kako je od branja prestopila k prevajanju, kako so odmevali njeni zapiski Jezne gospodinje iz Sežane, in zakaj ni prav nobenega razloga, da bi delo opustila? Prisluhnite podkastu Zamolčane zgodbe z Jolko Milič.   

V podkastu Zamolčane zgodbe, ki ga v sodelovanju z Miro, ženskim odborom Slovenskega centra Pen, ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar, kukamo skozi okna. V dobesednem in prenesenem pomenu. Vstopamo v prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa, in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo dejavno soustvarjajo literarne pokrajine ter bogatijo naš družbeni prostor prenašamo med poslušalce in bralce.