Pisateljica Tanja Tuma je vsaj dvakrat začela iz nič, v drugo celo iz pepela. Ko je zagorelo v stari kmečki hiši, kjer je živela, so se vse dotlej zbrane knjige, spremenile v prah. Toda iz tega pepela se je dvignila nova hiša, v njej pa tudi nova osebna knjižnica.

Življenje anglistke, francistke, urednice, založnice in v zadnjem času predvsem pisateljice je očitno podloženo s knjigami. Pa ne le z njihovim nakupovanjem, zbiranjem in razprostiranjem po policah, temveč v resnici z branjem, vse bolj pa tudi s pisanjem.

V podkastu pravi, da si je že zgodaj želela začeti pisati. A eno so želje, drugo resničnost. Živeti samo od pisanja, pomeni biti na prepihu med preživetjem, ki ga je treba zagotoviti predvsem družini, in svobodo, ki jo potrebuje predvsem sama. »Čakam, čakam, čakam ... potem pa ugotovim, da ne bom večna.« Opustila je založništvo in pustila svoji domišljiji, da jo je seznanila z novimi znanci, romanesknimi osebami.

Prve je prenesla v zgodovinski roman v angleškem jeziku Winds of Dalamatia. Kritiki so v njenem romanu razbrali podobnega duha, ki je naseljeval tudi dela britanske pisateljice, novinarke in literarne kritičarke Rebecce West, kar je Tanji Tuma dalo še več zagona.

Češnje, bele in rdeče, je nato vpela med brkinske griče in kraje, kjer je preživljala poletne počitnice z bratrancem in sestričnami. V ospredje tega romana je postavila tudi vprašanje slovenske sprave. Kritiki pa so bili tokrat ... tišji, skoraj neslišni. A tudi molk dosti pove. Včasih precej več kot glasno govorjenje.

Vsekakor pa je videti, da se Tanja Tuma ne skriva za tišino drugih. Morda družba marsikaj pomete pod preprogo, a sama jo tudi kdaj previdno dvigne, pogleda, kaj se pod njo skriva in tudi postavi nazaj pred nas; pa četudi so teme težke,  neprijetne ali pa zgolj pozabljene.

Tako je recimo iz prahu zgodovine pravkar v našo sedanjost potegnila Lavoslava Schwentnerja. Brodnik je zgodovinski roman iz življenja založnika slovenske moderne, tako imenovanega brodnika slovenskega založništva, ki je skoraj dvesto izvirnim slovenskim knjigam utrl pot med bralce.

In čeprav so dogodki in osebe naše preteklosti pozabljeni, ali pa prav zaradi tega, je o njih treba pisati, govoriti, brati. Obljublja, da bo pod preprogo gledala tudi v naslednjem romanu. Iz nje pa ne bo potegnila preteklosti, temveč bo brodila po skrajnostih naše sedanjosti.

—

Zamolčane zgodbe so podkast, ki ga v sodelovanju z Miro, ženskim odborom Slovenskega centra Pen, ustvarjava Klara Škrinjar in Maja Čakarić, avtorici podkasta Strašno hudi. V njem s sogovorniki vsak drugi mesec odpiramo vrata v življenja ustvarjalcev in vstopamo v njihove prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo soustvarjajo literarne pokrajine in bogatijo svet, prenašamo med poslušalce.