Performerka, pevka, harfistka.

—-

Odpreš umetniško malho, vanjo spraviš drobtine in tudi cele kose preteklosti z različnih koncev sveta, jih varno preneseš v sedanjost in razviješ tako, da z nami ostanejo še dolgo ostanejo.

Takšno malho si je že v otroštvu na ramena oprtala Strašno huda performerka, pevka in harfistka Zvezdana Novaković.

Njeno orodje je tako predvsem njeno telo. Glasilke, trebušna prepona in instrumenti pa so pripomočki, s katerimi na plano izvabi svoj glas, z njim pa tudi dediščino našega ožjega in širšega prostora.

Ko jo poslušaš, se ti celo zdi, da ima nadnaravno moč. Kar ne bi presenetilo. Ne nazadnje je še Svetlana Makarovič, ki je skoraj bolj kot kdor koli drug pri nas zlita z ljudsko pesniško tradicijo, rekla, da Zvezdana preprosto ni človek, da je ena sama halucinacija.

Že ko jo prvič slišiš, dobro veš, kaj je s tem mislila. Je pa res, da je Zvezdana hkrati z nogami tudi čvrsto na tleh. Vsaj, ko sva bili v njenem studiu, je nisva videli lebdeti. Sva bili pa zato midve malo v zraku.

Kako ji uspe, da te dvigne, čeprav se ti vseeno zdi, da medtem vendarle sediš na stolu? Ni pomemben najlepši glas na svetu, ne najbolj širno znanje, ampak tvoje sporočilo in kako ga preneseš drugim. »Magija je v iskrenosti,« pravi.

Pa to ne velja le za glasbo in le zanjo, takšna čarovnija lahko pride prav vsakomur naproti, ko enkrat izbere pot, po kateri namerava hoditi z odprtimi očmi prišpičenimi ušesi.