Nedeljska reportaža

Stanko in Stanči

Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo preko razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.

Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicah

Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.

Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona Rutarja

Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi  Krn pod Krnom.

Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v Zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža.

Posočje je geografsko območje ob reki Soči. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje Tolminsko, Kobariško, Bovško in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom.

Glavni najdišči sta Veliki Gradec pri Drežnici in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral.

Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.

Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih halštatskih skupin v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na Mostu na Soči izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.

Druga zelo zanimiva najdba je bronasta, etruščansko-italska čelada iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.

Kdo ima največjega na Cvetno nedeljo

Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje Cvetna nedelja. Ta praznik, izven verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva na veljavi: predvsem pa ga zadnja desetletja obeležujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.

Tiha gradnja na Štajerskem

Z velikimi infrastrukturnimi objekti je podobno kot z umetniki. Nekateri so enostavno bolj razvpiti, čeprav ni rečeno, da je umetnost njihovih skromnejših kolegov kaj manj vredna. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži odpravil na skromno in malo znano gradbišče na Štajerskem, za katerega se bo izkazalo, da je vse prej kot skromno.

Mednarodno leto stekla

Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih obeleževanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še ena obeležitev, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključna

Zagotovo ste slišali za flosarje z Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile znane na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com:

"Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj z domačim borovničevcem. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen."

Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža.

Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključna. Reka Sava že od nekdaj pomembno sooblikuje razvoj krajev na njenih bregovih. Včasih je bila pomembna transportna pot za raznovrstno trgovsko blago, še posebno živahno pa je bilo trgovanje z lesom, ki so ga iz Zgornje Savinjske doline z rečnimi splavi – flosi po domače – prevažali vse tja do Črnega morja. Eno izmed osrednjih splavarskih pristanišč na reki Savi so bile ravno Radeče. Kako živahen je bil nekoč promet po rekah, dokazuje tudi ta zapis:

Rečica ob Savinji. Zopet je zaživelo na naši bistri Savinji. Vsak dan vozijo naši splavarji svoje flose v spodnje kraje naše države. So dnevi, ko lahko naštejete od 150 do 200 splavov. Res je trgovina zopet oživela, toda na žalost morajo naši gospodarji čakati na plačilo blaga po pol letaa in tudi po celo leto in to brez obresti. — Tu bi opozorili in priporočali našim lesnim trgovcem, da bi se bolj trdno oprijeli svoje splavarske zadruge. Vsi bi se morali obvezati, da bi svojega blaga ne peljali poprej naprej, dokler blago še ni prodano. Šele ko bi se to zgodilo, tedaj naj bi dotičnik peljal svoje splave. S tem bi dosegli neprimerno boljše ceno in izognili bi se tudi izkoriščanju kupovalcev. Ne pa tako, kot se to dela zdaj, ko večina pelje blago, ki še ni prodano in jo potem prisiljen prodati ga za vsako ceno. Malo volje in zadružnega duha — in manj egoizma, pa bo šlo! —(Vir: Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 4. 1931, letnik 59, številka 95) Str. 5.)

Oživitev izročila splavarjenja je dala zagon tudi drugim projektom v javnem zavodu Kulturno turistični rekreacijski center Radeče.

V vabilu na radeški splav piše:

"Na radeškem splavu vam bodo postregli z okusnim domačim splavarskim golažem, tako dobrim, da ga boste pomazali s kruhom in prosili za repete. Med rajžo po reki Savi boste uživali v elitni družbi rdeče kraljice posavskih vinogradov, modre frankinje. Ob zvokih harmonike zagotovo ne boste ostali ravnodušni, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom 'zelenca' pa se vam bo ta vožnja s splavom za vedno vtisnila v spomin."

Radeški splav je spodbudil različne projekte in dejavnosti.

200 let po prihodu nadvojvode Janeza na Meranovo nad Limbušem je sredi vinogradov na ogled sodobna razstava

Sodobna muzejska postavitev Nadvojvoda Janez, oče Meranovega na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega, pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa.