Nedeljska reportaža

Gorjanci drugače

Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem.

Knjiga Bajke in povesti o Gorjancih, 1906, gradivo PLJM8GZ1

foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža.

Sogovornika

Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal Andrej Hudoklin iz Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto, ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od Save pri Brežicah do kočevskega masiva.

Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima Zidani gaber. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala dolino Krke z dolino Kolpe z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)

 

Razstava

Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.

 

Najdbe

Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani Dolenjski muzej Novo mesto, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izročilo

Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih Bajk in povesti o Gorjancih. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še odlomek iz Bajk in povesti, z naslovom:  VILA

Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...

 

Kubični meter snega, ki v plazu pokoplje žrtev, lahko tehta tudi 600 kilogramov

V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebej pomembno izpostaviti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena izmed največjih nevarnosti, ki preti v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.

Spodnji del Kotliške grapeFoto: Aleš Ogrin Plazovni trojčekFoto: Aleš Ogrin Snežna žagaFoto: Aleš Ogrin Tablica za določanje velikosti snežnih kristalovFoto: Aleš Ogrin Merjenje naklona pobočjaFoto: Aleš Ogrin Naklonometer, v ozadju je vidna snežna sondaFoto: Aleš Ogrin Merejenje temperature snegaFoto: Aleš Ogrin Izdelava snežnega profilaFoto: Aleš Ogrin

Partnersko kmetovanje

Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih  policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti ali, bog ne daj, po gnitju.

V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič posveča alternativni metodi kmetovanja, ki je v Sloveniji z večjim ali manjšim uspehom prisotna že kar desetletje. Le nekaj kmetovalcev pa pri njej ves ta čast tudi vztraja. Gre za »partnersko kmetovanje« in v oddaji z naslovom »Košarice, polne zelenjave« se bomo posvetili tej nenavadni, a brez dvoma zdravi metodi prehranjevanja.

Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.

Sprehod po Pretorski palači v Kopru

Vabljeni na radijski sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki mestu in njegovi istrski okolici že od srednjega veka predstavlja tako moč in oblast, kot tudi lepoto in identiteto. Palača je postavljena na južno stran Titovega trga in skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami sestavlja dušo in srce našega največjega obalnega mesta.

Po Pretorski palači nas vodi Peter Žudić iz Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper:

"Na hodniku v pritličju stoji stara železna avstrijska blagajna iz 16. stoletja. Po zgodbi naj bi bila blagajna najdena na ladji Rex, luksuzni potniški ladji, ki je potonila med Koprom in Izolo ob koncu druge svetovne vojne. Konkretnejših informacij o tej blagajni ni, smo pa bili tudi že prepozni, saj je pač prazna."

"Balkonček na Čevljarsko ulico je tipa balconcino petto d'oca, kar pomeni balkonček v obliki gosjih prsi. To pa zato, ker so ženske v takratnem času nosile široka krila; in da si ne bi umazale oblek so ograjo naredili v takšni izbočeni obliki."

"Z balkona palače ali pa z zvonika stolnice se lepo vidi, da okoli celotnega trga poteka ena takšna bela črta. Legenda pravi, da so se v srednjem veku znotraj te črte lahko sprehajali samo plemiči, bogataši. Zunaj nje pa pač vsi ostali."

Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.

Visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja.

Koroška,  v Sloveniji najbogatejša pokrajina z lesom, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes?

Celki izvirajo iz 13. stoletja. Od takrat se je spremenilo marsikaj, še zmeraj pa so te za Koroško tako značilne kmetije v svoji osnovi takšne, kot so bile, pravi gospodar kmetije oziroma celka Kajžer, Ivan Praznik. Hinko Krejan, nekdanji gospodar celka Krejan, ki je kmetijo predal najstarejšemu sinu, na domačiji skupaj s svojo ženo Kristino še zmerom dela. Drugače ne gre, pravi, saj vztrajajo le še redki.  Jerneja Čoderl, gozdarka iz Radelj ob Dravi, ki prav tako živi na celku, je poznavalka zgodovine tovrstnih kmetij. Na to koroško posebnost in s tem svoje korenine je zelo ponosna - nekateri celki so preživeli vsaj 7 stoletij, pa domačije na mestih prvotnih skromnih hišic še stojijo. Izročilo se prenaša iz roda v rod, kar pa ni enostavno, sploh v časih, ko mladi svojo prihodnost na kmetijah vidijo vedno redkeje. Celki so preživeli tudi zato, ker so se znali prilagajati nastalim razmeram. Sedanjost prinaša mnoge izzive, med njimi tudi vprašanje turizma, okoli katerega pa imajo lastniki celkov deljeno mnenje. A vsi sogovorniki se strinjajo, da bodo celki preživeli in živeli naprej.

 

 

Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Pot po Logarski dolini je tematska, naravoslovno-etnografska pot

Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela – lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini.

Pot

Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom in sanacija poti je zastala.

Snovalci so si zato vzeli čas in še enkrat premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo poudariti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o Poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža.

Sogovorniki

Jože Prah, predsednik komisije za izbiro naj poti, Zavod za gozdove Slovenije.

Marko Slapnik, načrtovalec prenove Poti po Logarski dolini in vodnik po naravi.

Jernej Slapnik, vodnik, ohranjevalec in pripovedovalec solčavskega izročila.

 

Izbira naj poti

Letošnje izbiranje naj tematske poti je zaznamoval tako imenovani koronski čas, kljub temu pa se je prijavilo kar 37 tematskih poti, je povedal predsednik komisije za izbiro naj poti Jože Prah iz Zavoda za gozdove. Tudi letos so si člani komisije pripravili natančen elaborat in urnik obiska posamezne tematske poti.

 

Trasa poti

Tematska pot po Logarski dolini je nekakšen preplet vsebin, ki pomagajo obiskovalcem, da lažje vzpostavijo stik z naravo in krajinskim parkom.

Pot poteka skozi celotno dolino in se začne v Logu, v spodnjem delu doline malo nad kmetijo Logar.

Prva opazna točka na poti je sprehod ob potoku Črna do njenega izvira.

Tu je miren kotiček, ki je kot nalašč, da se obiskovalec najprej sprosti in približa naravi in tako postane dovzetnejši za vse, kar ga obdaja in čaka na poti.

Pot potem vodi skozi vso dolino do slapa Rinka, dolga je sedem kilometrov.

Načrtovalci prenove poti pa so pri tem izbrali tak način, da so pot razdelili na več krajših delov, ki so vsebinsko zaključeni. Če obiskovalec prehodi celotno pot, potem naleti na pet tematskih sklopov, ki združeni dajo sliko celotne doline. Lahko pa se odloči le, da bo prehodil del te poti, pove Marko Slapnik, načrtovalec prenove poti in vodnik po naravi.

Vodnik po Logarski dolini je tudi Jernej Slapnik, ki doživeto in v narečju pove zgodbo o gozdarjih – o olcarjih.

Od gozdarske – olcarske bajte vodi pot naprej do slapa Palenk.

Logarska dolina čuva številne pravljične skrivnosti, ki so že od nekdaj burile domišljijo.

Potem se odpre pogled na severno steno Ojstrice.

Zanimivosti in ... Kako naprej?

Ob vsem tem se seveda postavljajo vprašanja, kako je bilo s pridobivanjem soglasij za traso poti po zasebnih zemljiščih in kdo bo to pot vzdrževal in zanjo skrbel. Marko Slapnik nam je med drugim povedal, da je to urejeno v dogovoru z lastniki parcel. Za vzdrževanje poti pa bo skrbel režijski obrat občine Solčava.

Pot po Logarski dolini ni edina znamenitost Solčavskega, tu je tudi pred leti prenovljena panoramska cesta in še veliko drugega. Kot nam je povedal Marko Slapnik, bodo te zgodbe in poti povezali med seboj.

Zakladi

 

Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.

Hvalnica dvojiškemu sistemu

Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo, pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-tih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta…

Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.

Združenje Cesta gradov povezuje kar 37 gradov in dvorcev v Avstriji in Sloveniji, kmalu dodajo še hrvaške

Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja tvorili skupen zgodovinski prostor. Zdaj se na nek način spet povezujeta, in sicer s t. i. Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski člani Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oz. lastnikov avstrijskih gradov? Kako živijo in se tržijo avstrijski gradovi ter katere dobre zglede bi lahko posnemali pri nas?

Tudi samostan Vorau je del Ceste gradov. Pohvali se lahko z bogato okrašeno baročno cerkvijo ... ... in bogato založeno knjižnico. Simbol Ceste gradov, vojščak s helebardo, pred gradom Festenburg. Grad Festenburg, skrit med gozdovi na visokem grebenu, v svojih 6 kapelah človeka z impresivnimi poslikavami popelje od nebes .... ... do pekla. Na gradu Aichberg obiskovalce sodobna umetnost pozdravi že pred vhodom. Grad je poln umetniških del ... ... in nenavadnih starin, kot je originalni turški šotor. Že vhod v dvorec Obermayerhofen pove, da gre za romantičen dvorec, namenjen predvsem porokam. Dvorec je tudi hotel ... ... v katerem lahko prespite po dokaj sprejemljivih cenah ... ... zajtrk pa si privoščite v lepo poslikani jedilnici. Dvorec Heberstein navdušuje s svojo lego in velikim arkadnim dvoriščem ... ... mnogi pa ga obiščejo zaradi zgodovinskih vrtov in živalskega vrta. Grad Deutschlandsberg je lepo obnovljena in mogočna trdnjava ... ... znana predvsem po bogatih zbirkah s področja arheologije, orožja in steklovine. Romantični dvorec Ottersbach se zaradi svoje zunanjosti in parka večkrat znajde tudi v kakšnem filmu .... ... priljubljen pa je predvsem za poročna slavja. Vhod v zgodovinski del gradu Seggau, ki je sicer moderen kongresni center .... ... pritegne pa tudi ena najstarejših in največjih vinskih kleti v Evropi.Foto: A. Č./Prvi Konzul mag. Andreas Bardeau, predstavnik združenja Cesta gradov in lastnik gradu Kornberg Princesa Sonja Liechtenstein z gradu Riegersburg Mag. Josef Wallner, župan občine Deutschlandsberg, ki je lastnica istoimenskega gradu.

Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič

Trije gradovi, tisoč zgodb

Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravili vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži.

Sogovornika Raziskave, razstava in zbornik

V okviru mednarodnega projekta Merlin CV je bila predvidena tudi arheološka raziskava na Kozlovem robu nad Tolminom in izkopavanja so prinesla nove rezultate in nova spoznanja. Vse to je kustose Tolminskega muzeja spodbudilo, da so pripravili razstavo s prikazom nekdanjih grajskih stavb.

Ob razstavi je nastal tudi zbornik.

Trije gradovi

Najbrž je malo manj znano, da se v Tolminu ponašajo kar s tremi gradovi: s Kozlovim robom, Coroninijevo graščino, v kateri je danes Tolminski muzej, in ostanki patriarhovega dvora na Doru. Predvsem ostanki zadnjega so bili muzealcem znani iz arhivskih virov, poleg tega pa je ledinsko ime na Doru nakazovalo, da se pod površjem zemlje skrivajo ostanki grajskih stavb.

Kozlov rob

Kozlov rob je strma vzpetina nad Tolminom. Zakaj se tako imenuje, pa nam je v oddaji zaupala mag. Damjana Fortunat Černilogar.

Grad na Kozlovem robu je povezan s številnimi zgodbami.

Leta 1926 je bila v enem izmed časopisov objavljena tudi tale zgodba:

Stara povest o tolminskih grofih, ki so prebivali na slovitem Kozlovem robu in izžemali podanike, gre takole: Ko je bilo na polju dela največ, je dal grof sklicati svoje podložnike v soboto. Nositi so morali kamenje in zidati močan zid okoli gradu, zakaj prijel ga je čuden in na zunaj neutemeljen strah, ki je izviral iz njegove notranjosti in izpraševanja vesti. Pa je prišel njegov sluga in grof ga je vprašal: "Čuj, kako je? Kaj delajo kmetje?" In sluga birič je dejal: "Kolnejo te!" — "Dobro zame!" je vzdihnil grof. Pa je prišel sluga v drugič, ko ga je grof znova vprašal, je bil odgovor tak kot prejšnji. V tretjič pa je sluga razširil obraz v smeh, zakaj zdelo se mu je, da je dobro tako, in je dejal: "Zdaj pa kmetje molijo!" In se je sluga neznansko začudil, ko je videl, da je grof spačil obraz in dejal: "To je slabo. Gorje meni!" — Pri tisti priči so začele iz grofa lesti uši in so ga požrle.

Tudi arheološka podoba Kozlovega roba je zanimiva, in čeprav ta grad omenjajo že ob koncu 12. stoletja, tega še niso potrdili z materialnimi ostanki. Prva izkopavanja so tu potekala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom profesorja Emila Smoleta iz takratnega spomeniškega varstva iz Nove Gorice, nam je v oddaji povedal mag. Miha Mlinar, kustos za arheologijo v Tolminskem muzeju.

Izkopavanja

Fotografije arheoloških izkopavanj na Kozlovem robu, Matija Lukić, Skupina STIK.

Dvorec na Doru

Med tremi tolminskimi gradovi je zelo zanimiv dvorec na Doru, za katerim so izginili vsi sledovi na površju, in so ga poznali le iz arhivskih virov in izročila. Točno lokacijo kraja pa so pokazala arheološka sondiranja.

Coroninijeva graščina

Izmed vseh treh tolminskih gradov je najbolje ohranjena najmlajša Coroninijeva graščina sredi mesta Tolmin, kjer je sedež Tolminskega muzeja. So pri obnovitvenih delih in sanaciji odkrili  kakšno neznano podrobnost? O tem več v oddaji.

Najdbe

Pri arheoloških izkopavanjih so odkrili zelo zanimive najdbe, največ jih je bilo na lokaciji Kozlov rob.