Nedeljska reportaža

Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.

Med pohorskimi lonci, gobami, slapovi in obiskovalci od blizu in od daleč.

Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji  ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.

Fotografije: Robert Zajšek, Nadia Petauer, Jure K. Čokl

Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Prazgodovinsko metalurško središče

Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč in tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je na primer Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa.

 

Sogovorniki

Opis Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah najdemo na spletni strani cvinger.net, za katero skrbita Marko in Luka Pršina. Na njej so objavljeni zanimive fotografije, zemljevidi, literatura in avtorska besedila strokovnjakov, ki so raziskovali Cvinger. Kot so zapisali, je to eno najpomembnejših središč iz starejše železne dobe v Sloveniji in na širšem jugovzhodnem predalpskem območju. Najdišče, ki leži na odlični strateški lokaciji, je v naravi predstavljeno kot arheološki park. Njegove najpomembnejše gradnike povezuje arheološka pot, tako pa prazgodovinsko dediščino predstavlja v izvirnem okolju.

Arheološko najdišče Cvinger sestavlja več arheoloških predelov, ki jih moramo razumeti kot neločljivo povezano celoto. Osrednji del je prazgodovinsko gradišče, ki je obdano z nekoč mogočnim obzidjem in je v krajšem segmentu delno rekonstruirano. Na njegovem južnem pobočju se razteza talilniško območje, na katerem so staroselci v več sto talilnih pečeh pridobivali železo. Tega so potem s kovanjem predelovali v orodje, orožje in nakit ter druge uporabne izdelke, s katerimi so domnevno trgovali daleč naokoli. Vsebinsko celoto najdišča sklepajo gomilna grobišča, kjer so v številnih zemljenih gomilah skupaj z grobnimi pridatki pokopani nekdanji pripadniki tukajšnje dolenjske prazgodovinske skupnosti.

 

Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je raziskoval dr. Borut Križ v letih od 1986 do 1991. Arheologi so tam izkopali šest sond. Pri tem so odkrili tudi obsežen talilni kompleks, prostore za talilne peči, to pa je glede na število teh ostankov presenečenje.

 

Docent dr. Matija Črešnar, arheolog na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je vodil raziskave v zadnjih letih, nam je povedal, da so te nadgradile tiste, ki so jih arheologi opravili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.

Najdišče je kot enota kulturne dediščine Dolenjske Toplice ‒ Arheološko najdišče Cvinger vpisano v register kulturne dediščine. Status kulturnega spomenika je z občinskim odlokom pridobilo že leta 1992. Današnjo pravno zaščito temu kulturnemu spomeniku zagotavlja Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Dolenjske Toplice iz leta 2018.

Jama sredi gradišča

Arheološka pot Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je najstarejša arheološka tematska pot v samostojni Sloveniji, pravi Marko Pršina, zaposlen na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Organizacijska enota Novo mesto. Je domačin, tudi jamar, ki ima do Cvingerja poseben odnos. Spomni se, da so prve informativne table leta 1990 predstavili še v tehniki sitotiska.

Zaradi svojega regionalnega pomena je bil Cvinger kot železarsko središče vključen v več mednarodnih raziskovalnih in promocijskih projektov. V sklopu projekta Iron Age Danube je bila tako med drugimi obnovljena tudi arheološka pot, ki jo je mogoče skupaj s še nekaterimi potmi v okolici obiskati tudi ob pomoči spletnega vodnika. Ob tem je Cvinger tudi eno pomembnejših najdišč Železnodobne poti po Podonavju, ki povezuje najpomembnejša najdišča iz tega obdobja v širši podonavski regiji.

 

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču celjske škofije

Praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgust, vsako leto zaznamuje številne Marijine cerkve po Sloveniji, še posebej pa tudi šest romarskih središč slovenskih škofij. Romarsko središče celjske škofije je bazilika Marijinega oznanjenja v Petrovčah v Spodnji Savinjski dolini, kamor se romarji zgrinjajo že stoletja. Nedeljska reportaža raziskuje, kako Petrovče in njihovi prebivalci živijo s svojo baziliko ter z največjim Marijinim praznikom.
Gosta oddaje sta predsednica KS Petrovče, mag. Jasna Sraka, ter tamkajšnji župnik in rektor bazilike, pater mag. Ivan Arzenšek.

Romarji prihajajo v Petrovče k petrovški Mariji, kipu Marije z Jezusom, ki je eden od redkih kipov v Sloveniji, na katerem je Marija nasmejana.
- p. Ivan Arzenšek

Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.

Kako preživeti sobotni večer

Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala mnoga slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto vikend zabave prijelo ime »gasilska veselica«. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto pre-urbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič in ugotovitve boste slišali v Nedeljski reportaži.

Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev.

V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.

Nekaj čez palec o čaru postavljanja klopotcev

Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo »sladko grozdje«, simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko »outarja«, zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter in ji dali ime – klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev.
V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ustavili na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.

Utrinki s postavitve klopotca na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Utrinki s postavitve klopotca na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Utrinki s postavitve klopotca na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija

Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.

Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi

Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal z osnovno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati.

 

Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je devet vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni Evropske unije, dve vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Kraj srečanj, predstavitev, predavanj in še in še ...

Pomembna točka v krajinskem parku je domačija Škočev dvor. Škočev dvor je tudi točka, kjer potekajo najrazličnejša srečanja, predavanja, izobraževanje in še bi lahko naštevali.

Sogovorniki Muzejska zbirka

Šokčev dvor je v muzej preoblikovana tradicionalna kmečka hiša, v kateri v vsakem kotičku živi spomin na stare čase. Ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije in krušna peč kar sama riše sliko družine, ki se je ob večerih grela ob njej.

Ljubitelji starih šeg in navad lahko doživijo prikaz "tučnje lanu", pisanja pisanic, filcanja volne, vezenja, spletanja košar in opletanja steklenic.

Izdelki pridnih rok

V Šokčevem dvoru imajo razstavljene tudi izdelke iz platna, volne in še marsikaj.

Pohodne poti

Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi, nekatere so nastajale v času, ko so bila dejavna posamezna društva. Žal so nekatera prenehala delovati, zato poskušajo v javnem zavodu to tradicijo vzdrževanja poti ohranjati in nadaljevati. Tu je najjužnejša pohodna pot ob reki Kolpi v naši državi, mlinarska z velikim številom opuščenih mlinov, tu je sejemska pešpot, ki vodi v dveh variantah do Vinice, kjer je bilo nekoč znano sejmišče. Zanimiva je grajska pohodna pot, ki povezuje uskoške vasi z gradom Pobrežje, ki je bil pomembna točka v obrambi pred Turki.

 

Vučji ogrizek

Na pohodnih poteh po krajinskem parku lahko obiskovalci obiščejo kar nekaj zelo zanimivih točk, ena takih je kmetija Vučji ogrizek.

Kmetija Vučji ogrizek obsega 50 hektarjev, slabo polovico ima v najemu in zemljišča so precej razpršena. V glavnem gre za travnike, manj kot dva hektarja je njiv, vse pa je v krogu 20 kilometrov okrog kmetije, kar je določen tehnični problem, ki pa mladega prevzemnika kmetija Izidorja Grabrijana ni prestrašil.

 

Cerkev

Zanimiva točka ob pohodnih poteh je tudi pravoslavna cerkev, ki stoji v vasi Miliči. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, to ni zelo stara cerkev, saj v okoliških vaseh stojijo tudi starejše pravoslavne cerkve.

Stari pod

Zanimiva točka v parku je tudi kamp, imenovan Stari pod. Stari pod, kamp Jankovič v Adlešičih ob reki Kolpi, je že 30 let oaza sožitja narave in zabave, nam je povedala lastnica Tončka Jankovič.

 

Številne možnosti

V Krajinskem parku Kolpa ponujajo še veliko več.

 

Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.

Nevsakdanje vsakdanje potovanje

Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.

Moja soba se nahaja na petinštiridesetih stopinjah vzhodne zemljepisne dolžine; razteza se od vzhoda proti zahodu; obliko ima dolgega pravokotnika, šestintrideset korakov v obsegu, če objameš steno. Moje potovanje pa bo merilo veliko več kot to, saj bom sobo prečkal po dolžini ali pa diagonalno, brez kakršnega koli pravila ali metode, velikokrat. Šel bom celo cikcak, in po potrebi bom izrisal vse možne geometrijske poti, kar jih je.

-Xavier de Maistre, 1790

Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.

Pevskemu slavju v Ljubljani ob rob

Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.

93-letni Danilo Durjava je dirigent moškega pevskega zbora Golobar že sedem desetletij. Foto: MPZ Golobar Moški pevski zbor Golobar iz BovcaFoto: MPZ Golobar

Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.

Kako vizualne vsebine RTV Slovenija približamo ljudem z okvaro vida?

Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, izveste v tokratni Nedeljski reportaži.

Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.

Nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolce

Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci poleg rednih šolskih obveznosti spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Dolgoleten projekt državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen vpogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa. Dosežki na teh preizkusih znanja so sicer izključno informativne narave in niso za oceno - na veliko srečo avtorja tokratne Nedeljske reportaže.