Nedeljska reportaža

Sprehod po mariborskem (vinskem) podzemlju

Martinov vikend je spet minil kilavo, če pa ste tega svetnika slučajno uspeli pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega vzdušja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža.
Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je potrebno zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v nedeljski reportaži

Lov na ščuko v Ribnikih Opekarna Vrhnika

Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.

Kako je dobro desetletje vztrajnega dela skupine zagnanih Mariborčanov vrnilo v spomin in zavest pomembno osebnost preteklosti?

Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti kasneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luxembourgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luxembourgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.

Kraški biser sredi Zasavja ima vse, kar imajo najbolj znane kraške jame, obisk v jami pa je pravo adrenalinsko doživetje

Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se imamo priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, vponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Da bi obiskali kraško jamo Štangovc, se nismo odpeljali proti Primorski, temveč proti Zagorju ob Savi - jama je namreč del zasavskega osamelega krasa. Ta kraški biser sredi Zasavja, pod Veliko skalo nad naseljem Kisovec, se nahaja na strmem pobočju, sredi gozdov in polj, do stalagmitov in stalaktitov pa pridemo šele, ko se spustimo po več kot 30 metrov globokem jamskem breznu. Brez jamarjev in domačinov na taki dogodivščini vsekakor ne gre. Naša vodnika sta bila domačin in jamar Alojz Klančišar ter jamar in reševalec Aleš Stanislav Stražar, oba iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale.

Spust v jamo Štangovc, ki je bila z občinskim odlokom leta 1997 zaščitena in razglašena za naravni spomenik, je torej mogoč le v spremstvu pravih jamarskih mojstrov in v polni jamarski opremi: v kombinezonu, s čelado s svetilko, rokavicami in plezalnim pasom, z metri vrvi in s številnimi oponkami in varovali. Vse to je sicer prav prišlo že na poti do vhoda v jamo: spust po zaradi deževja rahlo spolzkem, neuhojenem in zelo strmem pobočju je bil pravo malo doživetje. A ko premagaš prvo oviro in nato v rovu in breznu še strah pred temo in višino, je vse poplačano. Manjša kraška jama (dolžina 99 metrov) je namreč polna najlepših kraških pojavov: stalagnitov, stalaktitov, stebrov, zaves, ponvic ... Videli smo vse, razen prav posebnega prebivalca te jame: hrošča, ki živi le v tej jami in ga je med raziskovanjem jame odkril Andrej Kapla.

Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža!

Rečica Sopota je redek primer sonaravne rabe tekočih voda

Sopota je reka, bolje rečeno rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Velika večina te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, štiri kovačije in osem malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v nedeljski reportaži.

Dolina Sopote je čudovita dolina v Posavskem hribovju, ki meji z dolenjskim gričevjem. Dolina je dobila ime po potoku ali rečici Sopota, ki na svoji poti ustvarja divjo, slikovito in ozko dolino s številnimi brzicami in slapovi. Najslikovitejši del soteske je ozka Vidrna peč, poseben čar pa dolini dajejo tudi ostanki žag in mlinov. Ti so v časih, ki so že zdavnaj minili, dajali kruh prenekateremu prebivalcu doline. Dolina Sopote je dandanes lahko dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta Radeče–Litija. Omenjena dolina je kraj, kjer so si gozd, voda in človek podali roko.

Dolina Sopote je naravna ločnica in meja treh občin, sedmih krajevnih skupnosti in teritorialna meja zavodov, razvojnih agencij in še bi lahko naštevali. Dolina je obdana z gospodarskimi in varovalnimi gozdovi, ki skrivajo v svojih nedrjih prav vse znane naloge oziroma vloge gozdov. Ljudje v tistih krajih, ob Sopoti, se znajo boriti in nista jim tuja delo in skrb za gozdove, naravo, soljudi.

Jože Prah verjame, da bodo znali skupaj na vrednotah, ki jih ponuja dolina Sopote, ohranjati in zasnovati nove trajnostne smeri razvoja. Zato so na predlog Zavoda za gozdove Slovenije, Kulturno turističnega rekreacijskega centra Radeče, Centra za zunanjo ureditev in Mizarstva Kos Velika Preska pripravili program skupnega oživljanja doline Sopote na treh stebrih trajnosti: socialnem, okolijskem in gospodarskem. V projekt so vključeni številni deležniki, ki želijo s sodelovanjem in v medsebojnem spoštovanju ustvariti nove razvojne možnosti tako na področju gospodarstva kot kulture.

V Mizarstvu Kos, Centru za zunanjo ureditev imajo muzej Lesarius, ki si ga lahko tisti, ki jih lesarstvo zanima, ogledajo na spletni strani. Vendar pa je za popolno sliko treba muzej tudi obiskati, saj lahko samo tako doživiš vse to, kar ponuja, pove Jože Kos.

Bivši dijaki in merjenje časa.

V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Muzej bo skrbel za ohranjanje, preučevanje in zbiranje slovenske kulturne dediščine s področja čebelarjenja ter za prenašanje znanja o kranjski čebeli.

V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.

Zgodba o starodavnem vulkanu

Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi vulkanska dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na Slovenskem. Njegov krater je imel premer približno enega kilometra. Danes pa na delu tega kraterja leži Doživljajski park Vulkanija.

Smrekovec je bil vulkansko aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred od 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik vulkan, njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovca bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.

Dr. Polona Kralj

Tomo Drolec

Ivan Vrhnjak

Ivan Vrhnjak je pomočnik oskrbnika koče na Smrekovcu že drugo sezono. Zanimivo pa je, kako ga je življenjska pot zanesla v to kočo. Ivan je doma iz Velenja in prej – razen na Uršljo goro – v hribe ni zahajal in tudi na Smrekovcu ni bil nikdar prej.

Preden se lotimo Smrekovca, spoznajmo vulkane ali ognjenike. To so globoke razpoke v Zemljini skorji oziroma litosferi, skozi katere na Zemljino površje izhajajo raztaljena kamninska masa, piroklastični material in vulkanski plini. Raztaljeno kamninsko maso pod površjem imenujemo magma, ko pa se razlije po površju, pa jo imenujemo lava, nam je povedala Dr. Polona Kralj, geologinja, strokovnjakinja za vulkane na Geološkem zavodu Slovenije.

Pa se odpravimo na Smrekovec. To je 1577 metrov visok ugasli ognjenik, kjer rastejo številne rastlinske vrste, med 358 je tudi nekaj zelo redkih. Tu je tudi največje sklenjeno območje divjega petelina. Sicer pa Smrekovec obsega 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki je zavarovano tudi kot geološki in botanični rezervat Smrekovec - Komen in spada pod evropsko omrežje ekološko zaščitenih predelov Natura 2000.

Intenzivni procesi, ki so potekali ob izbruhu smrekovškega vulkana, so pustili sledi, ki so vidne še danes.

Na Slovenskem najdemo v pohorskem metamorfnem masivu najstarejše paleozojske vulkanske kamnine, stare 541 milijonov let. Mlajše mezozojske kamnine so bolj razprostranjene, stare so približno 242 milijonov let, najdemo pa jih na območju Cerkljanskega, na Blegošu, Kokrici itd. Poleg teh pa imamo ostanek delujočega vulkana na Goričkem, ki je star tri milijone let.

Pod vrhom Smrekovca je tudi planinska koča. Prvo kočo je pred drugo svetovno vojno postavilo Planinsko društvo Šoštanj, med vojno pa je bila koča požgana. Po vojni pa je lastništvo prešlo na Planinsko društvo Žerjav, ki se je pozneje  preimenovalo v Planinsko društvo Črna, in to je leta 1953 postavilo zdajšnjo stavbo. V času njenega delovanja se je v koči zvrstilo več oskrbnikov, danes je to Tomo Drolec.

Pod kočo na Smrekovcu je tudi predstavitveni center oziroma hiška, v kateri se lahko podrobneje seznanimo z vulkansko preteklostjo. Na zunanjih stenah hiške je predstavljeno naravno bogastvo smrekovškega pogorja.

Slovenija leži na tako imenovani evrazijski plošči in najbližji vulkani so v Italiji, to so Etna, Vezuv in Stromboli, in pa v Grčiji, Santorin. Sicer pa na našem ozemlju strokovnjaki v bližnji in tudi daljni prihodnosti kakšnih vulkanskih aktivnosti ne pričakujejo. Naš potep po Smrekovcu, ostanku starega vulkana, začinimo še z opozorilom, da je treba biti ob obisku delujočih vulkanov zelo previden in je treba upoštevati vsa opozorila, nam je povedala dr. Polona Kralj.

Svastika na pokopališkem zidu

Slavni časi povojne revolucije so zameglili marsikatero zgodovinsko resnico, ki jih danes odkrivamo na novo in zaradi njih vsaj malo zardevamo. Podobno skrita zgodba je pojav navdušencev nad Adolfom Hitlerjem, ki so se v Mariboru in njegovi okolici množili, tem bolj se je bližala pomlad leta 1941. Še sploh, ker je tudi kraljevina postala do tega prekrška, zaradi katerega se je šlo sredi tridesetih sedet, vedno bolj tolerantna. O tej temi se Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži pogovarja z dr. Matejo Ratej.

Onkraj jurčkov in lisičk