Nedeljska reportaža

Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Očarljivi biser stavbne dediščine, ki mu zgodb ne zmanjka

Vabljeni na sprehod po prostorih in okolici čudovitega dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Tam vladata skladnost in mir, ki so ju v preteklosti uživali podjetni lastniki, po drugi svetovni vojni pacienti psihiatrične bolnišnice Vojnik, danes pa občudovalci lepega in iskalci zgodb, ki jih dvorcu ne zmanjka nikoli. 

Po dvorcu Gutenbuchel nas vodi njegova skrbnica, arhitektka Mateja Kumer:

"Eno največjih bogastev dvorca je čudovit, ročno izdelan intarzijski parket. Po nekih podatkih naj bi bil ta parket prinešen celo s cesarskega dvorca Schönbrunn na Dunaju, vendar tega še ni bilo mogoče potrditi."

"V gozdu za vrtovi in rastlinjakom smo našli kamnit spomenik, kjer je nekdanja lastnica dvorca pokopala svojega psa. In smo zaradi tega spomenika tudi razširili območje varovanja stavbne dediščine."

"V času, ko je bil v dvorcu oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik, so v njegov park namensko naselili ptice pevke za terapijo tukajšnjim pacientom. In tukaj ptice prekrasno pojejo v vseh letnih časih."

 

Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.

Zakaj bi se morali vsi učiti cirkuških veščin

'Cirkus' je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija pa še ne.
Tokratna Nedeljska reportaža - medtem ko se uči žongliranja s tremi žogicami - spoznava, zakaj bi bilo dobro, da bi čisto vsak med nami obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.

S cirkuškimi veščinami je najbolje začeti nekje od osnovne šole naprej. Mlajši gibalnih sposobnosti še nimajo tako razvitih, od sedmih ali osmih let naprej pa že lahko. Omejitve navzgor pa ni!
- Jaka Srpčič, cirkuški artist Klovn Jaka

Meni je pri cirkusu zelo všeč, da je sodelovalen in ne tekmovalen. Srečanje z drugimi cirkuškimi ljudmi je bilo vedno prostor skupnega ustvarjanja. Skupaj se učimo, si pomagamo in smo drug za drugega veseli. In ta atmosfera me je vedno vlekla zraven.
- Andrej Pivk, socialni delavec, ki v program Vzgojnega zavoda Planina vpleta cirkuške veščine

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Pomota ali posebnost

Nedeljska reportaža nas vodi v Malečnik. V kraj, stisnjen med staro strugo reke Drave in bližnje vinorodne gorice. Ob velikonočnem času sredi pandemijske vihre, je tudi tam praznično vzdušje pokvarjeno in Marko Radmilovič je za las še ujel mojstra jasličarja Dušana Knehtla, ki je v farni cerkvi pospravljal jaslice. Toda počakajte trenutek; jaslice, velika noč in pandemija? Je vse to mogoče stlačiti v eno samo reportažo? Da: v Nedeljsko reportažo z naslovom Pasijonske jaslice!

Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine

Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali vasi Cerovo v občini Grosuplje blizu Turjaka.

Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, Vodomčevim gajem.

Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice.

Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame.

Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo.

Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.

Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.

Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.

Sogovorniki

Tjaša Zaletelj, Andreja Lotrič, Lučka Jere.

Anton Lesnik

Nekaj zgodovine

V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji domačija družine Koščak. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. Sedlarstvo je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi islandskih konj in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila društvo Cer, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati Vodomčev gaj, leta 2018 pa so slovesno odprli  5,2 km dolgo učno pot  Po sledeh vodomca, nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.

Vodomčev gaj

Ko govorimo o poti Po sledeh vodomca, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu Vodomčev gaj, ki  je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je Pot po sledeh vodomca, ki je odprta za vse obiskovalce.

 

Zavarovano območje

Meja ob učni poti in nasad na otoku v Vodomčevem gaju sta zasajena z različnimi vrstami grmovnic. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne medovite rastline, stoji čebelnjak. Vrednost Vodomčevega gaja kot območja, na katerem imajo postajališče ptice selivke, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.

 

Žabja vas v Vodomčevem gaju

V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.

 

Ornitologi

Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z opazovalnicami za ptice, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.

Pot Po sledeh vodomca

 

 

Pot Po sledeh vodomca je tudi del evropske pešpoti E6.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

'Bele lise' na zemljevidu pokritosti ozemlja Slovenije z mobilnim signalom

Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah

Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje U Gorjah zvoni, da se turn maje. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal Ivan Godec:

"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."

Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del  starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.

 

Sogovorniki

Tomaž Bregant je strokovni vodja v Turističnem društvu Gorje.

Dr. Milan Sagadin je upokojeni konservator svetnik.

Judita Lux, arheologinja konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.

Gorje

Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični ledeniški obliki krnici.

Gorje obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.

Poglejska cerkev

Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.

Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del starejše kamene dobe (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije.  Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja starih Slovanov.

Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.

 

Točka

Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.

 

Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.

Prireditve

Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.

 

Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.

Po hlod v Pameče

Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega ne bi bilo niti nas in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to temeljno rada pozablja. Z gozdom na globalni ravni ravnamo kot svinja z mehom in ker je gozd star in pameten, bo preživel. Mi pa si z njegovim krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo vzorni bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu pretijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Kot kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.

Dražba lesaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Dražba lesaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Dražba lesaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.

Za na videz še tako nenavadnimi frizurami se skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti

Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi v času izrednih razmer frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec v eni od preteklih oddaj Nedeljska reportaža odpravil raziskovat Jure K. Čokl.

Da so frizerke in frizerji marsikaj, je jasno – spretni obrtni mojstri svojega poklica, ustvarjalci trendov, poslušalci in v marsikateri skupnosti tudi središče družabnega življenja. Ko so se zaprli frizerski saloni, je izginilo tudi vse našteto, zato je razumljivo, da so se vrste, ko so se frizerski saloni vsaj pogojno odprli, vile neskončno daleč. Frizerske storitve so za nekaj časa postale celo politično orodje, saj so se nekateri spraševali, od kod politikom urejene frizure, če pa so saloni zaprti. Odgovorov na ta vprašanja v tokratni oddaji ne bomo iskali, tudi zato, ker frizerji o svojih strankah podobno kot zdravniki ne govorijo. Torej sem stranke v salonu Žana Zajca Usagija v Slovenj Gradcu o pomenu frizerskih uslug zanje to vprašal kar sam. Jana, ki je ravno sedela na frizerskem stolu, je svoj obisk razložila kot preplet socialnega s koristnim in kot čas, ki ga lahko porabi samo zase. Prihaja samo zaradi striženja? Nikakor. Morda je včasih res veljalo, da so ženske stranke bolj zahtevne od moških, a v teh časih zagotovo ni več tako, doda Nina. Frizure so moškim pomembne vsaj toliko kot ženskam.

Očitno je razlogov za obisk veliko in če smo do zdaj mislili, da gre samo za frizure, lahko sklenemo, da ni čisto tako. In ko je v to sožitje posegla epidemija, ni bilo nikomur lahko, pripoveduje Žan Zajc Usagi, modni frizer iz koroške metropole. Malo manj težav so imeli frizerji s prilagajanjem zdravstvenim ukrepom, saj so jih večino upoštevali že prej, pove Žan Zajc.

Vsega je enkrat konec in končala se bo tudi epidemija, dodajata mojstra pričesk Zala Vitrih in Žan Zajc Usagi. Bo kateri izmed ukrepov ostal, ker se je izkazal za dobrega? Vsekakor.

Normalnost. To pa je tisto, česar si navsezadnje želimo vsi. In če k njej veliko doprinesejo tudi mojstrice in mojstri frizur, potem si lahko samo želimo, da bi na cestah videvali čim več različnih pričesk, saj se za na videz še tako nenavadnimi frizurami skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti.

Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”

Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.

Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.

Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.

»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«

 

Sogovorniki

Matej Kržič

Polona Klavžar

Boris Kočevar

Lokacija

Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.

Poslanstvo

Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za  svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.

 

Drugače

Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo  drugačne programe.

"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."

Delavnice Izdelovanje lesenih žlic

 

Polstenje

Mladinske delavnice

V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.

 

Svoja pot

Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna.  Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.

Pohodi

"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."

Video vsebine

 

 

 

 

Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.

Napovedniki Televizije Slovenija

Televizijski napovedniki za prihajajoče oddaje, filme in serije so nekaj imenitnega. Ko spremljamo program Televizije Slovenija, jih imamo kar naprej pred očmi, vendar zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s svojimi posebnimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi stoji kar nekaj ustvarjalnih ljudi.

V radijski Nedeljski reportaži jih bomo spoznali skozi pripovedi teh ljudi; dveh montažerjev oz. producentov, tekstopiske, napovedovalke ter vodje Oddelka za promocijo programov in oddaj TV Slovenija.

"Napovednik je ena taka haiku poezija. V zelo kratkem času mora biti atraktiven, odražati mora neko osnovno idejo filma, serije ali oddaje, in prepričati te mora, da boš potem to pogledal, da boš pogledal celoto."
- Doris Vozny Potočki, vodja oddelka za promocijo programov TV Slovenija