Nedeljska reportaža

Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih

Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.

O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.

Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.

Fotografiji:  V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.

Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.

Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.

Ljubljanska vrata

Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.

Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.

Savinjska vrata

Gledališki stolp

Vodni stolp

Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.

Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.

Od tehtanja novorojenčkov do paliativne oskrbe

Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic!

Vsak dan je drugačen, drugače poteka in se sproti prilagajamo temu, kar nam prinese. Po eni strani je tako zahteven, po drugi pa ravno zato zanimiv poklic. Vsak dan, ko prideš v službo praktično ne veš, kaj boš delal.
- Nataša Kunstič, patronažna medicinska sestra

Se je že zgodilo, da sem šla na obisk in ko je bilo konec obiska, je bilo treba skidati sneg, da sem se sploh lahko odpeljala. In zato imam vedno majhno zložljivo lopato s seboj.
- Urška Pospiš, patronažna medicinska sestra

Kako se orientiramo, zakurimo ogenj, postavimo bivak in izvajamo druge preživetvene tehnike, ki nas bodo v primeru, da se izgubimo, pripeljale nazaj v civilizacijo

Izhodišče Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Veščine nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.

Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi

Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali  poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.

Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.

Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.

V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.

Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.

Ljubljana, 1923

foto: Arhiv Milena Žnideršič

Monumentalna  zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.

Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.

Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.

Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.

Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.

Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.

Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.

Kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla

Kotlje so majhno naselje, ki se stiska k Uršlji gori, štiri kilometre jugovzhodno od Raven na Koroškem v Mežiški dolini. Najbolj znane so zaradi pisatelja Lovra Kuharja oziroma Prežihovega Voranca. Če se v Kotlje pripeljemo iz Slovenj Gradca in v edinem pravem križišču v naselju zavijemo levo ter nato čez dobrih dvesto metrov to ponovimo še enkrat, se pripeljemo v moderno naselje, kjer se skriva majhna delavnica, v kateri nastajajo noži, kakršnih smo vajeni predvsem iz kuharskih oddajah ali filmov. Vendar jih v tem primeru ne izdeluje japonski mojster, ampak študent strojništva Žiga Pisar. Njegova delavnica bolj spominja na kaščo, vendar se v njej skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled.

Po drugi strani tudi Žiga ni videti kot stereotipen kovač. Je študent strojništva, ki ga je v razvoj nožarske obrti usmerila epidemija koronavirusa. Iz konjička se je rodila čisto prava znanost, ta pa postaja obrt, ki jo (ne samo Korošci) vedno bolj povezujejo s 'ta mladim' Pisarjem. Zanimivo je, da je večino tistega, kar vidimo v njegovi delavnici, razvil sam. Skromno pojasnjuje, da večina tistih, ki se ukvarjajo z nožarstvom, naredi podobno.

Svoje nože oblikuje po japonskih vzorih, enako velja za tehnologijo, ki jo uporablja. Taki noži potrebujejo več vzdrževanja, vendar so tako obstojni, da se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. Materiali, ki so poleg znanja najpomembnejši segment, so v teh količinah pri nas nedostopni. K sreči je tu svetovni splet, po katerem je dandanes, kakor pravi Žiga, mogoče dobiti skoraj vse. Tudi drugo, kar spada k izdelovanju nožev, ravno tako izdeluje sam - nožnice, olje za vzdrževanje nožev, škatle za darilne pakete, vizitke in drugo. Pri delu mu z izkušnjami in poznavanjem lesa pomaga njegov stari oče, ki je mizar. Za ročaje teh nožev skrbno izbirata zgolj koroški les. Kot poklon deželi in ljudem, ki tam živijo.

Koroški mojster japonskih nožev za en izdelek porabi veliko ur, v povprečju okoli 50. Za zdaj, kakor pravi, od tega ne more živeti. "Hobi je hobi, pa če ga imamo še tako radi," se zaveda koroški mojster japonskih nožev. "A kdo ve, morda bom nekoč lahko kruh na mizo tudi postavil, ne samo rezal." dodaja Žiga Pisar, koroški ljubiteljski izdelovalec zelo kakovostnih japonskih nožev z nekaj slovenskega pridiha. Verjetno so nekoč tako tudi japonski mojstri začeli svojo obrt, ki je zaslovela po vsem svetu. Zakaj se torej naši mojstri ne bi dobesedno odrezali podobno?

Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem

Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.

Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.

Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.

V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim.  Svoje ime- Županova,  je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.

Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.

Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.

Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij.  Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.

Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.

Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.

Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.

V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami.  Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.

Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.

Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.

Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:

Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013

Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.

Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.

Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.

Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.

Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.

Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.

Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.

Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.

V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal  film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!

Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama

Zgodba o ženički in hiši

V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo s pomočjo strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!

Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini

Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni  kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.

Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu  "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.

Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini,  pri tem je sodeloval z Društvom  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.  V uvodu  je med drugim zapisal:

"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.

Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."

Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.

Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.

Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.

Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:

"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."

Fotografije Pivški kamnitih križev nam je  posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.

Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.

Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.

Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.

Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.

V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.

Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.

Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.

Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.

Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.

Društvo  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.

Inkluzijski pohod za gibalno ovirane in osebe s posebnimi potrebami na Lavričevo kočo na Gradišče nad Stično

Z akcijo Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohódov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo vzpodbuditi, da naredijo nekaj zase, da se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.