Nedeljska reportaža

Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.

Planido je ekološka-izletniška kmetija, kjer gojijo ogroženo starodavno pasmo bosansko planinskih konj

Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga  nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani.

Verjetno pa vam je malo manj znan kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Grki omenjajo te majhne konje že v 4. stoletju pred našim štetjem na območju današnje Dalmacije. Rimljani pa so območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje s temi konji. Ti so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga,  od  Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, celo do Egipta.  Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.

In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido. To bomo  spoznali v Nedeljski reportaži.

Sogovorniki Okolje

Naša zgodba bi nekako obvisela v zraku, če ne bi spoznali zahtevnih razmer, v katerih  delujejo turistične, ekološke in druge kmetije v Zasavju,  kamor spada tudi ekološko-izletniška  kmetija in kobilarna Planido v Rtičah.  Ta je del občine Zagorje ob Savi, ki z drugimi zasavskimi občinami  slovi po bogati rudarski tradiciji in težki industriji. Močna industrializacija je zelo zaznamovala te kraje, od tega, da je dajala kruh številnim generacijam in energetsko oskrbovala dobršen del  držav, ki so se tu zvrstile, do tega , da je močno onesnažila naravo. To pa je pomenilo, da je bilo tu kmetovanje od nekdaj zelo težavno.  V zadnjem času, ko je večina omenjenih industrij ugasnila oziroma se preoblikovala, pa lahko govorimo tudi o kmetijstvu v povezavi s turizmom in o ekologiji.

Pozitiva

Ko govorimo o pozitivnih zgodbah, je ena takih zagotovo ekološko-izletniška kmetija in kobilarna Planido v Rtičah.  Vzrok za njen nastanek  je bila ljubezen do že skoraj izumrle, pozabljene pasme bosanskih planinskih konj, ki jim je v njihovi domovini Bosni, bila plat zvona.

Zbirke

Etnološka zbirka

Konjska soba

Mlin in žrmlje

Konji

Glavna posebnost pa so na ekološko-izletniški kmetiji in konjereji, ergeli, Planido, bosansko planinski konji. Anton Dolinšek, ki je vrsto let delal v predstavništvu  enega od zasavskih podjetij v Bosni, se je leta 2000 odločil, da bo končal s svojimi službenimi zadolžitvami v teh krajih. Glede na to, da  je njegovo podjetje poslovno sodelovalo z lastniki kobilarne, kjer so še imeli bosanske konje, je Anton Dolinšek hotel del te črede preseliti v Slovenijo. Za tak podvig pa je potreboval prostor, kjer bi se lahko konji prosto gibali v naravi in zato so Dolinškovi kupili kmetijo v velikosti 40 hektarjev.

Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!

Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se vozili na izlete na podeželje

Prekratka in predolga noga

Prvo kolo, ki se je pojavilo v Ljubljani, je bilo velociped. A neposreden pogon na prvo kolo, ki sta ga sicer zasnovala francoska brata Micheaux, je povzročal kar nekaj težav.

"Sprednje kolo je bilo velikega premera, včasih več kot meter ali oz. nekje v tem obsegu. Voznik je sedel precej visoko in če se je ustavil, ni imel več stika s tlemi. Dokler je šlo to naravnost, ni bilo nobenega problema. Ko je bilo treba zaviti, pa je voznik obrnil balanco in takrat je nenadoma ena noga postala malo prekratka, druga pa malo predolga." – muzejski vodnik Božo Štajer, Tehniški muzej Slovenije v Bistri

Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se s kolesi vozili na izlete na podeželje. Kmetje in delavci so si lahko kolo privoščili šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Takrat so se na kolesa povzpele tudi ženske.

"Še posebej v zahodnem delu Evrope, v Veliki Britaniji in drugod v razvitem industrijskem delu sveta, so ga uporabljale kot feministično emancipacijsko orodje, s katerim so pokazale, da so enakovredne moškim tudi fizično, dobesedno." – dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti

Zbirka koles v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.Foto: Darja Pograjc Zapuščina Tovarne koles Rog

Tovarno koles Rog so zaprli leta 1994. Preden se je v začetku leta 2006 območje odprlo samoorganizirani rabi, so jo opustošili.

"Nekdanji zaposleni in uporabniki so mi povedali, da je bila tovarna opustošena v smislu, da so bili stroji mogoče celo na črno prodani. Vsekakor pa odstranjeni iz tovarne. Odstranjeni so bili tudi nekateri železni, jekleni konstrukcijski deli, kar predstavlja nevarnost. In tudi električne inštalacije, ker so bile bakrene." – nekdanji uporabnik Roga in arhitekt Rastko Pečar

Kdo še ohranja dediščino Roga? Če sploh kdo?

"Bil je neki trenutek, ko sem z naglavno lučko sredi noči popravljal kolo na teh katranastih tleh. In sem doumel, da je kolo, ki ga zdajle naključno popravljam, šel skozi ves ta proces dela in je šel tudi tukaj mimo mene ... Taka predstava preteklosti za nazaj s sedanjostjo. Kaj je samo še tukaj? Aha, torej samo še jaz sem ostal." – Tilen Mihelič Kurent, kipar in uporabnik Roga (njegov prostor je atelje, depo in popravljalnica koles)

Obiskala sem tudi malo bolj konvencionalen, a nič manj zanimiv servis koles. Nahaja se v središču prestolnice na Tavčarjevi 4:

"Najhujši so recimo lokali ob cesti, kjer razbijajo flaše. Pa tiste jeklene krtače od komunale, ki čistijo. Tisti majhni opilki so tako zoprni, se zapičijo noter in po enem mesecu predrejo. Če nisi pozoren, tudi trikrat menjaš zračnico. Pa še vedno spusti, ker pač nisi našel tistega." – serviser Milinko Kovačević 

Nekoč je kolo plašilo živali, danes politike

To, da se protesti ob petkih dogajajo na kolesih, ni tako zelo nenavadno. "V 60. letih, ko se začnejo sodobna okoljska gibanja, kolo postane idealna rešitev za tiste, ki skrbijo za okolje," potrdi dr. Rajko Muršič. Kolo je tako danes nekakšna vsestranska oblika alternative.

"Na protestih dragih, fensi koles tako rekoč sploh ne vidimo. In na neki način so ta kolesa celo skupnostna, zato ker (žal) pač obstaja praksa tukaj v Ljubljani, da se kolesa "izposojajo" za nedoločen čas."

Protesti na kolesih.Foto: Darja Pograjc

Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča

... ali Thompson v Mariboru

Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in kot je kasneje ugotovilo sodišče tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora, pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča

Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?

Drava, kot jo vidijo in doživljajo tri z njo skozi čas tesno povezane osebe

Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?

V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.

Klopce ljubezni

V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.

Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Vinska Gora pri Velenju ponuja izjemno bogato naravno in kulturno dediščino

Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je  imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu Krstniku ‒ Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski  Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž.

Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ‒ peček, ki dozori konec avgusta.

Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi  škofov iz Gornjega Grada, ki so  leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče.

Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja  uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev.

Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo.

 

Sogovorniki Poti

V Vinski Gori se ponašajo s številnimi pohodnimi, planinskimi, kolesarskimi potmi. Še posebno uspešna in znana  je učna pohodna pot Škrata Biser.

Popotnik na učni poti Škrata Bisera spoznava zanimive točke. Ena takih je Vovkov mlin.

Od Vovkovega milna se potem lahko odpravimo  na domačijo Blažiš,  njen lastnik je Peter Habe, ki ima razstavljena kolesa za vse poklice, motorje, sablje, značke, in še veliko drugega.

Od turistične točke, domačije Blažiš, nas pot  na potepu skozi Vinsko Goro, zanese na izletniško domačijo Lamperček. Na njej imajo oboro divjadi, lovski muzej. Tomaž Drev, pa je  lastnik te domačije.

Bogata dediščina

Vinska Gora je za naključnega popotnika, ki drvi po magistralni cesti proti Velenju, zaradi svoje prisojne lege zanimiva in prijazna podeželska kulisa, ki pa skriva izjemno bogato naravno in kulturno dediščino.  Prebivalci so ponosni na svoj kraj in bogato zgodovino.  Ta sega od najstarejših obdobij do bližnje preteklosti, od ostankov rimske ceste do  pohištva in opreme, ki je bila v  veliki dvorani slovenskega parlamenta do leta 2000.

 

Pestrost dogodkov

Med društvi, ki delujejo v Vinski Gori, je izredno dejavno Turistično društvo, ki deluje 34 let. Vzrok za nastanek je bila dograditev doma in večnamenske dvorane. Zavedali so se, da ob tem potrebujejo tudi programe in dejavnosti, da ta dom ne bi sameval, nam je povedal predsednik Turističnega društva Vinska Gora Franc Špegel.

Vinska Gora lahko res veliko ponudi, še zlasti zato, ker se domačini zavedajo pomena naravne in kulturne dediščine. Aktivni so na številnih področjih in delujejo v različnih društvih. Volje in zagnanosti imajo veliko, vendar pa bosta svoje morali dodati tudi širša občinska skupnost in država. Upajmo, da njihovi načrti ne bodo obležali v predalih odločevalcev. Saj je preprosto presenetljivo, kaj vse lahko v majhnem kraju, kot je Vinska Gora, ponudijo naključnemu obiskovalcu ali organiziranim skupinam.

 

 

Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.

Krasno, Zlati Rep, Osrečje, Sladki Vrh, Paradiž, Lepa Njiva ...

Preden so nekoč ljudje naselili nek prostor in ga začeli prilagajati svojim potrebam, so ga morali poimenovati. S tem so si olajšali komunikacijo, kje so, od kod so in kam gredo. Hkrati pa so krajevna in ledinska imena napolnili s pomeni, iz katerih lahko danes razbiramo tudi, kako so ti ljudje razmišljali, občutili in doživljali prostor svojega bivanja.

Nekoč življenje nikakor ni bilo preprosto in mnoga krajevna imena to jasno izražajo. Vendar pa so po Sloveniji posejani tudi kraji, ki s svojimi imeni pričajo o tem, da je nad tukajšnjimi ljudmi v vseh časih vladala tudi vedrina, da je zemlja ponekod dala obilje dobrega in da so ljudje znali v tem, kar jim je ponudilo življenje, tudi uživati.

Nedeljska reportaža se podaja na pot po slovenskih krajih z lepimi in veselimi, torej dobrimi imeni.

Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.

»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.

»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.«

Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.