Nedeljska reportaža

V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.

Kaj smo počeli na dvoriščih

V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti bolj pravilno imenovati »neo kičkarji«!

Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.

Bliskovit spust in čof v vodo

Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih ter med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, izgradnjo, varnostna vprašanja, kratko zgodovino in seveda vse užitke, ki jih kopalcem nudijo njihove številne edinstvene različice.

"Pri toboganu Aqualoop v Termah 3000, ki je bil prvi tovrstni na svetu, je projektant izrecno zahteval prvi spust, ker je s tem hotel dokazati, da povsem stoji za tem, kar je sprojektiral."

- Nina Ledinek Rezman, direktorica podjetja Veplas, ki je izdelalo vodne tobogane za večino slovenskih kopališč.

 

 

Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.

Ruska dača, podeželska vila v Zgornjih Gameljnah, je po desetletjih propadanja dobila nazaj svojo sijočo podobo iz leta 1908

Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907  jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo.

Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa so jo še večkrat prodali različnim lastnikom. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila zamenjala več lastnikov, vse do sedanje družbe Ruska dača, katere lastnik je dr. Aleš Musar. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju. Prav zato so se sedanji novi lastniki odločili in podeželsko vilo obnovili v skladu s tistim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Tako po dve letih prenove vila sije v svojih prvotnih barvah. Prenova je namreč potekala skladno s konservatorskim načrtom. Za vsak kos lesa so ocenili, ali ga je bilo mogoče ponovno uporabiti ali pa so morali narediti repliko, obnovili so vse vitraže, stropovje, stene, tla in vse stavbno pohištvo. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Pred prenovo

Ruska dača, podeželska vila v Zgornjih Gameljnah, je po desetletjih propadanja dobila nazaj svojo sijočo podobo iz leta 1908, potem ko so leta 2018 končali njeno popolno prenovo, tako rekoč od vrha do tal. Pri opremljanju so pazili tudi na najmanjše podrobnosti, da bi povsem ujeli duha časa, ko je vila sijala v svoji najlepši luči. Zato so sedanji lastniki tudi vsak kos pohištva, vsako sliko, skodelico, vazo, knjigo, lestenec, stenske luči skrbno izbrali in zato vse našteto izvira iz časa med prehodom iz 19. v 20. stoletje in začetkom prve svetovne vojne. Ruska dača je uradno, z odlokom MOL, postala kulturni spomenik leta 2011, vendar prav zaradi Petričevega obdobja, oz. tistega leta 1908, ko je zaradi njegove prenove v zdajšnjo podobo postala vila.

 

Sogovorniki

Lastnik Ruske dače in direktor istoimenskega podjetja dr. Aleš Musar po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, goji pa veliko ljubezen do umetnosti in zgodovine, to ga preprosto zanima.

Ruska dača ni muzej, je pa odprta za obiskovalce, saj tam pripravljajo najrazličnejše prireditve, ki privabljajo zelo različne goste. Darinka Pavlič Kamien, vodja odnosov z javnostmi Ruska dača.

Uspešnost prenove Ruske dače je povezana z obnovo še enega podobnega, vendar precej zahtevnejšega in večjega objekta, in sicer Švicarije v parku Tivoli v Ljubljani. Tudi tam je prenovo opravljalo podjetje Gnom iz Ljubljane in njegovi delavci so prav pri obnovi omenjene stavbe dobili odlične izkušnje za poznejšo prenovo Ruske dače, nam je povedal  Jože Drešar, vodja podjetja Gnom.

Kavarnica Notranjost Ponudba Prireditve, ogledi, programi

 

 

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Kako smo skoraj ujeli ribo

Menda je ni prostočasne dejavnosti, ki bi bila tako razvejana, kot je ribolov. Ne le komercialni in turistični, temveč tudi športni ribolov imajo zapisano svojo sled v zgodovini človeške civilizacije. O lovu na krape, ki so ena najmanj radijsko prijaznih dejavnosti, ki jih je mogoče početi na prostem, nam poroča Marko Radmilovič v oddaji Nedeljska reportaža.

Aleksander KolarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Aleksander KolarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Aleksander KolarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Aleksander KolarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.

Muzej tehničnih podvigov, povezanih z Janezom Puhom

Društvo rojaka Janeza Puha že dve desetletji uspešno ohranja spomin na genija tehniške zgodovine Janeza Puha, rojenega leta 1862 v Sakušaku pri Juršincih. Janez ali Johann Puh ali Puch je avtor številnih iznajdb, ki jih uporabljamo še danes, nekateri njegovi izumi pa so omogočili kasnejši razvoj koles, motornih koles in avtomobilov. Društveno delo je omogočilo, da bo v Puhovem Sakušaku kmalu pod eno streho na ogled več kot 200 starodobnikov.

Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.

Bogastvo skrivnosti

Nedeljska reportaža se potaplja v najgloblje jezero v Sloveniji, v Divje jezero pri Idriji. Do dna mu ne bo prišla, bo pa predstavila neizmerno bogastvo, ki se skriva v skrivnostnem poplavljenem jamskem sistemu pod in na nedostopnih prepadnih stenah nad njim. Skalnemu "kotlu", kjer jezero počiva, vladata hlad in neverjeten mir; vse dokler ob deževjih iz njegovih globin ne začne z vso silo bruhati voda.

Naša vodnika bosta domačina: ljubiteljska raziskovalka in botaničarka, Anka Rudolf, ter geolog, dr. Jože Čar.

Sploh priporočam obisk po kakšnem hudem deževju na Idrijskem. Ampak je treba priti pogledat takoj, ko napovedo, da bo konec deževja čez kakšni dve uri. Takrat začnejo bruhati gromozanske količine vode in zraven se počutiš zares majhnega.
- Jože Čar

NAPOVED:

Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec.

SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI«

TRAJA: 23.07 min

Obisk oslarije v Gabrovici pri Komnu na Krasu.

Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža.

Oslovska kopita so najožja od vseh kopitarjev, a kljub temu osli mojstrsko lovijo ravnotežje tudi na najtežje prehodnih terenih. Za transport blaga jih ne uporabljajo samo domačini v odročnih predelih sveta, na oslovsko pomoč se zanese celo tehnološko najbolj razvita in najbolje opremljena vojska sveta- ameriška vojska. Če je za transport blaga z osli prižgana zelena luč, pa to še ne pomeni, da je osel ustvarjen za jahanje. No vsaj ne za prenašanje pretežkih turistov. Stane Sušnik, rejec oslov v Gabrovici pri Komnu.

Etiopski pregovor pravi, da ženska, ki nima osla, je sama oslica. To ne pomeni, da je neumna, pač pa da mora sama opraviti dela, prenašati tovor, vodo in še kaj, kar bi sicer postoril osel.

Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev.
Ob poslušanju tokratne nedeljske reportaže boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj osli ne plešejo Straussovih valčkov.

 

Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.

Življenje družine Pirnat, lastnikov gradu Tuštanj

Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.

Oddaja nas pelje na grad Tuštanj v Moravški dolini, ki ga ima že nekaj generacij v lasti družina Pirnat. Grad je nedotaknjen preživel drugo svetovno vojno, po spletu naključij pa po vojni ni bil nacionaliziran, kar je pri nas edinstven primer. Družina Pirnat tako v njem živi neprekinjeno od 19. stoletja, njegov trenutni gospodar, Peter Pirnat, pa se je skupaj z ženo lotil njegove obnove ter grajske zidove in sobane napolnil z najrazličnejšimi vsebinami.

Vsakega zanima: "Koliko vas pa pozimi zebe?" To je tista predstava, da so gradovi hladni, mrzli. No, včasih je imela vsaka soba svojo peč /.../ zdaj pa, ko je sodobno ogrevanje na biomaso, se pa ti zidovi segrejejo in akumulirajo toploto, in nas res nikoli ne zebe. Poleti je pa prijetno hladno, ne potrebujemo nobene klime.

Marsikateri grad je lepo obnovljen, ampak če mu ne daš življenja, je potem tudi ta obnova zaman. Ker je Tuštanj zasebna lastnina, se z ženo še toliko bolj potrudiva, da mu dava življenje. Najbrž imava zato drugačen odnos do vsega tega.
- Peter Pirnat

Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.

S kolesom po temenu granitnega velikana

Pred petnajstimi leti, v času gorsko-kolesarskega booma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.

Pohorska kolesarska transferzalaFoto: Andrej Šoštarič Pohorska kolesarska transferzalaFoto: Andrej Šoštarič Pohorska kolesarska transferzalaFoto: Andrej Šoštarič Pohorska kolesarska transferzalaFoto: Andrej Šoštarič

Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.

V njem lahko med drugim občudujemo pisanega ptiča čebelarja, polsuhe travnike in redke rastlinske vrste

Eden najstarejših regijskih parkov na Slovenskem je Kozjanski. Zadnjih deset let ima ta park skupaj z Obsoteljem status biosfernega območja (pod zaščito UNESCA) in je del mednarodnega programa Človek in biosfera. Neposredni vzrok za obisk parka je bil pisani ptič čebelar. Že skoraj pol stoletja ob koncu aprila prileti približno 30 parov teh ptic iz tropske Afrike v gnezda v peskokopu Župjek pri Bizeljskem in tam preživi nekaj mesecev, čas, v katerem obnovijo svoj zarod. To je razmeroma kratko obdobje, saj preostali del leta preživijo na tolpem na črni celini. Kljub pozornosti, ki jo pritegnejo te in druge ptice, je park tako poln naravnih in kulturnih vrednot, da se je vredno poglobiti v to naravno in kulturno dediščino. Tu so na primer polsuhi travniki, ki se bohotijo in so prekriti s pisano cvetno preprogo, pa nasadi starih sort jabolk, košati mešani gozdovi, v katerih rastejo redke rastlinske sorte in tudi zelo redke majhne gobe vlažnice.

Čeprav se zdi protislovno, a vendar sta nekdanja odmaknjenost in neindustrializacija Kozjanskemu dolgoročno bolj koristili kot ne. K sreči. Bistvena prednost je, da v te kraje industrija ni nikoli našla nobene poti. Tako se je skoraj v celoti ohranila pretekla vrednota, vrednota, ki jo morajo marsikje obnavljati. Gre za naravo in za vračanje »na staro«, z rečnimi meandri, čiščenji jam, obnavljanji prvinskih travnikov in planin in tako naprej.