Nedeljska reportaža

V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja

V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.

Sogovorniki Jože Prah

 

Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.

 

Marija Imperl

 

Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.

 

Samanta Makovac

 

Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.

https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/

Marko Slapnik

 

Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.

 

 

Naj poti

Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.

 

Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.

Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.

Rast

Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.

Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.

 

Nagrada je spodbuda

Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.

 

Programi vodenja

 

Cilji akcije Naj poti

Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske,  socialne in ekonomske vidike poti.

 

 

Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Prvi turist

Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je, ali obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost, prinesla v naše kraje, je dolga in pisana. Tudi dobro dokumentirana in s strani naših raziskovalcev tudi objavljena. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najbolj znamenito ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa - pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda tudi mnoge druge popotnike, sta v Sloveniji minulih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega pa še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown.

Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.

Velika zavzetost in nič zamudnine

Rakitna, vas na visoki planoti južno Ljubljanskega barja, je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Hkrati pa je od centrov vsega mogočega dogajanja tudi tako daleč, da bi imelo njenih 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki se skrivata v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno in nato znova pred štiridesetimi leti vzpostavili svoje vaške knjižnice. Knjižnice brez članarine in zamudnine, a z veliko iznajdljivosti in zavzetosti.

"To, da nimamo zamudnine, bomo ohranjali. Morda za nas to tu in tam ni najbolje, saj katerega gradiva tudi nismo dobili nazaj, še posebej če so se ljudje preselili in pač pozabili, da so imeli izposojeno gradivo. Vendar teh težav v zadnjih letih ni. /.../ Nimamo torej zamudnine, opozorimo pa naše uporabnike po recimo kakšnem letu, naj knjigo vendarle počasi vrnejo."
- Alenka Kovačič, vodja Knjižnice Rakitna

Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Restavratorstvo je zelo specifično področje dela, ki zahteva veliko znanj, izkušenj, potrpežljivosti in še česa

Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz (vir: Wikipedia).

Sagrada Familia con ángel músico, Santa Catalina de Alejandría, Santa Bárbara, 1510–1520, Muzej Prado, Madrid.

foto: Wikipedia

V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu  pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih.

Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži.

Sogovornika Ime

Luka Bogovčič je bil pobudnik za ustanovitev družinskega podjetja in je tudi  predlagal, da bi se podjetje, restavratorski atelje, imenovao Triptih. Tako so začeli skupno pot trije, on, njegov brat Jure in oče Ivan. Poleg teh pa v večino projektov vključujejo še druge sodelavce – akademske restavratorje, študente in absolvente restavratorstva ter vrsto sodelavcev s specialnimi znanji.

 

Začetki

Mag. Ivan Bogovčič, akademski slikar v pokoju, se z restavratorstvom ukvarja že od leta 1961, poklicno pa od leta 1970 naprej. Sinova sta se mu pridružila v začetku 90. let prejšnjega stoletja ob koncu osnovne šole. Najprej se mu je pridružil starejši sin Luka in sodeloval v Kostanjevici na Krki ter potem na Visokem pod Kureščkom in v Izoli.

Čez nekaj let pa se jima je pridružil še mlajši Jure. Tako sta oba sinova spoznala restavratorsko delo najprej neobvezno kot zunanja sodelavca in se sčasoma ogrela za to dejavnost, nam je povedal mag. Ivan Bogovčič.

Posebnosti

Restavratorstvo je zelo specifično področje dela, ki zahteva veliko znanj, izkušenj, potrpežljivosti in še česa.

 

Luka Bogovčič se spominja, da so bili časi, ko so začeli delati v podjetju Triptih, precej boljši kot danes. Za restavratorje je bilo namreč precej več dela kot danes. Poleg tega so se v tem času znašli v obdobju treh kriz.

Oltarji

 

Ko občudujemo pozlačene, sijoče oltarje, marsikdo vpraša, koliko zlata je restavrator porabil za obnovo.

Deli oltarjev Kipi Oprema cerkva Freske

Slike

 

Drobne umetnine

 

V Triptihu ob končanih delih včasih pripravijo tudi predavanje oziroma zainteresirano občinstvo seznanijo s svojim delom, pripravljajo pa tudi razstave.

 

 

Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.

Letos mineva 40 let od odkritja najvišje ležeče turistične jame v naši državi

Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj svet, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13.000 jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi ta, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 proglašeno za svetovno leto jam in krasa. V nadaljevanju bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi.
Je najvišje ležeča turistična jama v naši državi, v kateri je – precej netipično za visokogorje – mogoče opazovati kraške pojave. Letos mineva 40 let od njenega odkritja. Leta 1981 je bil pri odkritju zraven tudi Darko Naraglav, član Jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki jamo upravlja:

"Zadnji dan tabora, bila je nedelja, ko smo že odhajali, smo odkrili to udornico. V njej je bilo nekaj metrov snega, med snegom in skalno steno pa smo opazili razpoko, iz katere je močno pihalo in to je bil za nas neki pokazatelj, da so spodaj večji prostori. Sneg smo malo odkopali, spustili v jamo enega fanta, Polovičko, tako smo mu rekli, ker je bil tak bolj majhen, in dejansko ugotovili, da gre jama naprej noter. Prvi dan smo prišli do brezna in v tej veri smo odšli domov, ker s seboj nismo imeli opreme, da bi se lahko spustili vanj. Čez 14 dni smo šli spet gor. Trije so šli prej gor, da bi to brezno opremili. Ko smo prišli drugi, so oni že vriskali, ker se je že dejansko videlo, da gre jama naprej in ji ni konca. Do takrat, vsaj na naših tleh, česa takšnega še nismo doživeli."

Prvi del jame je mrtev, fosilen, kapniki zaradi prenizke temperature tam ne rastejo. Zato pa rastejo ledeni kapniki in ko so razmere primerne, nastanejo tudi ledeni stebri. V začetnem delu jame je t. i. praled. Jama oživi, ko temperatura zraste vsaj do treh stopinj in pol. Na to, da se nekaj dogaja, kažejo kapljice, ki so prisotne na kamnini:

"Vsak kapnik ima kapljico, kapljica pomeni življenje, pomeni rast. V tem delu jama oživi, kapniki se tvorijo, iz odlomljenih delov rastejo novi."

Jama je zanimiva tudi zato, "ker je prinesla nekatera zanimiva odkritja o geološki in kraški preteklosti našega ozemlja", pravi izr. prof. dr. Nadja Zupan Hajna z Inštituta za raziskovanje krasa. Njeni sodelavci so v jami nazadnje raziskovali jamsko mleko. Kapniki, na katerih se nahaja, so beli, mehki, v sigotvorni vodi so mikroorganizmi, ki so tudi v kravjem mleku.

Turistični del Snežne jame je dolg približno 600 metrov, celoten glavni rov 1400, skupaj pa so jamarji do zdaj izmerili več kot dva kilometra prostorov. Jamarskemu klubu Črni Galeb iz Prebolda sicer največ težav povzroča začetni del jame. Zaradi podnebnih sprememb se led v jami že nekaj let vztrajno znižuje, kar onemogoča dostop do jame oz. je zanj treba vsako leto poskrbeti na novo. Jamarje pa seveda vznemirja tudi še neodkrito – prepričani so, da Snežne jame še niso popolnoma raziskali.

Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Drvošec je najboljša tematska pot v letu 2020

Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to  Tematska pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenjega jezera na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla.

Učna pot Drvošec poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Sogovorniki

Eva Kobe, strokovna sodelavka za stike z javnostmi v Notranjskem regijskem parku.

Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.

Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom.

Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije.

Izbira

Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije nam je povedal, da je komisijo pot Drvošec res prepričala. Komisija vsako leto namreč ocenjuje vse tematske poti po petih kriterijih, in vse te letošnja pot Drvošec izpolnjuje.

Trasa

Naj pot Drvošec poteka po zanimivem terenu ob nivoju Cerkniškega jezera in nad njim, tako da ima obiskovalec poseben pogled na jezersko gladino, in to je seveda težko opisati, nam je povedal Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.

 

 

Točke Dodatna ponudba

Tematske in učne poti so seveda uspešne, če so vanje vključeni domačini s svojo ponudbo od vodenja do izobraževalnih programov, kulinarične in druge ponudbe. Tako z Notranjskim parkom sodelujeta tudi Tjaša Dernikovič  in Janja Mihelčič. Njuno sodelovanje prinaša zanimivo dejavnost za obiskovalce, nam je povedala Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom, ki jo izvaja na poti Drvošec v okviru Tematskih vikendov Notranjskega parka.

Pot izvirov

Sicer pa so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je Pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero.

Celovit pristop

Skrivnostno Cerkniško jezero je od nekdaj slovelo doma in v tujini. In marsikateri popotnik in učenjak mu je posvetil svojo pozornost. Ali s krajšo ali daljšo omembo, opisom ali študijo. Časi se spreminjajo in naključni avanturizem počasi zamenjujejo urejeni obiski tega notranjskega bisera, za to poleg Notranjskega regijskega parka in Občine Cerknica zanj skrbijo tudi domačini. Notranjski park tako posveča pozornost tudi sprehajalnim in drugim potem ter infrastrukturi, ki jo vsako zavarovano območje nujno potrebuje. To je recimo vstopna točka ali center za obiskovalce ob vstopu na Cerkniško jezero. Del tega centra bodo namenili za Turistično-informacijski center, kjer bodo na voljo informacije, letaki, brošure in spominki, na drugi strani pa tudi multimedijske vsebine s predstavitvijo Cerkniškega jezera v štirih letnih časih, videosoba, kjer bodo predavanja in drugi dogodki.

 

Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah.

 

Širša slika

Vsa ta prizadevanja sodijo v okvir projektov za vnovično renaturacijo ali vračanje Cerkniškega jezera v njegovo prvotno obliko, v čase pred melioracijami, pred posegi v strugo in požiralnike. Vse skupaj seveda izhaja iz naravovarstvenih prizadevanj za ohranitev jezera in njegovo povezavo s turizmom.

 Problemi

Velika težava so na Cerkniškem jezeru in v njegovi okolici divje vožnje vsevprek po travnikih in gozdovih. Tudi odpravljanja teh problemov se bodo v Notranjskem parku lotili v okviru svojih pristojnosti.

Simbolična slika

foto: Občina Borovnica

Navdihujoča lepota jezera

Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?

Kako sta hkrati nastali voščilnica in reportaža

Po svetu v teh dneh že potujejo milijoni voščilnic – so vendarle prazniki!
Niso pa vse po pošti poslane voščilnice 'ustvarjene enake': izdelane so lahko ročno ali pa tovarniško; so osebne ali pa generične; dobimo jih od prijateljev ali od kadrovske službe in tako naprej.

Pri vseh voščilnicah gre sicer za neko obliko simbolnega daru. Največjo simbolno težo za prejemnika pa vsekakor nosijo tiste voščilnice, v katere je bilo vidno vloženega nekaj časa in truda.

In tudi avtor tokratne Nedeljske reportaže se je odločil, da bo voščilnico izdelal sam. Težava je le, da je pri ročnih spretnostih bolj ... no ... khm ... okoren.
Zato je v goste povabil Nežo Cankar, izkušeno in kreativno ustvarjalko voščilnic in vsega ostalega, kar zahteva spretne prste in pozorno oko.

V teh časih je tako ali tako najlažje, da sedeš za računalnik ali podrsaš po telefonu; idej je na internetu malo morje. Lahko najdeš kaj enostavnega, lahko najdeš filmčke, ki ti pomagajo pri izdelavi, Pinterest je zakladnica idej ... pravzaprav se izgubiš med vsemi idejami, ki so tam. V eni osnovi si zamisliš, kaj bi rad, potem pa ti tega internet vrže ven veliko.
- Neža Cankar o tem, kje iskati ideje za voščilnice

Odvisno je od tega, koliko osebo poznaš. Jaz že kar vem, kdo bo znal ceniti voščilnico, ki jo bo dobil, kdo pa je takšen, da mu je vseeno, ali dobi voščilnico, ki jo mimogrede kupiš na pošti. Nekaterim je to pač samo še en papir, ki ga dobijo, nekateri pa to shranjujejo in potem čez čas to spet pregledajo in jim je to ljub spomin. Jaz torej vedno pomislim, koliko časa bom komu namenila. Morda je to sebično, ampak tudi sama cenim svoje delo.
- Neža Cankar o personalizaciji voščilnic

Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.

Izbrana poglavja iz kolin

Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generacija mladih niti sanja ne, na kakšen način ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljenega in na mizo prispejo sveže klobase.

Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.

Lectarska delavnica gostišča Lectar v Radovljici

Nedeljska reportaža se podaja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice.
Tam je hišna lectarija, ki kot muzej hrani spomin na staro slovensko lectarsko obrt; kot živa in živahna delavnica pa s svojimi lectovimi izdelki - srci, konjički, podkvami, pikapolonicami in Miklavži - skrbi, da gre tradicija, ki je hiši dala ime, naprej.

Posebnost recepta je, da lectovi izdelki zdržijo desetletja in desetletja. Osnova je medenjak, glavne sestavine so torej moka, med in začimbe. Že sama moka se ne pokvari, med je konzervans in začimbe so konzervans. Barva in okrasje pa sta iz sladkorja in škroba. V lectu torej ni ničesar, kar bi se lahko pokvarilo.
- Jože Andrejaš

Včasih je bil zelo popularen lect v obliki stenske ure. Ko smo pa to začeli delati mi, pa že nihče več ni hotel tega kupiti. Pa smo vzeli isto obliko in iz nje naredili pikapolonico. To je bil pa potem velik hit.
- Mojca Geč

Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.

Vam datum 29.11. zveni znano?

Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.