Rožnata dolina

Devetindvajsetletna Lea Mavec je polna življenjskih lekcij in dogodivščin. Njeno zavedanje o svojih lastnih privilegijih izhaja iz opazovanja ljudi, ki jih je obiskala na najrazličnejših koncih sveta, od Gvatemale, Tajske, Laosa do Nove Zelandije, in dvojnosti izkušenj. Leta je namreč delala kot zasebna kuharska mojstrica pri bogatašinji v Londonu, nato pa spremljala revščino in videla posledice evropske razvajenosti. Obiskala je sirotišnico v Vietnamu, si delila sobo s ščurki in doživela brodolom. Ter preživela.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Titino življenje je bilo vedno zaznamovano z razpotjem. Mesto in vas, fakulteta in kmetija, zabave in ležanje v travi, filozofiranje in kidanje gnoja. Njen oče se je pred slabima dvema desetletjema odločil, da ne bo več najemniški agent, ampak kmet in sirar. Družina mu je sledila, se iz Ljubljane preselila v Istro in začela živeti na posestvu, kjer so doma koze, konji, race in psi. Tita je bila takrat še otrok. Danes kot odrasla ženska samovoljno izbira življenje na posestvu Kumparička. Zakaj in kako, pa v novi epizodi Rožnate doline.

Lea Aymard je transspolna ženska, spolna delavka, aktivistka in osebna asistentka. Ta epizoda ni prikaz prostitucije v Sloveniji, temveč je zgodba Leje, od njenega prvega stika s spolnimi delavkami pri štirinajstih, do tega, da je ena od njih postala tudi sama. Zakaj in kako je začela, kakšen je cenik, kako se zavaruje, ali je slovenska skupnost velika, kako to sprejema njen partner ter kako jo to delo osvobaja. <3

Katja sprašuje Janeza o tem, kaj jo čaka. Kako si izbrati življenjsko pot, če te vleče na vse strani? Je upor dolžnost umetnika? Ga je strah smrti? Pa tudi o zlatih časih njegove mladosti klepetata, o tistih frfotajočih in mehkih idejah, ki jih ne vodi razum, niti ne cilj, niso skrbno načrtovane, temveč so plod neobremenjene želje po raziskovanju. Sebe in sveta. Kako Janez, ki jih ima 76, ampak je večni mladenič, vidi našo rožnato generacijo? V zadnji epizodi sezone o življenju 'bluzita' dve svobodni duši.

Metka in Blaž sta lani dala odpoved in odšla visoko nad dolino v pastirsko kočo. Da bi počela to, o čemer sta sanjala, da bosta, ko bosta »stara«. A potem se je zgodilo življenje. Metkina diagnoza in spoznanje, da je treba živeti, ne le preživeti. Če bi lahko, bi v hribih preživela celo leto. Pasla bi krave, ležala v travi in obstajala. Samo to. Pravita, da civilizacije nič ne pogrešata, da je izlet v dolino kot srečanje z drugo kulturo. Polno hitenja, primerjav, nepomembnih informacij in nakupov. Za pol ure pavze, miru in koščka pastirskega življenja uporabite slušalke in se odpravite v Rožnato … planino!

Matic Vrečko neke noči ni mogel zaspati. Sanjal je o tem, da bi se podal na pustolovščino. Sam. Da bi z jadrnico prečkal ocean. Želja je rasla, motivacija in podpora družine pa pomagali, da je to željo uresničil. Šestega decembra je Matic izplul iz marine Amarilla. Petnajst dni je jadral proti obzorju, se boril z vetrom in s samim seboj. O kitih, nevihtah in samoti. O 50-minutnih intervalih spanca, tečnobi in občutku, da ti nihče ne more pomagati. O upravljanju 13-metrske jadrnice. O spoznavanju svoje lastne biti in želji po vrnitvi.

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

29-letno dekle Katji zaupa svojo izkušnjo družine. Rejniške. Pripoveduje zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežala od doma, kako je bila zanemarjena s strani rejnice, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Pove, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ko ni časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ne noben drug otrok, ki je v podobni situaciji.

Vid Červek je radoveden. Pred šestimi leti se je odločil, da Evropa zanj ni dovolj. Začel je varčevati, opravljati različna dela, se učiti, spraševati ostale popotnike – in se odločil, da bo raziskal Afriko. Oster kritik kapitalizma, kolonializma in propada morale, predvsem pri vodilnih v zahodnem sistemu, se je med dvoletnim potovanjem po Afriki ustavil v Rožnati dolini. Govori o kreativnosti, iznajdljivosti, dojemanju časa in družbe, družini. O malariji, soočanju s smrtjo, o poglavarjih v vasi in ljubezni. Ali od česa beži? Se bo vrnil? Kaj bo potem? Dobrodošli!