Albert Camus po splošni sodbi velja za enega ključnih mislecev filozofije eksistencializma in enega največjih pisateljev francoske oziroma svetovne književnosti 20. stoletja. Ta slava v pretežni meri počiva na izjemni umetniški moči in miselni globini dveh romanov – Tujca iz leta 1942 in Kuge, ki je luč sveta ugledala pet let pozneje. Gre za tako rekoč večni deli, ki ju lahko beremo kadarkoli in kjerkoli pa nam bosta vsakokrat odpirali nove horizonte in zastavljali nova vprašanja. In vendar je treba reči, da se zdi naš, »koronski« čas še prav posebej primeren za bodisi prvo bodisi ponovno branje Kuge. Kakor namreč pove že naslov, Camus tu piše o epidemiji, o izmišljenem izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni, ki v romanu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prizadene Oran, pristaniško mesto v Alžiriji. Kaj živega, aktualnega, nepogrešljivega nam torej to tri četrt stoletja staro delo francoskega nobelovca lahko pove o našem lastnem položaju, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru z literarnim kritikom Urbanom Vovkom, ki je novemu natisu Kuge - ta je v dobrem starem prevodu Jožeta Javorška pred nedavnim izšel pod okriljem založbe Beletrina - pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Smrt, birokracija in človeško junaštvo se prepletajo v mojstrskem romanu o izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni v alžirskem Oranu

Albert Camus po splošni sodbi velja za enega ključnih mislecev filozofije eksistencializma in enega največjih pisateljev francoske oziroma svetovne književnosti 20. stoletja. Ta slava v pretežni meri počiva na izjemni umetniški moči in miselni globini dveh romanov – Tujca iz leta 1942 in Kuge, ki je luč sveta ugledala pet let pozneje. Gre za tako rekoč večni deli, ki ju lahko beremo kadarkoli in kjerkoli pa nam bosta vsakokrat odpirali nove horizonte in zastavljali nova vprašanja.

In vendar je treba reči, da se zdi naš, »koronski« čas še prav posebej primeren za bodisi prvo bodisi ponovno branje Kuge. Kakor namreč pove že naslov, Camus tu piše o epidemiji, o izmišljenem izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni, ki v romanu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prizadene Oran, pristaniško mesto v Alžiriji. Kaj živega, aktualnega, nepogrešljivega nam torej to tri četrt stoletja staro delo francoskega nobelovca lahko pove o našem lastnem položaju, preverjamo v pogovoru z literarnim kritikom Urbanom Vovkom, ki je novemu natisu Kuge - ta je v dobrem starem prevodu Jožeta Javorška pred nedavnim izšel pod okriljem založbe Beletrina - pripisal spremno besedo.