Sodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva