Brezkrajna prostranstva srednje Azije, sredi njih Samarkand in Buhara, legendarni trgovski mesti na svilni poti. Prva polovica desetega stoletja, čas relativnega miru in brezsramnega obilja, čas hitro napredujoče znanosti in dovršene umetnosti. Zlati vek islamske civilizacije, skratka. To je oder, na katerega sodobni rusko-tadžiški pisatelj Andrej Volos postavlja dogajanje Vrnitve v Pandžrud, svojega odmevnega, leta 2013 z ruskim kresnikom nagrajenega romana. Glavni junak, slavni pesnik Rudaki, se – star, oslepljen in pahnjen globoko v nemilost – iz Buhare vrača v rodni Pandžrud. Zgodovinski Rudaki je sicer res bil perzijski pesnik in Volos vseskozi piše tako, da ostaja zvest historično izpričanim dejstvom, a njegov Rudaki navsezadnje vendarle postane tipičen junak ruske književnosti – na poti domov se namreč spominja svoje mladosti in zrelih let; tehta svoj nekdanji družbeni uspeh in neminljivo slavo pa tudi ceno, ki jo je zanju plačal; tuhta o lepoti, poeziji, resnici, Bogu in vse hitreje zaostrujočem se sporu med suniti in šiiti, sporu, ki bo vsak hip končal zlato dobo in ki svojo dolgo senco meče še v današnji čas. Do kakšnih ugotovitev se Rudaki, iztreznjen od življenja, na koncu dokoplje, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Aljoša Harlamov, ki je za slovensko izdajo Vrnitve v Pandžrud poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva