Tridesetega januarja je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodil Božo Vodušek, slovenski pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar. Njegove pesmi Rojstvo Adamovo, Ko smo Prometeji neugnani, Bleščeča tihota visokega dne, Odisejski motiv sodijo med največje dosežke povojne poezije, njegovi prevodi Goetheja in Baudelaira pa so izjemno prevajalsko delo. Leta 1967 je za zbirko Izbrane pesmi prejel Prešernovo nagrado. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Tadeja Krečič pred časom sestavila razmišljanja Boža Voduška iz našega radijskega arhiva.