Veliki srbski književnik druge polovice 20. stoletja, Danilo Kiš, je bil prepričan, da pisatelj mora pa obenem tudi ne sme pisati o politiki. Prepričan je bil, da literatura mora pa obenem tudi ne sme biti prostor, kjer se lahko do konca razmahne čista ustvarjalna domišljija. Verjel je, da mora pisatelj vselej stati sam, da mora biti neodvisen od institucij, ideologij in množic, a da je vseeno usodno odgovoren pred človeštvom. Kako je Kiš ta paradoksalna prepričanja razreševal in kako je iz vsega tega navsezadnje zrasla izjemna umetnost, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo v precep vzeli zbirko Kiševih esejev Homo poeticus, ki so v prevodu Dijane Matković pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. S prevajalko se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva