Psihologa Philipa Zimbarda je zanimalo, kateri psihološki procesi so v ozadju nenadne spremembe, ko dober človek prestopi mejo med dobrim in zlim. Z eksperimentom je ugotovil, da lahko ekstremne razmere vsakega spremenijo v nekoga, ki drugega namerno rani, poniža, razčloveči, uniči. O tem vsak dan pričajo dogodki.

EKSPERIMENT: Avgust leta 1971, klet oddelka za psihologijo ameriške Univerze v Stanfordu, prof. Philip Zimbardo in štiriindvajset študentov, ki so se javili na oglas. Met kovanca je odločil, katerih devet študentov bo igralo vlogo zapornikov in katerih petnajst vlogo paznikov. »Zapornike« so na njihovih domovih aretirali resnični policisti, jim odvzeli prstne odtise in jih z zavezanimi očmi odpeljali v stanfordski kletni »zapor«. Ob prihodu so vsakemu dodelili številko, odvzeli so jim vse osebne predmete in jih preoblekli v enaka zaporniška oblačila.

Zakaj je moral prof. Zimbardo eksperiment namesto po štirinajstih prekiniti že po šestih dneh? Kaj nam en od najpomembnejših psiholoških eksdperimentov vseh časov – Zimbardov stanfordski zaporniški eksperiment – lahko pove o človeški psihi? V Ultrazvoku pojasnjuje socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Pripravlja Iztok Konc. Foto: PhilipZimbardo/ UniverzaStanford