Aktualni Nobelov nagrajenec za književnost je nenavadna figura. Kakor se je pred leti posrečeno izrazil eden njegovih biografov, Bob Dylan pri svojih poslušalcih po eni strani poraja voajeristično željo, da bi – kakor pravzaprav pri slehernem drugem rock zvezdniku – mogli pokukati v njegovo najbolj zasebno zasebnost in izvedeti, kaj na primer jé za zajtrk, no, po drugi plati pa nas njegove pesmi – drugače od skoraj vseh drugih rock zvezdnikov – vztrajno napeljujejo k negotovim in kompleksnim premišljevanjem o ljubezni, svobodi, družbeni odgovornosti, človekovi samouresničitvi, umetnosti in Bogu. Naši prvi potrebi slej ko prej strežejo fotografije, reportaže in intervjuji; naši drugi pa tako imenovana dylanologija, posebna disciplina analitično poglobljene glasbeno-tekstualne interpretacije Dylanovega opusa, ki je v zadnjih desetletjih navrgla na stotine znanstvenih razprav, člankov, monografij in simpozijev. Da je bila dylanologija doslej posebej močna v anglosaksonskem svetu, menda ni presenetljivo. A z Nobelovo nagrado se k razpravljanju o Dylanu vse bolj vehementno prijavljajo tudi drugi, ne-angleški glasovi. Tako smo konec lanskega leta prvi dylanološki esej dobili tudi v slovenščini. Spisal ga je filmski kritik, publicist, urednik, filozof in leta 2014 tudi prejemnik Rožančeve nagrade za najboljše esejistično delo, Marcel Štefančič, jr. Kako torej Dylana bere Štefančič, kaj v umetniško nemara najpomembnejšem rock opusu vidi Slovenec, česar ne vidijo drugi, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Dylanov slovenski prevajalec in kantavtor Matej Krajnc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva