V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.

Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih. 

Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. 

Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!