Proti etru

Pisatelj in prevajalec Jakob J. Kenda je avtor potopisnega romana Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerik, na Slovenskem knjižnem sejmu je zanj prejel nagrado za najboljši literarni prvenec

Jakob J. Kenda je slovenski prevajalec, s pisateljskim prvencem Alpalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerik pa je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši literarni prvenec.

“Ljudje si ne predstavljajo, koliko je dela na taki poti. Veliko je stvari, ki jih je treba premisliti: kje boš dobil hrano, kje je voda … Do kam boš prehodil pot, zakaj in kako, na kaj moraš paziti. Okoli tebe je divjina, paziti moraš, da ase divjina zaveda, da si tam, drugače se lahko zaletiš v medveda.” – Jakob J. Kenda o pripravah na Alpalaško pot

Apalaško pot je poimenovana po istoimenskem pogorju, razteza se čez štirinajst ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA, dolga je 3500 km in ima toliko skupnega vzpona, kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki je leta 2017 v štirih mesecih prehodil “mati vseh poti”, kakor jo zaradi zahtevnosti, dolžine in starosti tudi večkrat imenujejo.

“Po mojem ni človeka, ki bi lahko vse to sproti procesiral. Da bi mu bilo kasno, kaj na tej poti počne, sploh pa, če je v neki tuji deželi in zato je bila potopisna pripoved krasna ideja za roman. Da razumeš, kaj se je zgodilo, da razumeš, kaj si dojel.”

Gost večera je filmski režiser in scenarist novega slovenskega celovečernega filma Jaz sem Frenk

Jaz sem Frenk  je naslov novega slovenskega celovečernega filma, ki z današnjim dnem prihaja na redni spored slovenskih kinematografov. In kdo je ta Frenk, ki ga v filmu igra Janez Škof, brez katerega, pravi režiser Metod Pevec, ki je tudi avtor scenarija, si tega lika in filma sploh ne znam predstavljati. 

“Janez Škof je skozi celoten proces žrtvoval velik del svoje duše. Je iskren in pošten človek. Tudi ko igra, se ne pretvarja, ampak iskreno prezentira to, kar je bilo na papirju napisano. Slednje pa zahteva veliko srce in pogum.”

Film upodablja zaplet in razplet med dvema bratoma z različnimi vrednotami in raziskuje usihanje socialne in socialistične poštenosti:

“Želel sem upodobiti slovensko ideološko razklanost in pokazati, da denar razkrinka vse odnose in daje na preizkušnjo človeško poštenost.” – Metod Pevec

Vsebino zgodbe je režiser črpal iz izkušenj lastnega življenja:

“Jaz sem proletarski otrok, odraščal sem v predmestju Ljubljane v Zalogu, kjer smo se delili samo na to ali starši delajo v Saturnusu ali delajo v Perutnini ali delajo v Emoni, ampak v resnici smo bili vsi zelo enaki, tako otroci delavcev kot otroci direktorjev. Jaz sem to doživljal kot neko enotnost, homogenost tiste družbe v kateri sem živel in pogrešam ta občutek solidarnosti, pripadnosti.”

Slovenski režiser in scenarist Blaž Kutin je avtor scenarija celovečernega filma Lara, ki ga je po naključju opazil režiser Jan-Ole Gerster iz Berlina in posnel svoj drugi celovečerec

Scenarij za film Lara je leta 2006 na Canneskem festivalu prejel prestižno nagrado Novi talent EU, vendar v Sloveniji vse do danes ni dobil zeleno luč za snemanje. Pred tremi leti ga je čisto po naključju prebral režiser Jan-Ole Gerster iz Berlina in se takoj odločil, da posname svoj drugi celovečerni film. Film, ki ni slovenski, ampak nemški, kjer se zgodba ne odvija v Ljubljani ampak v Berlinu in kjer v glavni vlogi ne gledamo Silvo Čušin, ampak prav tako odlično igralko Corinno Harfouch.

Lik Lare sem našel na Mestnem uradu na Mačkovi v Ljubljani, eno od tistih gospa, ki so stresale slabo voljo na tiste, ki smo čakali na potni list, želel sem razumeti razloge, zakaj je takšna kot je, da bi lahko začutil neko razumevanje ali empatijo do nje. V bistvu je film melodrama, ki ima zelo subtilen humor. – Blaž Kutin

Blaž Kutin je diplomant etnologije, kulturne antropologije in sociologije kulture. Leta 1995 je izšla njegova knjiga Dežela belih golobov, literarni potopis, ki opisuje enega od potovanj v Bosno v letih 1993-94. S scenarijem za celovečerni film Gravitacija je bil leta 2002 kot prvi Slovenec izbran na European PitchPoint v Berlinu, postal National winner of Hartley-Merril Screenwriting Award (2002), projekt pa je bil izbran tudi na MFI Scriptworkshops (2002), CineLink (2004) in Connecting Cottbus (2004). Scenarij za celovečerni film Lara je poleg nagrade MEDIA New Talent of the European Union Award, ki mu jo je v Cannesu izročila Viviane Reding, bil predlagan tudi za prestižno delavnico za osem izbranih režiserjev iz vse Evrope, ki pripravljajo svoj celovečerni prvenec. Filmsko delavnico vsako leto organizira znamenita francoska igralka Jeanne Moreau. Poleti 2007 je režiral nizkoproračunski celovečerni film Nikoli nisva šla v Benetke, leta 2010 pa kratki igrani film Toplo za ta letni čas. Za kratki igrani film Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018) – v priimku nalašč ni črke Z, je na Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za najboljši kratki film. V literarnem prvencu Tempirana bomba, ki leta 2017 izšel pri Cankarjevi založbi, na stotih straneh razgrne dvajset kratkih zgodb.

Gost je 25-letni gledališki režiser Luka Marcen, ki je te dni doživel svoj režijski krst z uprizoritvijo Platonovega Simpozija na Malem odru SNG Drama

“Kaj vse naj bi ljubezen sploh bila, še do danes nismo definirali, zato smo se odločili, da bomo v študiju izhajali predvsem iz zbirke najrazličnejših neskončnih zgodb, ki jih piše ljubezen, saj jih posamezniki potrebujemo, ker nam nudijo sistem za razumevanje sebe in drugega.”

Razlaga mladi gledališki režiser Luka Marcen, ki je doživel svoj krst na malem odru SNG Drama, z avtorskim projektom Simpozij, ki je nastal po znamenitem Platonovem Simpoziju, enem ključnih filozofskih dialogov in premislekov o ljubezni.

Igra je nastala v okviru programa Čakajoč Supermana, ki je namenjen študentom akademije.

Gostja večera Ana Porok je kustosinja za arhitekturo in oblikovanje, avtorica razstave Plečnikovi neuresničeni projekti za Ljubljano

Razstava Plečnikovi neuresničeni projekti za Ljubljano na zelo izviren način v 3D vizualizaciji razkriva, kakšno bi bilo mesto, če bi Plečnik lahko uresničil vse svoje vizije za štiri velike ljubljanske projekte: novo mestno hišo, Mesarski most, parlament na grajskem hribu in Katedralo svobode v Parku Tivoli. Od več kot dvajsetih neuresničenih projektov za Ljubljano so nekateri še danes videti drzne ali celo predrzne vizije.