Proti etru

Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.

Filmska režiserka in scenaristka Katja Colja živi in ustvarja v Rimu

Filmska režiserka in scenaristka Katja Colja, ki živi in ustvarja v Rimu je avtorica celovečernega igranega filma ‘Igor in Roza’, ki je svetovno premiero doživel lani v Šanghaju. V njem nastopata Boris Cavazza in popularna italijanska igralka Lunetta Savino, ki je za vlogo Roze v Italiji prejela dve največji filmski priznanji, Boris Cavazza pa nagrado za najboljšega igralca na Kalifornijskem festivalu v ZDA. Film je na Festivalu slovenskega filma je prejel Vesno za najboljši scenarij.

“To je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo po družinski tragediji, ko jima umre hči.”

Katja Colja je zadnji dve desetletji posnela nekaj izjemnih dokumentarnih filmov, ki tematizirajo življenje ljudi ob meji in zanje prejela številne nagrade. Igor in Rosa je njen celovečerni igrani prvenec, junija ga bomo ponovno videli v Ljubljani.

“V svojem prvencu raziskujem duševne in telesne meje med obema protagonistoma, pravi režiserka Colja, » Ko ženska izgubi moža, je vdova – kaj pa če izgubi otroka? Ni besede, ki bi jo opredelila, in to je vprašanje, ki me je vodilo pri pripovedovanju zgodbe. To je bila meja, ki sem jo raziskala in poskušala povedati v svojem filmu z neizrečenimi besedami in pričakovanji.”

Katja Colja se je rodila v Repnu pri Trstu. Po študiju na tržaški filozofski fakulteti je začela ustvarjati kot režiserka in scenaristka za slovenski televizijski program Deželnega sedeža RAI za Furlanijo – Julijsko krajino ter za druge produkcijske hiše.

Ko se je preselila v Rim je sodelovala s priznanimi italijanskimi filmskimi režiserji, kot so: Ettore Scola, Nanni Moretti in brata Taviani.

Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.

Marina Gumzi je letošnja slovenska producentka 'na potezi '(Producer On The Move 2020) v Cannesu

Marina Gumzi vodi produkcijsko hišo Nosorogi, v kateri je med drugim nastal film Zgodbe iz kostanjevih gozdov režiserja Gregorja Božiča. S tem filmom se je tudi uvrstila med letošnjih dvajset izbranih producentov. Letošnja slovenska producentka “na potezi” v Cannesu je prišla v najožji izbor dvajsetih mladih producentov iz dvajsetih različnih držav iz vse Evrope. Petdnevni program, ki poteka virtualno, podjetnim mladim producentom ponuja povezovanje s koprodukcijskimi partnerji ter promocijsko in mednarodno prepoznavnost.

Na srečanju producentov se Marina Gumzi predstavlja s tremi projekti: z dokumentarnim filmom Sadje sonca in lune, ki ga kot koscenaristka in producentka ustvarja z Gregorjem Božičem, celovečerni film v razvoju z naslovom Nekaj je v zraku skupaj z režiserko Urško Djukić ter digitalno platformo za kolektivno produkcijo dokumentarnih in eksperimentalnih filmov.

“Kriteriji so standardni, strogo preverjani, v to dvajseterico se ne more uvrstiti kar vsakdo. Ocenjevali so filme, ki smo jih sproducirali v zadnjih treh letih, pregledali so, na katerih festivalih so bili predstavljeni in kakšen odziv so imeli v nacionalnem okolju. Vse to, kar šteje kot vrednost v evropskem filmskem okolju.”

Prvič je bila v Cannesu med študijem v Parizu. Na eni od stojnic canske tržnice je pomagala prodajni agentki pri promociji filmov. Letošnjega bo žal doživela le virtualno, za srečanje ‘producent na potezi’ jo je predlagal Slovenski filmski center.

“Gre predvsem za promocijsko platformo in pa za možnost mreženja, izmenjave informacij med producenti, ki so še del nove generacije, ki prihaja na mednarodno filmsko ustvarjalno polje, ampak so že izurjeni v svojih nacionalnih okoljih in tudi mednarodno.”

“Ta platforma pomeni, da si povemo, kako se spoprijemamo s tem položajem, da si izmenjamo izkušnje in da tisti, ki smo si po estetiki in vsebinah blizu, mogoče sklenemo morebitne dogovore za sodelovanja in koprodukcije.”

Marina Gumzi je ta hip na podiplomskem študiju v Berlinu, kjer se posveča raziskovanju novih in alternativnih oblik filmske distribucije, sodobnih kuratorskih politik ter trendov globalne cinefilije.

Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.

Mirjam Milharčič Hladnik je znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in soavtorica monografije Doba velikih migracij na Slovenskem,

Mirjam Milharčič Hladnik je soavtorica monografije Doba velikih migracij na Slovenskem (Aleksej Kalc, Janja Žitnik Serafin), v kateri s šestimi življenjskimi zgodbami ilustrira različna obdobja slovenskega izseljevanja: kam so se izseljevali, najbolj pereče motive, kako so se udejstvovali v teh krajih in kakšne so bile izkušnje. Mirjam Milharčič Hladnik je znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in se že vse življenje ukvarja z migracijami.

“Migracije so zaznamovale razvoj slovenskega jezičnega prostora. A migracije niso del kolektivnega spomina, niso del šolskega sistema, kot da se nas to ne tiče. So pa migracijske zgodbe del družinskih, osebnih spominov, tam pa so. In kogarkoli boste vprašali, vam bo postregel vsaj eno zgodbo, saj je malo družin v Sloveniji in Evropi, ki v zadnjih 100 letih ne bi imele izseljenske ali priseljenske zgodbe.”

Nina Zagoričnik gosti arhitekturni tandem Bevk - Perovič, ki bi ga lahko poimenovali kar arhitekta mesta Ljubljane. Kot avtorja se namreč podpisujeta pod tri projekte: ljubljansko džamijo, zmagala sta na natečaju za izgradnjo nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice NUK II ter na natečaju za obnovo SNG Drama.

Arhitekturni tandem Bevk Perovič Arhitekti je avtor džamije, zmagovalec arhitekturnega natečaja za obnovo SNG Drama in nove stavbe NUK II

Arhitekturni tandem – Matija Bevk in Vasa J. Perovič – bi lahko poimenovali kar arhitekta mesta Ljubljane. Trenutno se kot avtorja podpisujeta pod tri projekte: zmagala sta na natečaju za izgradnjo nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice NUK II ter na natečaju za obnovo SNG Drama. Obe stavbi sta v zadnjih treh desetletjih doživeli že več natečajev, a s tem zadnjim še vedno čakata na zeleno luč za pričetek gradnje. V celoti je dokončan njun tretji projekt, kompleks islamskega verskega in kulturnega središča z džamijo.

Obsega 14,000 kvadratnih metrov in se nahaja ob Parmovi ulici, med Železniškim muzejem, stolpnico Delo in gorenjsko železnico.

“Džamija s parkom, notranjim trgom, knjižnico in restavracijo, bo dostopna vsem, in ne samo vernikom,” pravi Vasa J. Perović, “projekt ni namenjen zgolj islamski skupnosti, ampak vsem meščanom.”

“Gre za sodoben arhitekturni izraz družbene integracije in sobivanja ljudi različnih ver in svetovnih nazorov,” razlaga Mitja Bevk, ki že od leta 1997 sodeluje skupaj z Vasom J. Perovičem.

Nina Zagoričnik gosti umetnika in raziskovalca Marka Peljhana, rednega profesorja in predstojnika oddelka Znanost in umetnost na kalifornijski univerzi v Santa Barbari.

Marko Peljhan, umetnik in raziskovalec, redni profesor in predstojnik oddelka Media, Arts&Tehnology na kalifornijski univerzi Santa Barbara

Marko Peljhan deluje na meji med umetnostjo, tehnologijami in znanostjo, njegovi projekti, pobude in sodelovanja se gibljejo od ekologije do družbene refleksije in vesoljskih raziskav. Vremenske spremembe, migracije in telekomunikacije je na vseh celinah raziskoval s sodelavci v sklopu dolgoletnega projekta Makrolab. Njegovo delo je bilo predstavljeno na nevralgičnih vozliščih sodobne umetnosti, več kot 30 bienalih ter na številnih muzejih in razstaviščih ter velikih prireditvah, od Documente in Manifeste do Ars Electronice. Zanj je prejel tudi večje število nagrad. Leta 2003 je bil Makrolab predstavljen tudi na beneškem otoku Campalto v sklopu selektorske razstave 50. Beneškega bienala kustosa Francesca Bonamija in kustosa Igorja Zabela.

“Občutek je, da je Kalifornija država zase,” razlaga Peljhan, ljudje se tukaj le drugače odzivajo na koronavirus, tudi kalifornijski guverner je že zgodaj predpisal fizično distanciranje.

“V Santa Barbari je stanje pod nadzorom, razen v enem državnem zaporu tu v bližini, kjer je več kot polovica primerov okuženih. V Ameriki je zaporniška industrija velika rakasta rana družbe, to se zdaj kaže na takšen plastični način.”

Na lanskoletnem Beneškem bienalu je zastopal Slovenijo z vizualnim projektom ‘Here We Go Again … System 317’, instalacijo ki je med drugim predstavila koncept hipersoničnega plovila za dve osebi, futuristično podobo, kot nezmožnost dokončnega izhoda iz našega propadajočega planeta.

Tržaška Slovenka Ivana Godnik že od samega začetka spremlja in poroča o dogajanju v zvezi z izbruhom novega koronavirusa v Furlaniji in Benečiji za italijansko medijsko hišo RAI

Tržaška Slovenka Ivana Godnik že od samega začetka spremlja in poroča o dogajanju v zvezi z izbruhom novega koronavirusa v Furlaniji in Benečiji za italijansko medijsko hišo RAI

V italijanskih deželah Benečija in Lombardija so odkrili prve okužbe s koronavirusom že ob koncu februarja, novinarji, med njimi tudi Ivana Godnik, so za deželni TV-dnevnik televizijske hiše RAI precej hodili po terenu.

“To je svetovna tragedija, a če na to gledam poklicno, gre za zanimivo obdobje. To je nekaj epohalnega, kar se še ni zgodilo, in upam, da se tudi ne bo več zgodilo. O tem poročaš in marsikaj pri tem odkriješ.”

To je novo poglavje novinarstva, zdravnik iz Trevisa je Ivani Godnik tudi dejal, da je ena od značilnosti te epidemije ta, da smo ljudje spoznali, da obstaja smrt. “Ta smrt nas je zdramila, po večini lahko z zdravili kljubujemo marsičemu, a tu je eno od odkritij to, da pravzaprav zdravniki ne vedo vsega. Tudi zdravljenje koronavirusa je stalni eksperiment.”

“Benetke so se že leta borile proti turistom, zdaj so ‘končno’ prazne. Ampak Benetke živijo od turizma, praznina je opazna, zdaj se vsi bojijo, kaj bo s tem mestom, ko bo konec karantene. Gotovo turisti ne bodo prišli junija, niti julija, verjetno turistov v Italiji še nekaj časa ne bo. In za Benetke bi lahko bil to popoln polom.”

Gost oddaje Proti etru je Čedomir Kolar, filmski producent, ki živi in dela v Parizu.

Čedomir Kolar je filmski producent, ki živi in dela v Parizu

Filmski producent Čedomir Kolar več kot 30 let živi in dela v Parizu, kjer so zdaj zaklenjeni tudi parki, obstajajo tudi omejitve glede rekreacije. “Skupaj delata birokracija in svoboda, a skušajo najti neko ravnotežje. Danes je četrti dan, ko gre več ljudi iz bolnišnice kot v njo. Kar pa lahko vidimo, je, da zdaj ljudje na veliko tečejo.”

Prvi svetovni uspeh je Čedomir Kolar doživel s filmom Pred dežjem, makedonskega režiserja  Milčeta Mančevskega, ki je na Beneškem filmskem festivalu prejel Zlatega leva. Bil je tudi glavni producent filma Nikogaršnja zemlja, ki je bosanskemu režiserju Danisu Tanoviću prinesel oskarja za najboljši tujejezični film. Za svoje izjemne uspehe je bil leta 2017 imenovan za najuspešnejšega producenta leta.

Kot koproducent je sodeloval tudi pri filmu film Oče, beograjskega režiserja Srdana Golubovića, ki je na letošnjem Berlinalu prejel nagrado za najboljši film po izboru Ekumenske žirije in nagrado občinstva.

Nina Zagoričnik je poklicala Tadeja Zupančiča v London ravno pred ploskanjem vsem zdravstvenim delavcem, ki v teh dneh požrtvovalno pomagajo vsem obolelim za koronavirusom. Tadej Zupančič se je v London preselil leta 1991 in pravi, da tako praznega mesta še ni videl.

“So stvari, ki jih nisem pričakoval, da se bodo zgodile. Svoje sosede sem videl prvič po enem tednu – na balkonu, vsi se držimo samoizolacije. Bil sem tudi na daljših sprehodih, na katerih ne vidiš nikogar, ljudje se izogibajo drug drugega. Se pozdravljamo, olika ostaja, lahko pa vidite prizore popolnoma praznega mesta. To so prizori, ki smo jih lahko nazadnje videli v filmu 28 dni pozneje. V Londonu sem od leta 1991, a česa takega ni bilo mogoče videti niti po terorističnih napadih. Nikoli.”

Tadej Zupančič upa, da se bomo iz tega obdobja nekaj naučili.“Upam, da bodo stvari drugačne, ko bo tega konec. Da bo političen sistem začel delati za človeka, in ne obratno. Razmišljam o vseh teh stvareh, o katerih razmišljaš, ko hočeš nekaj napisati, ko se pogovarjaš s prijateljih na kavi.”

Tadej Zupančič je novinar, publicist in prevajalec, ki od leta 1991 živi in ustvarja v Londonu in pravi, da je London v teh dneh prazen, tako prazen ni bil niti po terorističnih napadih

Nina Zagoričnik je poklicala Tadeja Zupančiča v London ravno pred ploskanjem vsem zdravstvenim delavcem, ki v teh dneh požrtvovalno pomagajo vsem obolelim za koronavirusom. Tadej Zupančič se je v London preselil leta 1991 in pravi, da tako praznega mesta še ni videl.

“So stvari, ki jih nisem pričakoval, da se bodo zgodile. Svoje sosede sem videl prvič po enem tednu – na balkonu, vsi se držimo samoizolacije. Bil sem tudi na daljših sprehodih, na katerih ne vidiš nikogar, ljudje se izogibajo drug drugega. Se pozdravljamo, olika ostaja, lahko pa vidite prizore popolnoma praznega mesta. To so prizori, ki smo jih lahko nazadnje videli v filmu 28 dni pozneje. V Londonu sem od leta 1991, a česa takega ni bilo mogoče videti niti po terorističnih napadih. Nikoli.”

Tadej Zupančič upa, da se bomo iz tega obdobja nekaj naučili. “Upam, da bodo stvari drugačne, ko bo tega konec. Da bo političen sistem začel delati za človeka in ne nasprotno. Razmišljam o vseh teh stvareh, o katerih razmišljaš, ko hočeš nekaj napisati, ko se pogovarjaš s prijatelji na kavi.”

Gost oddaje Proti etru je Peter Svetina, pisatelj in pesnik, eden od šestih nominirancev za Andersenovo nagrado 2020, ki jo bodo razglasili 30. marca. Peter Svetina je skupaj z ilustratorjem Damjanom Stepančičem tudi avtor letošnje poslanice Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY).

Veliko mojih zgodb, pravi Peter Svetina, nastaja po resničnih prigodah in ljudeh, jaz pa jim dodam nenavadne značajske poteze, ki se kasneje zlijejo v zgodbo.

Peter Svetina, eden najbolj popularnih slovenskih mladinskih pisateljev, pesnik, prevajalec in predavatelj na univerzi v Celovcu, je eden od šestih nominirancev za Andersenovo nagrado 2020, ki jo bodo razglasili 30. marca.

S svojim izjemnim opusom knjižnih del za mladino se je znašel v družbi najboljših mladinskih pisateljev na svetu

Peter Svetina je tudi skupaj z ilustratorjem Damjanom Stepančičem avtor letošnje poslanice Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki jo razglasijo 2.aprila, ko praznujemo mednarodni dan knjig za otroke.

Veliko mojih zgodb, pravi Peter Svetina, nastaja po resničnih prigodah in ljudeh, jaz pa jim dodam nenavadne značajske poteze, ki se kasneje zlijejo v zgodbo.

Peter Svetina, eden najbolj popularnih slovenskih mladinskih pisateljev, pesnik, prevajalec in predavatelj na univerzi v Celovcu

Gost oddaje Proti etru je Peter Svetina, pisatelj in pesnik, eden od šestih nominirancev za Andersenovo nagrado 2020, ki jo bodo razglasili 30. marca. Peter Svetina je skupaj z ilustratorjem Damjanom Stepančičem tudi avtor letošnje poslanice Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY).

Veliko mojih zgodb, pravi Peter Svetina, nastaja po resničnih prigodah in ljudeh, jaz pa jim dodam nenavadne značajske poteze, ki se kasneje zlijejo v zgodbo.