Proti etru

V nedeljo, desetega januarja, prihaja na spored prvega programa Televizije Slovenija nova izvirna slovenska kriminalna nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja: Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led. V glavni vlogi inšpektorja Martina Vrenka nastopa Dario Varga, kriminalistično ekipo pa sestavljata še Jurij Drevenšek (Marko Breznik) in Lotos Šparovec (Oskar Brajdič). Katarina Čas je lastnica lokala, in inšpektorjeva prijateljica Mojco, v ostalih vlogah se pojavlja mnogo prepoznavnih igralk in igralcev.

Avgust Demšar, pisatelj in avtor serije kriminalk o inšpektorju Vrenku, je že odkar ve zase navdušen nad kriminalnim romanom

V nedeljo, 10. januarja, prihaja na spored Televizije Slovenija nova izvirna slovenska kriminalna nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja: Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led. V glavni vlogi inšpektorja Martina Vrenka nastopa Dario Varga, kriminalistično ekipo pa sestavljata še Jurij Drevenšek (Marko Breznik) in Lotos Šparovec (Oskar Brajdič). Katarina Čas je lastnica lokala, in inšpektorjeva prijateljica Mojca, v ostalih vlogah se pojavlja mnogo prepoznavnih igralk in igralcev.

Avtor kriminalnih romanov je po ogledu dveh epizod z nastalim zadovoljen, hkrati pa dodaja, da se je lahko ob ustvarjanju nadaljevanke nekoliko odmislil realnost: "Dosti imam vsega. Rad bi, da se spet vrnemo v neke normalne tirnice. Kar se pa tiče vrveža okrog ekranizacije mojih romanov, je to ena pozitivna stvar, ki me pripravi do tega, da razmišljam še o čem drugem, ne samo o virusih."

Je eden redkih pisateljev na Slovenskem, ki se ukvarja zgolj s pisanjem kriminalk.

"Sebe še vedno ne vidim kot pisatelja, ampak se vidim kot pisatelja kriminalk oziroma kot nekoga, ki je že odkar ve zase navdušen nad kriminalnim romanom."

Za ustvarjanje svojih del si vedno rad vzame dovolj časa. "Ena od mojih zahtev je, da ne hitim s pisanjem. Ko končam neko besedilo, ga odložim in mu pustim recimo štiri do šest mesecev, da zori."

Dogajanje svojih zgodb brez izjeme umesti v štajersko prestolnico, kjer sam na Univerzi v Mariboru poučuje tudi likovno pedagogiko: "Če se moji romani dogajajo v Mariboru, se tam dogajajo zato, ker sem se na začetku moral odločiti, da jih nekam umestim. In mesto, ki ga najbolje poznam, je mesto, v katerem živim. Na koncu se je izkazalo, da so nekateri moji romani vsaj delno tudi romani o mestu, čeprav to ni bil moj namen."

"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?

Intervju ob prvem slovenskem hollywoodskem filmu

"Vse, kar potrebuješ, sta dober scenarij in malo talenta," med intervjujem poudari Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?

"Cel ta film je bila vrhunska izkušnja, ker sem imel scenarij, ki mi je bil všeč in ker sem končno imel vrhunske producente, ki so o filmu vedeli več kot jaz. Ne samo. da so izkušeni, so tudi emocionalni tako kot jaz, radi jokajo in pripovedujejo zgodbe."

Ameriška produkcija se od evropske razlikuje po zaščitnem sistemu, ki ga ima režiser. "V Ameriki producent v montažo ne sme priti osem tednov. Potem ko pride, če hoče vse spremeniti, imaš možnost, da mu nasprotuješ. Od začetka do konca si zaščiten, za vse sem bil obveščen, v nobeno stvar nisem bil prisiljen. Tudi ko se finančno zalomi. Na Poljskem bi rekli, da nimamo denarja za to, v Ameriki pa, da nimamo denarja za to, ampak da si bomo izmislili boljšo idejo. To so glavne razlike." Slovenskim generacijam, ki se bodo še ukvarjale s filmom, priporoča, da negativno obrnejo v dobro in se trudijo biti neodvisni od države. 

"Zaprli so mi vsa možna vrata in sem šel skozi okno. Če nisem mogel skozi okno, sem šel z glavo skozi zid, samo da sem prišel tja, kamor sem želel priti."

Gost Nine Zagoričnik je Marcel Štefančič, ki se je v svoji zadnji knjigi "Če umrem, preden se zbudim", na 1000 straneh, lotil najbolj atraktivnega filmskega žanra - noir filmov.

Intervju ob izidu tisočstranske knjige Če umrem, preden se zbudim

"Če pišeš, je najbolje, da si nekje blizu Cankarja," ob začetku intervjuja pripomnil slovenski filmski kritik Marcel Štefančič, ki je v svojih knjigah popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre. A še v nobeni ni tako izčrpno pisal o izbrani temi, kot je to storil v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir.

"Film noir je v nekem smislu izraz evropske senzibilnosti. Filmi noir so način, kako Evropa vidi Ameriko, kako evropski filmarji doživljajo ameriški film. To je ameriški film skozi evropske oči."

Tisti, ki berejo Štefančičevo literaturo, vedo, da veliko piše in ve o dogajanju v Hollywoodu, in zdi se, da bralci iz njegovih del vedo več o Hollywoodu, kot pa tisti, ki živijo v njem.

"Že od nekdaj smo bili v Evropi bolj radovedni kot Američani. Nas je veliko bolj zanimalo, kaj se skriva tam, kdo so vsi ti ljudje. Brskali smo. Še pred Googlom smo guglali kot obsedeni. Vsak podatek je bil takrat še toliko bolj vreden. Imel je posebno avreolo, kultno vrednost."

Primož Premzl je mariborski založnik, galerist, zbiralec štajerskega domoznanskega gradiva ter zagnan raziskovalec kulturne dediščine, predvsem tistih spregledanih dogodkov in osebnosti, ki jih je zgodovina hote ali nehote prezrla.

Je Schwetnerjev nagrajenec za najvišje priznanje v založništvu

Primož Premzl je mariborski založnik, galerist, zbiralec štajerskega domoznanskega gradiva ter zagnan raziskovalec kulturne dediščine, predvsem tistih spregledanih dogodkov in osebnosti, ki jih je zgodovina hote ali nehote prezrla.

"Obdobje, ki mi je bilo dano in v katerem sem jaz vse to počel, je bilo dejansko zlato obdobje. Čas po osamosvojitvi je bil čas, ko smo se začeli vse bolj zavedati svojih korenin in vsega, kar je bilo v preteklosti na tem ozemlju narejenega. V to spadajo tudi seveda raznorazne izdaje faksimiliranih izdaj redkih tiskov ali celo rokopisov."

V njegovem Umetniškem kabinetu Primož Premzl je nastalo 53 izjemnih knjig, ta hip pa pripravlja monografijo ob 70. obletnici Dravskih elektrarn.

Primož Premzl bo svojo celotno zbirko počasi digitaliziral ter jo postavil na ogled vsem na posebno platformo.

Gosta oddaje Proti etru spet ta dež sta arhitekturni tandem Špela Kuhar in Robert Potokar, avtorja monografije Zgodbe slovenske arhitekture, od koliščarjev pa do leta 2020. Ne gre za enciklopedični prikaz, namen je predvsem spodbuditi zanimanje za arhitekturo najširšemu krogu bralcev.

Gosta oddaje sta Špela Kuhar in Robert Potokar

Gosta oddaje Proti etru spet ta dež sta arhitekturni tandem Špela Kuhar in Robert Potokar, avtorja monografije Zgodbe slovenske arhitekture, od koliščarjev pa do leta 2020. Ne gre za enciklopedični prikaz, namen je predvsem spodbuditi zanimanje za arhitekturo najširšemu krogu bralcev.

Avtorji stripa: pisatelj Boštjan Gorenc, jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič ter ilustrator Jaka Vukotič

Nina Zagoričnik v oddaji Proti etru, spet ta dež gosti Jako Vukotiča, Boštjana Gorenca in Kozmo Ahačiča

Kako si je slovenščina utirala pot do takšne, kot jo poznamo danes, skozi stripovsko zgodbo, ki je navdihnila tri avtorje za šaljiv in parodičen pristop: riše Jaka Vukotič, piše Boštjan Gorenc s pomočjo Kozme Ahačiča. Poimenovali so jo Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo.

"Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu se dela krivica!" trdi Kozma Ahahčič: "zato sta glavna protagonista te stripovske zgodbe. V 16.stoletju nismo imeli samo enega knjižnega jezika, Jurij in Adam pa sta zaslužna za tistega, ki je obstal skozi nadaljna stoletja."

Jaka Vukotič: "Nekdo mi je omenil, da je bil Dalmatin zelo čednega videza, Bohoriča pa sem predstavil kot strogega in zelo posebnega učitelja … na tak način sem želel ustvariti oba lika v knjigi."

Boštjan Gorenc: "Predvsem sem želel prikazat šolanje, kako se je Dalmatin učil pri Bohoriču v Krškem, atmosfero tistega časa, kako sta se srečala in kako ga je pot peljala potem naprej na študij v Nemčijo in pa seveda, kaj so temelnji kamni, ki so položeni pod izzid celotnega njegovega prevoda Biblije."

Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO v Ljubljani. Kot prejemnica Fulbrightove štipendije je v Los Angelsu na California Institute of the Arts študirala filmsko in video produkcijo. Režirala je kratke, dokumentarne in celovečerne filme, kot vizualna umetnica pa svoja dela razstavlja v galerijskih prostorih Los Angelesa, na številnih mednarodnih razstavah in bienalih, pogosto tudi v Sloveniji. Svoja dela je večkrat predstavljala na Beneškem likovnem bienalu. Že od junija se ukvarja z multi projekcijo, ki je nekakšen vpad v središče mesta in se tako dogaja v zelo urbanem prostoru, ki ga obkrožajo stavbe.

Nataša Prosenc Stearns je vizualna umetnica in filmska režiserka, ki živi in ustvarja v Los Angelesu

Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO v Ljubljani. Kot prejemnica Fulbrightove štipendije je v Los Angelsu na California Institute of the Arts študirala filmsko in videoprodukcijo. Režirala je kratke, dokumentarne in celovečerne filme, kot vizualna umetnica pa svoja dela razstavlja v galerijskih prostorih Los Angelesa, na številnih mednarodnih razstavah in bienalih, pogosto tudi v Sloveniji. Svoja dela je večkrat predstavljala na Beneškem likovnem bienalu. Že od junija se ukvarja z multiprojekcijo, ki je nekakšen vpad v središče mesta in se tako dogaja v zelo urbanem prostoru, ki ga obkrožajo stavbe.

"Los Angeles je kot hotel. Vsi, ki prihajajo in odhajajo, se prepletajo skozi projekte. Že prej je bilo vse skupaj iluzorno, s pandemijo in tehnologijo pa se je zgodil vrhunec. Los Angeles ni za vsakogar, je nekaj posebnega. Privlačijo me njegova odprtost, morje in prevetrenost, hkrati pa je tukaj veliko stvari, ki mi niso blizu, predvsem to povzpetništvo, ki prihaja iz filmske scene, industrije, kot temu tukaj pravijo. Vse je povezano s tem."

Je tudi potapljač in kajakaš, med drugim pa tudi kot član znanstvene raziskovalne skupine za medicino fizike na Institutu Jožef Stefan raziskuje fizikalne modele imunoterapije.

Damijan Valentinuzzi kot član znanstvene raziskovalne skupine za medicino fizike na inštitutu Jožefa Stefan raziskuje fizikalne modele imunoterapije, je umetniški vodja big band orkestra ter navdušen potapljač in kajakaš

Damijan Valentinuzzi je doktor medicinske fizike, v svoji doktorski nalogi raziskuje fizikalne modele imunoterapije. Na Institutu Jožef Stefan je član znanstvene raziskovalne skupine Medicinska fizika, ki deluje iz štirih različnih inštitutov. Svoje raziskovalno delo predstavlja na številnih mednarodnih konferencah in znanstvenih revijah.

O pandemiji piše tudi na enem od družbenih omrežjih: "Želel bi, da bi pri uvajanju nujnih ukrepov sodelovala čim širša stroka, ker to je velik medicinski problem, ni pa izključno medicinski problem. Pogrešam vključitev psihologov, kako komunicirati z javnostjo, in pravnikov. Vse te spremembe, ki se v družbi dogajajo, bodo imele dolgoročne posledice."

"Potrebujemo čim širši pogled, da dobimo ravnotežje. Na te stvari gledam kot na en fizikalni sistem in na epidemijo kot na eno motnjo, ki ta sistem spravi iz ravnovesja in bolj ko družbo spraviš iz ravnovesja, dalj časa bo potrebovala, da se vse to vrne, bojim se, da se ne bo."

Med študijem na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je magistriral na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, smer džezovska trobenta in dirigiranje. Študiral je tudi na džezovskem inštitutu v Berlinu.

Je tudi umetniški vodja in dirigent orkestra Big Band Nova iz Nove Gorice, za svojo džezovsko zasedbo Damijan Valentinuzzi Group je ustvarjal avtorsko glasbo in igral na trobento.

Poleg tega pa je tudi profesionalni potapljač in kajakaš na divjih vodah.

 

Big Band Nova Gorica 03.09.2020Foto: Dean Zobec Big Band Nova Gorica 03.09.2020Foto: Dean Zobec

Pred kratkim je v njegovem prevodu izšel roman Mamina zapuščina, svetovno uveljavljene pisateljice Minae Mizimura. Med slovenskimi japonologi ima Iztok Ilc najbolj kontinuiran opus prevedenih japonskih literarnih del. Med njimi je tudi 700 strani dolg roman Kronika ptiča navijalca, pisatelja Harukija Murakamija.

Doslej je prevajal japonske klasike 20. stoletja, zdaj pa se loteva sodobnih japonskih avtoric

Pred kratkim je v njegovem prevodu izšel roman Mamina zapuščina, svetovno uveljavljene pisateljice Minae Mizimura. Med slovenskimi japonologi ima Iztok Ilc najbolj kontinuiran opus prevedenih japonskih literarnih del. Med njimi je tudi 700 strani dolg roman Kronika ptiča navijalca, pisatelja Harukija Murakamija.

"Če avtorji niso znani, jih sam predlagam. Za avtorje, kakršen je Haruki Murakami, pa so založbe tako ves čas na preži."

Iztok Ilc prevaja tudi francoska literarna dela. Letos poleti je v njegovem prevodu izšel najnovejši, sedmi roman francoskega literata Michela Houellebecqa, z naslovom Serotonin.

"Houellebecq zna vedno pritisniti na pravo tipko, da ugotovi nevralgične točke sodobnega človeka in to dela zelo dobro."

Tokratni gost je dobitnik Borštnikovega prstana 2020 Peter Boštjančič.

Peter Boštjančič, prvak Drama SNG Maribor, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana

Peter Boštjančič je največ svojega gledališkega časa preživel na odru celjskega in mariborskega gledališča. Makedonski režiser Aleksandar Popovski mu je ponudil vlogo kneza v Shakespearovi igri Romeo in Julija, ki naj bi premiero doživela v začetku decembra 2020. Bil je najmlajši slovenski Hamlet. Za uprizoritev prvega, še na Akademiji, je prejel študentsko Prešernovo nagrado, za uprizoritev drugega, šest let kasneje na odru SLG Celje, pa kar tri velike nagrade. Festival Borštnikovo srečanje spremlja že od prve študentske jeseni.

"Spominjam se Bratka Krefta, ki je zelo zavzeto nekaj let vodil Borštnika. Njegovi govori so bili dolgi, preko gledališča je nagovarjal vso Slovenijo, s tistim svojim znamenitim r-jem, je očaral vse. Takrat sem bil še zelo mlad in je bilo zabavno. Boršnikov festival ima neko posebno vrednost, naj ta festival živi še naprej."

"Moja ljubezen do knjige je božji dar, doma imam več kot 2500 knjig, nimam pa računalnika. Jaz kot Peter se ne bom spremenil niti za milimeter."