
Sign up to save your podcasts
Or


Rumena Bužarovska je ena najbolj branih pisateljic v deželah bivše Jugoslavije, na londonskem knjižnem sejmu pa je bila predlani uvrščena med deset najbolj vznemirljivih novih literatov v Evropi
Rumena Bužarovska je makedonska pisateljica, te dni bodo v nemškem jezku izšli prevodi njenih del. Tega se zelo veseli, saj v svojih knjigah kot dejavna zagovornica enakopravnosti med spoloma razkriva skrite mehanizme represije. Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana sta njeni dve kratki zgodbi s skupnim naslovom Moj mož doživeli krstno odrsko priredbo. Zbirka Moj mož je izšla tudi v Sloveniji pri Založbi Modrijan, v prevodu Aleša Muserja, pod dramsko uprizoritvijo pa se podpisujeta režiserka Ivana Djilas in dramaturginja Ana Duša.
Rumena Bužarovska je bila navdušena nad predstavo, ki si jo je premierno ogledala v Drami. Osem igralk v vlogi osmih žensk različnih generacij pripoveduje zelo intimne zgodbe znotraj patriarhalnega in kapitalističnega sveta sodobne družbe.
"Sedela sem v loži in kljub maskam, zelo čustveno doživljala reakcije občinstva, ko pa se je v dvorani razlegel smeh, sem se kar zjokala." - Rumena Bužarovska
Te dni je na oder Drama SNG Maribor postavil igro Proslava hrvaškega dramatika Ivorja Martinića
Režiser Jan Krmelj, ki je te dni na oder Drama SNG Maribor postavil igro Proslava hrvaškega dramatika Ivorja Martinića. Uprizoritev je nastala po resnični zgodbi priseljenca Navida Fadaeeja Nazerja.
Drama Proslava je del mednarodnega projekta Ustvarjalna Evropa, z naslovom: Port of Dreamers (Pristanišče sanjačev), ki ga je sofinancirala Evropska komisija. Del projekta, ki je med letoma 2018 in 2020, potekal v Mariboru, Novem Sadu in Dubrovniku, so bile tudi izobraževalne in pogovorno-terapevtske delavnice. Lahko so se jih udeležili migranti različnih starosti, ki so prišli v Maribor iz različnih nacionalnih in kulturnih okolij (Iran, Tunizija, Eritreja, Španija, Argentina, Rusija).
"Srečanje z Navidom je bilo lepo in boleče hkrati, res je izjemen človek. Najprej je bilo kar nenavadno uprizarjati zgodbo in imeti ob sebi človeka, čigar zgodbo uprizarjaš, tega še nisem doživel, tudi nihče v ekipi. O najbolj strašnih stvareh je govoril mirno, z nasmeškom na ustih, kar je bilo za nas nepredstavljivo, hkrati pa smo se ogromno naučili." - Jan Krmelj
Navid od leta 2015 živi v Sloveniji. Zapustil je družino in prijatelje in se poskušal vživeti v novo okolje. To ni bilo enostavno zaradi videza in splošnih predsodkov, ki veljajo do migrantov. V Iranu je doštudiral filmsko režijo. "Je umetnik in res luciden mislec," pravi Jan Krmelj.
Jan Krmelj (1995) je vsestranski umetniški ustvarjalec na področju teatra, literature in vizualne umetnosti. Po končanem študiju na AGRFT-ju je režiral in vizualno oblikoval več uprizoritev. Njegov pesniški prvenec Relikvije dihanja, ki je izsšel pri založbi Litera, je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado. Študijsko se je izpopolnjeval pri režiserjih Romeu Castellucciju, Borisu Nikitinu, Jerneju Lorenciju in Tomažu Pandurju.
Jan KrmeljFoto: osebni arhivDramaturginja Petra Pogorevc je biografijo o Radku Poliču pripravljala deset let
Petra Pogorevc je dramaturginja in urednica teatrološke zbirke v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) ter avtorica knjižnega prvenca Rac, izjemno zanimivo napisane biografije o filmski in gledališki ikoni, Radku Poliču - Racu.
"Seveda se bojiš, da vse skupaj ne bo uspelo, da ne boš prišel do konca. So obdobja krize in je potem fino, da si motiviran in da se imaš s tem človekom lepo. Da imaš kaj od tega, da se z njim dobivaš. Jaz sem imela od dobivanja z Racem obsolutno zelo veliko – intenzivno in strastno v tem pripovedovanju življenja, gledališča, literature, filma in vsega, kar Rac predstavlja in je."
Je edini slovenski umetnik mlajše generacije, ki trenutno razstavlja v dveh slovenskih galerijskih prostorih
V Mestni galeriji Nova Gorica se predstavlja z razstavo marionet z naslovom Enej Gala: prav zvita zver, v mariborski KIBLI pa z razstavo Mule, kjer pod drobnogled postavlja ideološko funkcionalnost vsakdanjih predmetov.
"Lutke so me začarale, ko sem delal predstavo Bela kamela skupaj z režiserko Niko Bezeljak v Lutovnem gledlišču Maribor. Marionete na razstavi niso del neke lutkovne predstave, gledalci si sami interpretirajo zgodbo, kot da se bo s to glasbeno pokrajino, s temi zvoki, ki se prelivajo, nekaj zgodilo."
"Na razstavi marionet v Novi Gorici so prisotni vsi likovni momenti likovne predstave, razen igre same. Glasba je, marionete so, luči, scenografija…Obiskovalci hodijo v prostor, ampak nič se zares ne začne."
"Marionete so ena najbolj sofisticiranih oblik gledališča, najbolj se približajo premikanju človeka in ga celo presegajo. Plesalci ne bodo nikoli tako gibčni kot marionete."
Enej Gala je diplomant Akademije lepih umetnosti v Benetkah, postdiplomski študij pa nadaljuje na znameniti Kraljevi akademiji umetnosti v središču Londona. Je že mednarodno uveljavljen umetnik, nazadnje je samostojno razstavljal v koprski galeriji Loža, v beneški Galeriji A plus A, v Milanu v galeriji Fabbrica del Vapore, v Galeriji Božidar Jakac ter na 31. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Je član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in društva Fondazione Malutta, s katerim je na zadnje razstavljal v Benetkah, Rimu in Sieni.
Goran Vojnović, filmski režiser in scenarist, pisatelj in kolumnist
Novi celovečerni igrani film Nekoč so bili ljudje je priredba dramskega besedila Jabolko in črnci italijanskega dramatika in scenarista Thomasa Santija. Govori o problemu beguncev in migracij ter kako ljudje iz dneva v dan postajamo vse manj človeški. Film bo prišel v slovenske kinematografe letos oktobra.
"Prvič sem delal film po tujem scenariju. Izkušnja se mi je zdela zelo vredu, pa vendar pri pisanju romana, ki bi bil popolna fikcija, ki bi bil umaknjen od moje osebne izkušnje, ne bi znal uživati."
Goran Vojnović je avtor treh celovečernih filmov, Piran Pirano, Čefurji raus, Nekoč so bili ljudje, in treh romanov: Čefurji raus (2008), Jugoslavija, moja dežela (2012) in Figa (2016), ki presegajo rekorde pri prodaji, branju in prevajanju. Seveda pa je njegov literarni opus večji. Vojnović je kolumnist časopisa Dnevnik, v materinščini pa piše kolumne tudi za beograjski tednik Vreme.
"Jezik, v katerem pišem, je slovenščina in zato sem tudi slovenski pisatelj. Če pišem v srbohrvaščini, sem drugačen pisatelj, drugače pišem, to ni povsem enako."
Janez Grošelj, arhitekt in oblikovalec svetlobe, s projektom Valoskop na 20. festivalu Svetlobna gverila
Janez Grošelj je po izobrazbi magister arhitekture, zadnja leta se oddaljuje od stavbne projektive in svojo ustvarjalnost odkriva v manjšem in intimnejšem polju svetlobe in svetlobne umetnosti. Na festivalu Svetlobna gverila sodeluje že četrtič. V parku ob Križankah je postavil svetlobno instalacijo Valoskop, ki nam razodeva abstrahirano svetlobno vizualizacijo valovanja kot fenomena, ki skozi medij oziroma prostor lahko prenaša energijo, svetlobo, zvok ali podatke.
"Veliko dela, ki je bilo prisotno pri ustvarjanju tega projekta, je bilo zunaj mojih znanj, ki sem jih pridobil na Fakulteti za arhitekturo, ampak je bilo bolj proizvod moje tehnične usmerjenosti. Zelo rad imam namreč tehniko in elektroniko."
Janez Grošelj je leta 2015 najprej sodeloval pri študentskem projektu Svetlobne gverile Park Geometrika, pozneje pa je nastal projekt Utrip drevesa, ki je doživel več postavitev po Sloveniji in v Makedoniji.
Predsednik društva Urbani Čebelar Gorazd Trušnovec o Ljubljani, ki je zadnja leta v svetovnem merilu v ospredju po količini čebel
Člani Društva Urbani čebelar, ki so vse bolj uspešni, so v zadnjih letih delovanja izvedli kar nekaj zanimivih projektov.
"Ozaveščeni čebelarji omogočamo najboljše mogoče pogoje za razvoj samih čebel, zato tudi pričakujemo eno manjšo najemnino v obliki presežka medu, ki ga zaradi teh odličnih pogojev, ki jih imajo čebele, lahko tudi ustvarijo."
Čebelarji si bodo leto 2019 zapomnili kot najslabše leto glede medu in najboljše glede čebelarjenja.
"Vremenski pogoji, od katerih smo vsi odvisni, so vse slabši, vse bolj nepredvidljivi, temperaturna nihanja so vse večja, letni časi si ne sledijo v normalnem vrstnem redu in to vse stresno vpliva na razvoj rastlinstva in potem seveda tudi na čebele. Naše letine so zato vse bolj nepredvidljive."
Špela Čadež, avtorica animiranih filmov, soudeleženka razstave in videospota 'Svobodno sonce', ki jo odpirajo nocoj v Mestni galeriji
Režiserka in producentka neodvisnih animiranih filmov, Špela Čadež, se predstavlja na skupinski razstavi Svobodno sonce, v Mestni galeriji Ljubljana. “Vedno razstavljam tisto, kar počnem. Trenutno prvič razstavljam film, ki še ni končan. Na žalost ni dokončan zaradi koronavirusa. Imela sem zelo obetavne filmske koprodukcije, ki pa so še vedno na čakanju, je pa tudi res, da so vsi svetovni festivali odpovedani ali predstavljeni na splet.”
“Moj film govori o verbalnem nasilju. Ima težko temo, o njej se premalo pogovarjamo. Mogoče je bila v času karantene še bolj aktualna, saj smo se znašli med štirimi stenami in bili prisiljeni v takšne ali drugačne odnose.”
Umetniki razstave Svobodno sonce so tudi avtorji skupnega glasbenega videa, v slogu Band Aida (kot ponovna uprizoritev videa Slovenski Band Aid: Svobodno sonce iz leta 1991), z duhovitim metaforičnim naslovom PrrrAuuu.
“Ne da bi vedeli za citate drugih, je vsak umetnik prispeval svoj del besedila, končno izvedbo pa sta uredila Simona Semenič in Arjan Pregl.”
Nina Zagoričnik gosti Simona Popka, programskega direktorja filmskega festivala Liffe in Festivala dokumentarnega filma
S prvim junijem gremo lahko v Sloveniji ponovno v kino, seveda z novim pokoronskim sedežnim redom. V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bodo najprej zavrteli film Izdajalec, italijanskega režiserja Marca Bellocchia, ki spada še pod abonma Liffe po Liffu. Drugi teden pa se ponovno začne 22. festival dokumentarnega filma, ki je že od 11. marca letos doživel otvoritveni večer, potem pa je zaradi pandemije ugasnil.
“Film v kino bo preživel, le morda ne bo doživel takšnega obsega, kot ga je do zdaj. Je pa res, da imajo nekateri ljudje dovolj posedanja doma, hočejo iti ven in želijo imeti socialno izkušnjo. Jaz se ne pridružujem črnogledim napovedim. Ko bomo prišli v stanje normalnega, bomo prišli tudi do normalne vsakodnevne filmske izkušnje.”
Simon Popek, ki uspešno vodi oba osrednja filmska festivala Liffe in Festival dokumentarnega filma, se zelo veseli ponovnega zagona, razmišlja pa tudi, kako bo sestavil filmski program za letošnji Liffe.
Člani biroja a2o2 delujejo kot skupina. Ne zanima jih samo arhitektura, ampak več procesov, na ta način sami sebe preizkušajo znotraj skupine in pri projektih
Mladi člani biroja a2o2 arhitekti so skupaj komaj leto dni. Njihovi projekti šele nastajajo, a so že opazni. V času študija so bili bolj ali manj del istega seminarja, najraje pa pri mentorjih, ki so pri mlademu človeku spodbuja njegovo kritično mišljenje.
“Pri skupini ljudi brez hierarhije gre vedno zato, da eden drugega prevprašujemo in vedno znova preizkušamo. Na ta način prihajamo do bolj jasnih odgovorov.” – Žiga Ravnikar
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki vam da misliti.
From the publisher's feed

14 Listeners

10 Listeners

5 Listeners

2 Listeners

3 Listeners

8 Listeners

6 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

0 Listeners

0 Listeners