Proti etru

Vizualna umetnica o svojem 5. celovečernem igranem filmu Človek s senco, ki je bil na festivalu American Filmatic Arts Awards razglašen za najboljši celovečerni film leta 2020.

Vizualna umetnica Ema Kugler o svojem petnajstkrat nagrajenem filmu Človek s senco

"Kritično obravnavam civilizacijo, a nočem soditi. To lahko dosežem le tako, da kritiko podajam skozi simbole, na abstrakten način." 

Celovečerni igrani film Človek s senco, ki ga je režirala Ema Kugler, je bil v začetku marca v New Yorku na festivalu American Filmatic Arts Awards razglašen za najboljši celovečerni film leta 2020. Film je dosegel Indijo, Javo, Srednjo in Južno Ameriko ter večji del Evrope.

"Film je za festivale zanimiv dve leti. Meni se nikoli ne pozna, ali je film dober ali slab. Odločevalci dajo denar filmu z jasno zgodbo. Sama ne morem delati jasne zgodbe. Vedno mi zmanjka nekaj točk in odpadem na razpisu."

 

Pisatelj o kriminalnem romanu Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič.

Slavko Pregl o kriminalnem romanu Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

Slavko Pregl je pisatelj, ki je po resničnih dogodkih po pripovedovanju napisal Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, kriminalni roman, v katerem so vsi glavni protagonisti resnične osebe. 

"Knjiga je morala nastati zato, ker so vsa dejstva v knjigi resnična. Ko jih povežemo skupaj, nastane popolnoma neverjetna zgodba. To je kriminalka, kjer ni nobenega mrtvega, je pa za vsak slučaj kakšna lepa ženska noter."

Zgodbo, ki izvira iz 30. let 20. stoletja, je najprej po poglavjih pisal Leon Pogelšek, poznavalec likovnih umetnin.

"Njegova teza je bila, da je tretjina slik na svetovnem trgu originalov, tretjina pa ponaredkov. Še posebej zanimiva je bila njegova zgodba o Erichu Šlomoviču, židovskem zbiratelju umetnin. Pošiljal mi je poglavja, jaz pa sem na tej točki vstopal v zgodbo. Zgodba je Leonova, besedilo je moje, knjiga pa je skupna." 

 

 

 

Zarja Vršič je mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti, asistentka na Oddelku za prevajalstvo in avtorica knjižnega prvenca, zbirke kratkih zgodb Kozjeglavka. Opišemo jih lahko kot zbirko nenavadnih kratkih zgodb, ki je sicer izšla predlani, a še vedno vznemirja kritike in bralce. Izšla je pri Cankarjevi založbi in bila nominirana za najboljši literarni prvenec.

Zarja Vršič je avtorica knjižnega prvenca Kozjeglavka

Če bi mladini priporočala roman, bi to bil Roald Dahl, če pa bi šlo za bolj resno delo, bi to bili Prišleki Lojzeta Kovačiča. Zarja Vršič je mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti, asistentka na Oddelku za prevajalstvo in avtorica knjižnega prvenca, zbirke kratkih zgodb Kozjeglavka. Opišemo jih lahko kot zbirko nenavadnih kratkih zgodb, ki je sicer izšla predlani, a še vedno vznemirja kritike in bralce. Izšla je pri Cankarjevi založbi in bila nominirana za najboljši literarni prvenec.

"Vmes sem do nekaterih zgodb spremenila odnos. Še vedno stojim za tem, kar sem napisala, a na zgodbe gledam z drugim očesom."

Pisanje je trenirala pri Andreju Blatniku na delavnicah kratke proze. Večina zgodb Kozjegalvke, ki obsega 34 zgodb, je nastala ravno tam. Pravi, da ne ve, "kako bi pisala po tolikšenem času, ko kakšno leto nisem nič napisala. V glavi sem si predvajala mini film in opazovala od zunaj."

"Ko sem prevajala kakšne stvari, ki mi kot prevajalki niso sedle, v smislu, da nisem razumela poezije, sem se začela zavedati, kako pomembno je, da ti avtorji zlezejo pod kožo." 

Zarja Vršič o svojem procesu ustvarjanja pove, da ko gleda nazaj, težko določi, ali si je literarne like res zavestno izmislila, saj so se nekateri izpisali sami od sebe.

"Želela sem priti do neke univerzalnosti, da liki nimajo imen. Meni se to ne zdi potrebno. Zgodbe hočejo biti osnovne, nevezane na geografski prostor in čas. Ko sem izbirala naslov, sem imela določene pogoje: nisem želela, da bi bila zbirka poimenovana po eni od zgodb, kar se je na koncu zgodilo, ker se nisem mogla spomniti ničesar boljšega." 

 

Barbara Kastelec je likovna umetnica, ki nas popelje od mikroskopskih semen do dna morja ali teleskopskih pojavov vesolja. Njena samostojna razstava z naslovom Nevidni sopotnik, ki obsega 170 centimetrske slike sluzavcev, je na ogled v galeriji artKIT. Tematsko slikarstvo na takšen način združuje z znanostjo.

Barbara Kastelec, akademska likovna umetnica, v mikrokozmosu zemeljske prsti, spremlja življenje sluzavcev, nato pa jih skozi povečevalno steklo poveča in jih prenese v svoj slikarski svet

Barbara Kastelec je likovna umetnica, ki nas popelje od mikroskopskih semen do dna morja ali teleskopskih pojavov vesolja. Njena samostojna razstava z naslovom Nevidni sopotnik, ki obsega 170 centimetrske slike sluzavcev, je na ogled v galeriji artKIT. Tematsko slikarstvo na takšen način združuje z znanostjo. S kakšnim namenom so v središču njene razstave ravno sluzavci?

"Sluzavci se nahajajo na dnu prehranjevalne verige, vse pojejo. Njihova vloga je zelo pomembna za nas, saj so čistilci. Nahajajo se na propadajočih rastlinah. Znanstveniki so jih začeli preučevati v medicini, pri preučevanju raka."

Svoje nevidne sopotnike, enocelične mikroorganizme uprizarja kot zametke novega življenja, izhajajoč iz biološkega, fiziološkega, ekološkega, antropološkega, filozofskega in likovnega proučevanja, nato pa z njimi uprizarja fantastične prizore. S sporočili svoje umetnosti želi opozarjati na vplive prehrane, genske in podnebne spremembe, ki se dogajajo. Pravi, da "ko enkrat zmanjka hrane, je zmanjka za vse."

"Pri sluzavcih sem se opirala na njihovo barvo in obliko. So precej fotogenični, v resnici sem jih zelo povečala, glede na to, da so moje slike velike 170 centimetrov, v resnici pa sluzavci merijo le 2 milimetra. V resnici so zelo lepi organizmi, ki se bleščijo. Pri nas se plazmodium ali rumeni sluzavec najde v gozdu, lahko tudi na kakšnem vrtu. Sluzavci so res nevidni sopotniki, ki jih mi sploh ne opazimo, ampak so tukaj. Pomagajo nam tvoriti lepši svet, vprašanje, če bi bili brez njih še na svetu."

Začetki slikarstva Barbare Kastelec, kot pravi sama, niso billi tako ozaveščeni. "Hrana je bila bolj kot nek fetiš, osebno doživljanje. Šele zadnja leta se tej problematiki v smislu naše prihodnosti bolj posvečam." Barbara Kastelec pri svojem ustvarjanju pogosto sodeluje z znanstveniki, vse njene slike so podnaslovljene s pravimi latinskimi imeni.

Tina Mahkota je prevajalka in avtorica prevoda igre Učinek, britanske dramatičarke Lucy Prebble, ki govori o kemiji kot znanosti in tudi o njenem metaforičnem pomenu, ki se zgodi med ljudmi.

Tina Mahkota je za letošnjo gledališko sezono SNG Drama prevedla dramsko besedilo Učinek družbeno angažirane britanske avtorice Lucy Prebble

Tina Mahkota je prevajalka iz nemškega in angleškega jezika. Zadnje desetletje se posveča predvsem prevodom dramskih in proznih besedil angleških, škotskih in irskih avtorjev. V angleščino je prevedla tudi vse Cankarjeve drame, Hlapce in Lepo Vido.

Za letošnjo gledališko sezono SNG Drama je prevedla dramsko besedilo Učinek družbeno angažirane britanske avtorice Lucy Prebble, ki je navdih za igro dobila po resničnem dogodku na eni od londonskih klinik.

"V jeziku dramatičarke je nekakšna dvojnost, spaja dve različni govorici. Govorico znanosti, da lahko gledalec izve čim več stvarnih podatkov o sami temi oziroma snovi, ki jo avtorica dramsko obdeluje, po drugi strani pa gre za čim bolj avtentični sedanji govor."

Drama Učinek govori o kemiji na več ravneh: kemiji kot znanosti, o nevroznanosti, biokemiji, kemiji v medicini in o metaforičnem pomenu kemije, ki se zgodi med ljudmi.

"Drama je zelo natančno napisana. Vsebuje protokole pregledov in doziranja zdravil. Tega področja sama ne poznam. Sem pa težkih prevajalskih vprašanj vajena. Z brskanjem že najdem besedišče, a treba ga je še pregledati. Človek se mora zateči še k drugim strokovnjakom in virom. Pri prevajanju Učinka mi je bil v veliko pomoč dr. Matjaž Ravnikar, profesor na Fakulteti za farmacijo."

"Teater je pa naš dom, čeprav je zdaj drugače," že na začetku intervjuja izpostavi Janez Hočevar - Rifle. Trenutno ga lahko spremljamo v interaktivni komediji Optimisti in v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. "Odkar sem v penzionu, sploh nimam nič časa, zdaj pa kar naprej nekaj počnemo." Tudi ustvarjanje Optimistov je nenavadno, saj se vsebina sproti prilagaja željam občinstva.

Janez Hočevar - Rifle, gledališki in filmski igralec, o prvi interaktivni spletni komediji v živo z naslovom Optimisti

"Teater je pa naš dom, čeprav je zdaj drugače," že na začetku intervjuja izpostavi Janez Hočevar - Rifle. Trenutno ga lahko spremljamo v interaktivni komediji Optimisti in v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. "Odkar sem v penzionu, sploh nimam nič časa, zdaj pa kar naprej nekaj počnemo." Tudi ustvarjanje Optimistov je nenavadno, saj se vsebina sproti prilagaja željam občinstva. 

 "Idejo za ustvarjanje Optimistov je dal Lado Bizovičar. Zamislil si je tri generacije, enega starčka, enega sredinčka in enega mladeniča. Da razpravljajo, kje so razlike in skupne točke. Začeli smo z vajami na Skypu. Prve so trajale tri ure, od tega so prvi dve uri porabili za to, da so me priklicali na splet, da sem pritisnil pravi gumb." 

Vsebina se tako prilagaja in se ne ponavlja, osnovna tema pa je srečanje treh moških preko Zooma, Janeza Hočevarja, Lada Bizovičarja in Gorana Hrvaćanina.

"Na koncu tehniki poročajo, kako je bilo. Lahko nas spremljajo tudi ljudje po svetu. Prejeli smo komentar: 'Joj lepo, že dolgo nisem slišala slovenske besede.' To je nekaj ganljivega. Prvič sem dobil solze v oči, me je kar streslo. Za igralce je še vedno publika tista, ki šteje. V Optimistih nastopamo kot osebe, ki nas ljudje v resnici poznajo. Niso naštudirane vloge. Kot tri generacije smo se zelo dobro ujeli, jaz tako nisem problematičen človek. Se je pa težje spoznati v teh časih, ko so gostilne zaprte. Nimamo kam iti. Prijazno se pozdravimo s komolci in nadenemo maske."

 

 

 

Jaša Koceli z umetniško ekipo sodeluje v mednarodnem gledališkem projektu Hektomeron, ki povezuje sto držav. Ali lahko povezani zgradimo novo odpornost na razmere, ki smo jim nepričakovano podvrženi?

Slovenski režiser Jaša Koceli sodeluje v gledališkem maratonu Hektomeron: 100 režiserjev, 100 držav, 100 dni in 100 zgodb iz Boccacciovega Dekamerona

Jaša Koceli z umetniško ekipo sodeluje v mednarodnem gledališkem projektu Hektomeron, ki povezuje sto držav. Ali lahko povezani zgradimo novo odpornost na razmere, ki smo jim nepričakovano podvrženi?

"Dobil sem povabilo, ki ga je bilo nemogoče zavrniti, s strani romunskega Narodnega gledališča Marin Sorescu Craiova, da se pridružim skupini stotih režiserjev iz stotih držav, da bi v stotih dneh uprizorili vseh sto zgodb iz Boccacciovega Dekamerona."

"Do konca aprila se bo vsak dan odvila po ena zgodba in se mi zdi, da v tem času, času zaprtih mej, naših sanj o tujini, je to ena epska fantastična ideja, da v takem trenutku narediš en projekt, ki povezuje sto držav iz celega sveta!"

Jaša Koceli je režiral prek zooma, seveda, šesto zgodbo, Umreti zaljubljen. Predstava traja 15 minut in si jo lahko ogledamo na spletni strani.

V vseh zgodbah nastopajo igralci iz romunskega teatra Marin Sorescu Craiova, ki se ponaša z dolgoletno tradicijo.

Giovanni Boccaccio je zgodbe napisal leta 1348, ko je Firence in Italijo prizadela strašna kuga. Sedem deklet in trije fantje zapustijo okužene Firence in se zatečejo na podeželje. Čas si krajšajo s pripovedovanjem zgodb, v desetih dneh jih je nastalo sto.

Gost je Jan Belcl, scenarist in režiser filma All my friends are dead.

Jan Belcl je scenarist in režiser prvenca All My Friends Are Dead, ki ga je odkupil Netflix

Jan Belcl je slovenski režiser in scenarist, ki živi in dela na Pojlskem, navdih za svoje filme pa najde v delih Quentina Tarantina. "Ko sem začel pisati scenarij, je kar bruhalo iz mene, ne da bi se prav zavedal, kaj delam." Njegov prvenec All My Friends Are Dead, ki ga sam uvršča med žanr črne komedije, je takoj odkupil Netflix.

"Mitja Okorn je bil moj mentor zadnjih osem let. V tem času sem sodeloval pri vseh njegovih filmskih projektih in se veliko naučil. Bilo je veliko garanja, osem let noči in nobenih dopustov. Marsičemu sem se moral odpovedati, film ni nastal kar tako čez noč."

Kako pa je izgledalo sodelovanje z Mitjo Okornom?

"Pustil me je, da delam, ko sem ga vprašal za pomoč, mi je vedno pomagal, še posebej, ker je bil to moj prvi film, Netflix, velika igralska ekipa. Bil sem popolnoma v šoku, nisem vedel, kaj delam. Pretvarjal sem se, da mi nič ni, navznoter pa sem umiral."

Film si bo na Netflixu mogoče ogledati od 3. februarja dalje.

 

Tevž Logar, kustos razstave, 'Ko si v dvomu pojdi v muzej', ki jo otvarjajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Na ogled bo pet evropsko zelo pomembnih zbirk, ki bodo pokazale, kaj zbiratelji pomenijo za umetnostni sistem in kaj novim strategijam.

Tevž Logar, kustos razstave 'Ko ste v dvomu, pojdite v muzej', ki jo odpirajo v Mestnem muzeju Ljubljana

Tevž Logar, kustos razstave, 'Ko ste v dvomu, pojdite v muzej', ki jo otvarjajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Na ogled bo pet evropsko zelo pomembnih zbirk, ki bodo pokazale, kaj zbiratelji pomenijo za umetnostni sistem in kaj novim strategijam.

Psatelj, dramatik ter gledališki in filmski režiser, ki nas vedno znova preseneti s svojim dramskim besedilom. Z Nino Zagotičnik sta namenila pozornost predvsem krstni uprizoritvi romantične drame Jazz.

Intervju po nastajanju in uprizoritvah romantične drame Jazz

"Vsaj pri ustvarjalcih, ki zdaj ustvarjamo, se bo naše delo delilo na obdobji pred epidemijo in po njej, ki je vplivala na pisanje in bi vplivala. Hkrati to, kar se dogaja, sovražim, a po drugi strani odpira tudi nove svetove. Sem eden izmed bolj 'tečnih' članov človeštva. Mislim, da ne potrebujemo tragedij, ki nas spreminjajo, za to imamo domišljijo."

Nejc Gazvoda je avtor in režiser romantične drame Jazz, ki jo je postavil na oder z namenom spletnega prenosa. Kljub temu pa poudarja, "da igralec zmore brez vse tehnične navlake, ta svoj princip sem vpeljal tudi tokrat." Pomemben je tudi način pisanja. 

"Besedilo ima izjemno veliko verzij. Začelo se je bolj pretenciozno, kot bi si želel. Tudi če na glas bereš sam, te vseeno hitro na realna tla postavi igralec. Vsako verzijo, ki se mi je zdela zrela, sem preštudiral z igralcema. Besedilu se pozna, da je izčiščeno, a je izčiščeno z razlogom. Zanimajo me enostavne stvari, vse bolj."

Tudi v vsakdanjem življenju se Nejc Gazvoda ne definira preveč. Zase pravi, da je njegov "žanr milenijskega Dolenjčka". Vedno pa je na strani človeka in razkrije, da se ga v resnici "najbolj dotakne prepost človeški izraz."