Proti etru

Marko Mandić se na oder SNG Drama vrača z uprizoritvijo predstave Nočni pisec belgijskega provokativnega umetnika Jana Fabra, ki se je leta 2016 v Antwerpnu začela igrati kot drama za tri igralce, tri leta kasneje v St. Peterburgu pa že kot monodrama, kakršno odigra tudi Mandić. Na odru so uprizorjeni odlomki iz Fabrovih nočnih zapisov s konca 70. in začetka 80. let prejšnjega stoletja, nočnih zapisov na prelomu v 90. leta in antologije iz gledaliških besedil leta 1976 in 2012. O vlogah pisateljev, ustvarjanju z Janom Fabrom, pomenu modrega in rdečega kulija in skupnem bivanju v gledališču, ki je zdaj ponovno omogočeno.

Marko Mandić o vlogah pisateljev, ustvarjanju Nočnega pisca z Janom Fabrom, pomenu modrega in rdečega kulija ter skupnem bivanju v gledališču, ki je zdaj spet omogočeno

"Zdi se mi, da je to, da smo gledališča spet odprli, super. To skupno bivanje v prostoru šele rodi predstavo, ker se v bistvu mi odzivamo na občinstvo, na dihanje občinstva, na te male reakcije, na kašlje, na škripanje stolov. To so vse neki signali, ki jih takrat, ko smo nastopali samo za kamere, ne moremo predvideti in jih ne moremo vključiti. V gledališču vse te stvari čutiš in v bistvu smo tvorci predstav vsi skupaj." 

Marko Mandić na odru SNG Drama nastopa v prvi slovenski uprizoritvi monodrame Nočni pisec, pod katero se je režisersko, scenografsko in kostumografsko podpisal Jan Fabre, provokativen belgijski multidisciplinarni umetnik. Uprizoritev zajema delčke iz njegovih dram in njegove dnevniške Nočne zapise. Tematsko se prepletajo umetnost in življenje, strast in ustvarjalnost ter užitek in bolečina. Samo branje njegovega življenja, ustvarjanja, misli o umetnosti, o načinu, kako bi bilo smiselno delati gledališče, se ukvarjati z vizualno umetnostjo, pravi Mandić, ti da veliko. "Skozi prebiranje in vizualno opazovanje se srečaš z novimi stvarmi, spoznaš nov svet." 

"Upam, da bo še kdaj kakšno gledališko sodelovanje v tujini, ker greš tja kot nepopisan list papirja, ker se moraš ti šele dokazati, uveljaviti. Kar ne pomeni, da si v tujini pod stresom in napet, da boš lahko opravičil ta izbor. Že to, da se moraš ukvarjati s tujim jezikom in ga trenirati, je to neko delo, ki ga je treba utrjevati, spiliti in upati, da greš vsak dan vsaj za en milimeter naprej."

 

Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.

Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov

Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.

"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk

Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.  

"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič

Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga. 

"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko

"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar

 

Arhitekt Matevž Čelik o viziji in diskurzu v arhitekturi, kulturi ter muzejski krajini. Letos tretjič opravlja vlogo komisarja na 17. beneškem arhitekturnem bienalu. Je programski direktor in ustanovitelj evropske platforme Future Architecture in nekdanji vodja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ter soustanovitelj prve spletne revije za arhitekturo Trajekt.

"Živimo v obdobju, ko so vsi muzeji soočeni s tem, da se morajo prevprašati o svojih poslanstvih, o svoji bodoči vlogi v prihodnosti."

Matevž Čelik o muzejskem vnovičnem izpraševanju, 17. beneškem arhitekturnem bienalu in strategiji kulture, ki bi lahko uspela

"Živimo v obdobju, ko so vsi muzeji soočeni s tem, da se morajo na novo spraševati o svojih poslanstvih, o svoji bodoči vlogi v prihodnosti."

Matevž Čelik je arhitekt, nekdanji vodja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, nominiranec za Plečnikovo nagrado, soustanovitelj prvega arhitekturnega spletnega časopisa Trajekt ter programski direktor in ustanovitelj evropske platforme Future Architecture. Letos je tretjič v vlogi komisarja za slovensko predstavitev na 17. beneškem arhitekturnem bienalu.  

"Muzej bi moral biti institucija, ki je zazrta v prihodnost in razume svojo vlogo, ki se primarno ukvarja z dediščino, hkrati pa mora razumeti tudi, kaj ta dediščina predstavlja. Rad citiram Einsteina, ki je nekoč dejal, da je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo samo neka trmasta iluzija, ki je v resnici ni. Pri arhitekturi in oblikovanju je to zelo jasno. V roke jemlješ načrte, ki so stari dvajset let, vsebujejo pa vizije, ki jih živimo danes."

Jasmin B. Frelih je pisatelj, tik pred izidom novega romana Piksli. Za svoj prvenec Na/pol je prejel nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, nato pa še nagrado za najboljši evropski roman.

Jasmin B. Frelih pred izidom novega romana Piksli

Jasmin B. Frelih je pisatelj, tik pred izidom novega romana Piksli. Za svoj prvenec Na/pol je prejel nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, nato pa še nagrado za najboljši evropski roman. Njegova dnevna rutina se začne tako, da najprej pogleda vse spletne strani, spije kavo in, kot sam pravi, se sestavi skupaj. Ampak epidemični čas je to spremenil. "Takoj, ko vstanem, še pred zajtrkom, vzamem knjigo, grem na balkon in berem. Če prvih 45 minut preživim s knjigo, imam možgane bolj pripravljene na dan."

"Zdaj, ko smo naredili zarezo v zgodovini in v življenju družbe, upam, da ne bomo iskali sveta popolnoma nekritično. Svet ni bil optimalen za ljudi v vseh časih."

Pred nastankom romana Piksli Jasmin B. Frelih pred sabo ni imel celotne slike. Želel je, da vsako poglavje stoji zase kot novela ali kratka zgodba. "Ne vem, kje sem našel svoje protagoniste oziroma kje so oni našli mene. Neki pisatelj je rekel, da vsak pisatelj vse življenje piše eno in isto zgodbo, zato ni čudno, da liki iz romana Piksli spominjajo na like iz mojega prvenca."

"Hotel sem postaviti zelo jasno časovno obdobje, da bi bralec takoj vedel, da se nahaja v trenutnem oziroma ravno preteklem svetu. Veliko ljudi marsičesa ne razume, ampak novice, zgodbe sodobnosti in opazke znancev vedno prihajajo do nas. Tako si sestavljamo podobo sveta, čeprav o njem ne želimo vedeti preveč."

 

Nejc Cijan Garlatti je eden najperspektivnejših igralcev nove generacije. Končal je prvo stopnjo prava v Novi Gorici, kjer je deloval desetletje. Potem se je vpisal na AGRFT, danes pa ga gledalci lahko spremljajo na odru SNG Drama, kjer bo v majski premieri igre Mati, poljskega pisatelja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza in v režiji Juša Zidarja, odigral vlogo glavnega protagonista.

Nejc Cijan Garlatti: V gledališču se vsak večer znova vzpostavi nov svet, v katerem vre kreativna moč posameznika

Nejc Cijan Garlatti je eden najperspektivnejših igralcev nove generacije. Končal je prvo stopnjo prava v Novi Gorici, kjer je deloval desetletje. Potem se je vpisal na AGRFT, danes pa ga gledalci lahko spremljajo na odru SNG Drama, kjer bo v majski premieri igre Mati, poljskega pisatelja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza in v režiji Juša Zidarja, odigral vlogo glavnega protagonista.

"Na začetku se mi je zdelo pomembno, da sidra ne odvržem nikjer ter spoznavam čimbolj različne kolektive in publike, se iz tega poskušam čimveč naučiti, in tako poskušam graditi samega sebe. Zdaj je prišel spet ta čas, ko mi je ponovno zelo pomemebno, da sem del širšega kulturnega prostora, ki zastopa različne vrste umetnosti."

Na oder SNG Drama je vstopil v epidemičnem letu, ko so imeli v dvorani včasih le 62 gledalcev. "To ima tudi svoje prednosti, saj so študiji iger lahko bili daljši. Omogočena sta bila prostor in čas za druge razmisleke." Pred majsko premiero je nastopal v drami Požigi, ki jo je režirala Nina Rajić Kranjac.

"V gledališču se vsak večer znova vzpostavi nov svet, v katerem vre kreativna moč posameznika. Tekst drame Mati je večno aktualen. Prepoznava nevarnost slehernega sistema in ideologije. Leon (op. glavni protagonist) je zanesenjak v svoji ideologiji, ampak teži k temu, da bi preprečil uniformnost. V igri pove, da je iskanje smisla bivanja približno in nekje tam čez, neulovljivo, nekaj, kar se brez postanka ne da stlačiti v noben pojmovni sistem."

 

 

Nina Zagoričnik gosti vizualno umetnico Petro Varl.

Prostor v dveh dejanjih Petre Varl, vizualne umetnice, ki je vse svoje zgodbe podob zapakirala v paketke.

Vizualna umetnica Petra Varl se te dni v svojem ateljeju predstavlja z umetniško instalacijo Prostor v dveh dejanjih. V prvem delu prostor naseljujejo umetniška dela, ki jih je ustvarila v preteklih tridesetih letih, zaprta v nov umetniški objekt, s tem dejanjem obračunava z lastno preteklostjo ustvarjanja in že napoveduje trenutni in bodoči interes. V drugem dejanju v ospredje postavlja gledalčevo nepričakovano izkušnjo doživljanja prostora ter razmislek o umetniškem delu.

"Obiskovalec je zato pomemben del, ker brez njega ta dogodek ne obstaja."

Pri instalaciji sodelujejo: kustos Matevž Logar, arhitekt Matic Vrabič, oblikovalec svetlobe Pascal Merat, Janez Grošelj, zvokovna obdelava Sašo Kalan, oblikovanje oblačil Uroš Belantič in Tina Verbič.

Prvo dejanje bo na ogled 24. in 25. aprila ter 7. in 8. maja, drugo pa 27. in 28. aprila ter 14. in 15. maja.

Kako doživljati prostor Žičke kartuzije? Arhitektka Maruša Zorec in umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič o življenju spomenikov v času.

Arhitektka Maruša Zorec in umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič o življenju spomenikov v času

Žička kartuzija je klasičen primer kartuzijanske arhitekture skoraj iz samih začetkov tega reda. Bila je prva kartuzija izven Francije, kjer je bil sedež za vse nemške province in zveneča imena. Nekdanja kartuzija je nastala okoli leta 1160, ustanovila sta jo štajerski grof Otokar in njegov sin. Okoli leta 1400 je bila ponovno na vrhu svoje moči v takratni Evropi.

 "Žička kartuzija je pričevalka davne preteklosti, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Za vse nove posege pri obnovi si je potrebno vzeti časa, dobro premisliti in ne hiteti. To tehtanje med novim in starim je pri prenovah v bistvu najpomembnejše." - Maruša Zorec, arhitektka

"Že Beneška listina govori o tem, v kolikor prihaja do posegov v dediščino je treba te posege jasno ločiti." - Matej Klemenčič, umetnostni zgodovinar

Danes Žička kartuzija velja za edinstven kulturno-zgodovinski spomenik. Ob 850-letnici ustanovitve je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.

"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor.

Nina Kuclar Stiković je Grumova nagrajenka za mlado dramatičarko

"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor.

"Ko razmišljam za nazaj, so moji najljubši trenutki tisti, ko prijateljice kaj prepoznajo in se temu skupaj smejemo. To mi največ pomeni."

Nina Granda, urednica Outsiderja, o novem mesečniku Trafika.

Nina Granda, urednica Outsiderja, o novem mesečniku Trafika

"Danes imajo trafike problem, saj se jih veliko zapira. Spraševali smo se, kaj bi lahko naredili, da bi bila bolj privlačna ljudem. Po razmisleku smo naredili časopis, pravilneje rečeno list Trafika, ki se navezuje na fizično Plečnikovo trafiko in na ustvarjanje naše vsebine."

Plečnikova trafika na Vegovi ulici v Ljubljani je dobila novo preobleko. Nina Granda, urednica Outsiderja, pove, da je trafika tu samevala. "Izgledalo je, da čaka samo na nas. Trafika je postavljena v linijo topolov kot nekaj mestotvornega. Za zdaj ostaja minimalna, asketska, kot smo jo dobili v uporabo. Postavljena je bila leta 1939. Predstavlja minimalno zgradbo, ki je hibrid med trafiko in oglasnim stebrom." Če Outsider definira umirjenost, je Trafika bolj ulična različica časopisa. Namenjena je listanju mimogrede.

"Pomembno je, da izkoristimo vsako priložnost, ko okoliščine to dopuščajo, da se srečamo z ljudmi, in soočamo različne misli. Šele tako lahko pridemo do kompromisa ali pa lažje razumemo, za kaj gre. To je lažje doseči iz oči v oči."

 

Težko se uokvirita le v en žanr, pravita, da igrata etno-šanson. Podajata veliko raznolikih zgodb, vsaka je delo zase. Besedila nastanejo, ko se zgodi življenje in vpliv čustvenih afektov. Na začetku nista vedela, da bo Zajtrk njuna skupina. Pisala sta le pesmi. Ker sta opazila, da so bila vsa njuna besedila v slovenščini in so na ta način gradila intimo, sta idejo za ime dueta dobila ravno tu. V intimi, ki si jo delijo le najožje osebe, ki skupaj zajtrkujejo in poslušajo njune pesmi.

Laura Krajnc in Sven Horvat sta duet Zajtrk

"Vse se je začelo zelo spontano. Najprej sva igrala samo zase, potem za prijatelje. Počasi sva se preselila na ulico s klobukom. Doživela sva uspeh, zato sva ljubljanske ulice razširila z evropskimi." - Sven Horvat

Težko se uokvirita le v en žanr, pravita, da igrata etno-šanson. Podajata veliko raznolikih zgodb, vsaka je delo zase. Besedila nastanejo, ko se zgodi življenje in vpliv čustvenih afektov. Na začetku nista vedela, da bo Zajtrk njuna skupina. Pisala sta le pesmi. Ker sta opazila, da so bila vsa njuna besedila v slovenščini in so na ta način gradila intimo, sta idejo za ime dueta dobila ravno tu. V intimi, ki si jo delijo le najožje osebe, ki skupaj zajtrkujejo in poslušajo njune pesmi.

"Pisala sem veliko poezije, ki je klicala po ubesedivti. Na neki točki so se tako nabrali komadi. Obzorje pa se nama je odprlo na festivalu Floating Castle. Res je bila čudovita atmosfera publike, vsi so bili zelo odprti. Zanimiva prigoda je tudi ta, da sva na poti do festivala zlagala ovitke za najin CD, ki je potem našel pot celo do Južne Amerike." - Laura Krajnc