Proti etru

"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu."

Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.

Aleš Kacin je po originalnih Plečnikovih čevljih oblikoval sodoben Plečnikov čevelj

"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu."

Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.

 

 

A post shared by Ales Kacin (@aleskacin)

Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.

Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije

Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.

Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina. 

"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."

 

Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.

"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama." 

Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.

"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film." 

Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu.

Tokratna gostja je Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah)

Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu.

"Ogledala sem si uprizoritev komedije Don Juan. Ta hip se niti ne spomnim letnice, ampak v resnici se še vedno spomnim podob iz te predstave. Bila je zelo močna, zelo presenetljiva, imela je tudi izrazite spektakelske učinke, ki mi danes verjetno ne bi bili več všeč, takrat pa so me prevzeli."

Kot gimnazijka se je navduševala nad zgodbami o tragičnih umetnikih. Kako umetnik svoje življenje v celoti posveti gledališču?

"Razen njegovih del, ni ostalo ničesar, kar  bi on napisal. Nobeno pismo, nobeno sporočilo, nikakršni dnevniki. Za njim je ostala izjemno bogata knjižnica, iz česar sklepamo, da je bil izjemno izobražen in načitan, vsaj v vseh romanskih jezikih, se pravi tudi v španščini in italijanščini. Dokumentov, ki bi pričali o njegovem osebnem življenju, pa ni."

Ko se je ob raznih uprizoritvah poglabljala v študij, je bila pozorna na razmerje med moškimi in ženskami v njegovih delih. Kmalu je ugotovila, kako krivično manj pozornosti in možnosti imajo v njih ženski liki.

"Ob sodelovanju z mnogimi odličnimi igralci in ustvarjalci pri uprizoritvi Ljudomrznika je prišlo na dan nekaj, kar se običajno spregleduje – da je glavni ženski lik v resnici povsem enakovreden glavnemu moškemu liku in da v enaki meri, če ne celo bolj kot on, sledi vrednotam, ki jih vsi štejemo med pomembne. To so iskrenost, pravica do svobode in tudi ljubezen."

Gosta sta umetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, ki nastopata v gledališki uprizoritvi Jacques in njegov gospodar v ljubljanski Drami. Režiral jo je Dorian Šilec Petek. O komičnih elementih predstav z zahtevnim kontekstom, veličini ljubljanskega odra za mladega igralca in tekanju iz premiere na premiero.

Igralski tandem Branko in Timon Šturbej o skupnih gledaliških uprizoritvah, generacijski problematiki in občutku poznavanja lastnega otroka oziroma očeta

Umetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, sta skupaj nastopila v gledaliških uprizoritvah Požigi, Razbiti vrč in aktualni Jacques in njegov gospodar, ki jo je režiral Dorian Šilec Petek. Skupaj pa ju najdemo tudi na televizijskih zaslonih v nadaljevanki Reka ljubezni. Različne generacije združuje tudi igra Jacques in njegov gospodar, kjer je želel režiser predstaviti generacijsko problematiko.

"Tudi mi smo imeli neko nestrpnost do starejše generacije, naivno gledano, smo želeli čim prej prevzeti naloge, ki nam niso bile zaupane." – Branko Šturbej

Uprizoritev ima veliko komičnih elementov, zanimiva je, ker deluje kot med dvema ognjema. Glavnemu prizoru delajo družbo stranski, ki se izmenjujejo med seboj. Pripovedovalnost zgodb drugih oseb nakazuje že besedilo samo, ko skače v pretekli pripovedni čas. Igralcema je bil užitek to, da sta lahko na odru gledala igralske kolege, kako se morajo izpostaviti in mučiti v kakšnem prizoru, medtem ko sta sama v tistem trenutku na odru počivala.

"Mislim, da je Milan Kundera napisal, da je Jaqcues malo starejši, ključno pa je, da nosi neko zrelost in strpnost, ki je gospodar ne. Seveda je danes podobno, veliko ljudi obstaja, ki imajo podobna prepričanja kot gospodar. V tistem času nas je zanimala generacija, ki je obsedena z nekim relativizmom, izgubljenostjo, živi za stare ideale in je zelo konservativna." – Timon Šturbej

Čeprav to ni njuno prvo odrsko sodelovanje in da imaš, kot pove Branko Šturbej "občutek, da svojega lastnega otroka poznaš, so se mi pri njem vedno na novo odpirala kakšna presenečenja in moram reči, da me je to zelo veselilo, da sva se na neki način povezala."

Gostji večera sta Petra Černe Oven in Cvetka Požar, ki sta v muzeju MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit', prvo pregledno razstavo enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Po njem se imenujejo tudi najvišje nagrade za oblikovanje.

Gostji Petra Černe Oven in Cvetka Požar sta v muzeju MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit'

Gostji večera sta Petra Černe Oven in Cvetka Požar, ki sta v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit', prvo pregledno razstavo enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Po njem se imenujejo tudi najvišje nagrade za oblikovanje.

Aktivno delo glede realizacije razstave se je začelo pred enim letom. Gre za skupinski projekt, muzeja MAO, Fundacije Brumen in Društva Pekinpah. Zaradi raznolikega gradiva je bila priprava še toliko bolj zahtevna. Brumen je bil najbolj aktiven na področju založništva, predvsem umetniške monografije. Izhajal je namreč iz umetniškega okolja, saj je na akademiji študiral kiparstvo.

"Izjemno pomembno je, da na njegovo delovanje pogledati celostno. Na razstavi prikažemo tudi, kaj se mu je dogajalo v otroštvu. Njegova družina je bila leta 1941 internirana v Srbijo, grozote druge svetovne vojne pa so ga zelo zaznamovale. Kasneje je to gotovo vplivalo na njegovo profesionalno delo v smislu zavračanja vsega nemškega." - Cvetka Požar, umetnostna zgodovinarka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO

Jože Brumen je sodil med vodilne slovenske grafične oblikovalce, veliko večjo prepoznavnost pa bi zaradi lastne revolucionarnosti moral požeti tudi v tujini.

"Slovenske kulture ne znamo dovolj dobro predstaviti v tujini. Vedno, ko hodim predavati po tujih šolah, poskušam govoriti tudi o 20. stoletju v Sloveniji in Jugoslaviji. Na tem območju se je zelo hitro razvil modernizem, česar pa tujina seveda ne ve. Skoraj bi si upala trditi, da se je modernizem prej razvil v Jugoslaviji kot v Veliki Britaniji." - Petra Černe Oven, oblikovalka, profesorica, teoretičarka in avtorica

 

Gostja večera je Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskega.

Gostja je Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskega

Gostja večera je Jožica Avbelj, ki ima za seboj več kot petdesetletno igralsko kariero, prejela pa je kar sedem Borštnikovih nagrad za igro in leta 2001 tudi Borštnikov prstan.

V novi gledališki predstavi Le en smaragd je tekst že od vsega začetka namenjen točno določeni igralki. Gre za besedilo, ki ga je po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda za Jožico Avbelj napisal mlad ustvarjalec avtor Jaka Smerkolj Simoneti.

"V tej predstavi so tri bistvene točke; Kaj sploh je ljubezen? Potem so tukaj grobosti, ki jih doživlja ženska v zakonu ali pa če je poročena in hkrati zaljubljena v nekoga drugega. In seveda otrok – punčka je sicer v romanu samo omenjena, meni pa se je zdela bistvena. Sama sicer nimam otrok, so mi pa strašno pri srcu in zaslužijo si imeti prave starše, ki jih imajo radi in jih spoštujejo."

Ljubezen v Le enem smaragdu je neizpolnjena in kriči po treznosti; vsebuje značilnosti ljubezni prvega poljuba, najstniške ljubezni, in deviško naivnost.

Kaj ostane od ljubezni, ko nevihta mine? Kaj je onkraj te luči, ki utripa na drugi strani obale? Je bila vredna vse prelite krvi?

Krajinska arhitektka in profesorica Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir sta urednici knjige Vrt in prispodoba, zbirke 34 kratkih esejev različnih avtorjev z vseh petih celin, tistih, ki s pogledom na vrt, in tistih, s pogledi z vrta, odpirajo vprašanje, kaj vrt je in kaj predstavlja v javnem in zasebnem. Knjiga se poklanja spominu na profesorja Dušana Ogrina, ki je na področju urejanja okolja opravil pionirsko delo in svetovno vrtno-arhitekturni dediščini posvetil svoje dolgoletno raziskovanje. Eseji v tej knjigi ne govorijo neposredno o njegovem delu.

Dr. Ana Kučan in dr. Mateja Kurir ob izidu knjige Vrt in prispodoba: Vrt je fenomen, v katerem človek že tisočletja združuje naravo in kulturo, lahko služi tudi kot model za prihodnje ravnanje

Krajinska arhitektka in profesorica Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir sta urednici knjige Vrt in prispodoba, zbirke 34 kratkih esejev različnih avtorjev z vseh petih celin, tistih, ki s pogledom na vrt, in tistih, s pogledi z vrta, odpirajo vprašanje, kaj vrt je in kaj predstavlja v javnem in zasebnem. Knjiga se poklanja spominu na profesorja Dušana Ogrina, ki je na področju urejanja okolja opravil pionirsko delo in svetovno vrtno-arhitekturni dediščini posvetil svoje dolgoletno raziskovanje. Eseji v tej knjigi ne govorijo neposredno o njegovem delu.

 

"Knjiga presega format spominskega zbornika in se od predvidljivejših študij odmika prav zato, ker si je profesor Ogrin s svojim delom, katerega največji prispevek je ustanovitev študija Krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani, ves čas prizadeval, da bi urejanje krajine tudi pri nas ločil od hortikulture in ga dvignil nad ljubiteljsko ukvarjanje z vrtovi." 

 

 

 

V materialni kulturi, ki jo danes živimo, je vrt zaradi svojega občega mesta pogosto nekaj samoumevnega. S tega vidika je prezrt in ni deležen bolj obširne teoretske obravnave. Knjigo, ki želi to praznino zapolniti, so ustvarjali več kot dve leti. Predstavlja nabor različnih razmislekov, a vsi so izhajali iz tega, kaj je vrt in kaj v današnji družbi predstavlja.

"Glede na to, da je vrt včasih predstavljal totaliteto sveta, se danes, ko razmišljamo na drugačen način in se spoprijemamo s temeljnimi problemi preživetja, to vprašanje, kaj vrt je in kaj lahko predstavlja, kaže kot vse bolj aktualno. Ne glede na to, kako različni so prispevki v knjigi in kako se med njimi vzpostavljajo tudi določena nasprotja, pa vsi postavljajo vrt v aktualen družbeni kontekst. Vsi govorijo o tem, da je treba spremeniti miselnost in svoje lastno delovanje." – dr. Ana Kučan

Revolucija in spremembe se dogajajo tam, kjer nekaj začne uhajati nadzoru, ljudje se morajo spremeniti in obrniti

Enega izmed esejev v knjigi je napisala dr. Mateja Kurir. Njeno izhodišče je bila Epikurjeva filozofija.

"Zdelo se mi je zanimivo izhajati iz Epikurja, zvezdniškega antičnega filozofa, ki je propagiral ugodje in užitek v svoji filozofski šoli z imenom Vrt, ki se je nahajala v bližini Platonove akademije. Užitek, ki ga je propagiral, je vedno užitek, ki mora biti zamejen z nekimi vrlinami, neko modrostjo. Stanje antropocena, v katerem smo danes, četrte industrijske revolucije, stanje velike okoljske krize, je v marsičem rezultat tega presežka dodane vrednosti in užitka, ki se mu naša civilizacija ves čas predaja. Okolje smo tako rekoč uničili, ker nismo imeli nobenih omejitev, nismo se znali ustaviti. Ravno modrost v odnosu do okolja je tisto, kar nas lahko morda ustavi. Zagotovo je tudi pandemija pokazala na vse omejitve, ki nam jih daje neoliberalizem, in ta logika odnosa do prostora, tudi do vrta. Kot družba potrebujemo novo družbeno pogodbo z novimi razmisleki, da ne bomo šli več po tej poti."

"Mi kot državljani moramo od oblasti začeti zahtevati, naj neha podcenjevati pomen varovanja okolja za kakovost bivanja na tem planetu, in tudi končno razumeti razvoj, ki brez hkratnega varovanja sploh ni mogoč. Narave tudi zaradi njene zaščite ne moremo samo postavljati v izolirana območja, ampak jo moramo varovati v vsakdanjem življenju, tukaj in zdaj, med nami. Metode za tovrstni pristop že obstajajo, so razvite in so bile večkrat predstavljene. Vrt kot tisočletno spajanje narave in kulture bi nam lahko služil kot izhodišče, saj govori, da je razvoj mogoč, da je mogoča kulturalizacija narave, da je mogoče živeti v ravnovesju, ker nam drugo ne preostane." – dr. Ana Kučan

Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednardona filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice, avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.

Z vesno nagrajena režiserka Tijana Zinajić o premieri tragikomične igre Tridesetletnice, zataknjenosti v enem obdobju ter stiskah nekoč in danes

Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednarodna filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.

"Ne vem, ali sem se zataknila v enem obdobju, pa ne znam čisto dobro čustveno odrasti, ali so mi spet te teme zanimive zaradi mojih sinov, ki so zdaj od pubertete do dvajsetletnikov. Znova me zanimajo nove generacije, kaj se z njimi dogaja. Ali zdaj lažje definiram ta občutja kot takrat, ko sem bila sama toliko stara? Zdaj sem lahko bolj iskrena kot v svoji stiski tridesetih."

Gledališka igra pripoveduje zgodbo treh mladih izobraženih deklet, ki se znajdejo pred raznimi odločitvami. Nenadoma svet, o katerem so sanjarile po študiju, ni več takšen, kot so si ga predstavljale. Kakšna pa je generacija tridesetletnikov danes?

"Mislim, da so bile tudi naše stiske podobne njihovim. Se pa vse manifestira na druge načine, ker se svet in izrazna sredstva spreminjajo. Edina razlika je mogoče ta, da se stiske časovno zamikajo. Ko sem bila jaz stara trideset, sem bila že tretjič noseča."

Kot pove režiserka, je predstava nekje med Evrovizijo in MTV-jem, med Blondinko s Harvarda, malo se dotakne filma Prasica, slabšalni izraz za žensko.

"Mogoče se znajdeš tam, kjer si želel biti, ampak ugotoviš, da to ni to. Potem je tu strah, občutek imaš, da si prestar, da boš kar koli spreminjal. Še trideset let pozneje lahko stvari še vedno obrneš na glavo."

Tisti, ki sodelujejo s Tijano Zinajić, velikokrat omenjajo njeno empatijo. Kako se lahko ustvarja ta sinergija med režiserko in igralci?

"Če ponudiš ljudem neko potrditev, jih sprejmeš, lažje dajo več od sebe. Ne gre za preračunljivo sprejemanje, ampak se mi vedno zdi dobro razumeti to različnost."

 

Francoski filmski in gledališki igralec, pianist Stanislas Merhar / Mera / je umetnik slovenskih korenin, tudi avtor knjige Majhni strupi. Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik.

Francoski filmski in gledališki igralec slovenskih korenin Stanislas Merhar o avtobiografiji Majhni strupi, filmskih začetkih in družinski travmi, ki ga še vedno spremlja

Francoski filmski in gledališki igralec, pianist Stanislas Merhar je umetnik slovenskih korenin. V prvem intervjuju za Radio Slovenija pove, da je Slovenija njegova dežela, ki nosi del njegovega srca. Nikoli ni nameraval postati igralec, vse se je zgodilo nenadoma. Pred tem je študiral klavir. Igralski poklic je zanj vse prej kot enostaven. Vse do danes je posnel okoli 40 filmov, veliko snema tudi za televizijo in televizijske serije. Najbolj poznan je po vlogu v seriji Le Comte de Monte Cristo (Grof Monte Cristo), kjer je med drugim igral tudi Gérard Depardieu. Poleg Césarja je prejemnik številnih drugih filmskih nagrad, kot sta častni red umetnosti in književnosti ter vitez častne regije. Je avtor knjige Majhni strupi, avtobiografske zgodbe svojega življenja, ki se tesno prepleta s tragično zgodbo njegovega očeta.

"Tako kot pri filmu se je vse po naključju zgodilo tudi s knjigo. Vsebina ni fikcija, ampak resnična zgodba. Pri razporeditvi vsebine mi je pomagala mama, ki je bila novinarka."

Knjiga se začne s fragmenti življenja, mestoma kot sanje, ki delujejo kot droga. Nadaljuje jo z zgodbo svojega očeta, o njegovi prezgodnji smrti. "Knjiga predstavlja moje sanje o življenju, mojo globoko navezanost na mamo, ki je bila izjemna ženska. Prvenec ni preveč vesel, govori o tragičnih dogodkih v moji družini. Knjigo sem končal leta 2007, mama pa je umrla pred tremi leti."

"Moj oče je bil generacija otrok, ki je doživela grozote druge svetovne vojne. Bil je priča nacističnemu nasilju in čeprav je bil star komaj tri leta, ni nikoli pozabil dogodka, ko so mu pred očmi ubili očeta, mamo in strica. To osebno tragiko očeta nosim tudi sam, mogoče je to eden izmed razlogov, zakaj nimam otrok."

Stanislasu Merharju je oče umrl pri 18. letih. V njegovi mladosti je pariško družino vsako leto peljal na počitnice k svojim krušnim staršem v Koper. Teh časov se igralc zelo rad spominja. V Sloveniji je njegov oče na FIlozofski fakulteti v Ljubljani študiral svetovno književnost, nadaljeval pa v Parizu, kjer je spoznal Merharjevo mamo.

Darko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado Vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka.

Režiser in scenarist prvenca Inventura Darko Sinko o navdihu iz češke zbirke zgodb, procesu ustvarjanja in inventuri življenja moškega srednjih let

Darko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka.

"V njih nastopajo detektivi, policisti, kriminalisti, zaporniki. So zelo eksistencialno obarvane. Ena izmed novel govori o morilskem napadu na glavnega junaka, ko neki večer nekdo poskuša streljati nanj. To je del, ki sem ga za film direktno prekopiral iz te novele. Pritegnil me je občutek opazovanja ljudi okoli sebe z nekimi čudnimi dvomi ali mislimi."

Režiser in scenarist, ki je svoj prvenec postavil v ljubljanske Koseze, se je tudi v svojih preteklih delih ukvarajal z vsakdanjim, dolgočasnim človekom in njegovim življenjem. Zanimal ga je občutek uhajanja jasnosti in sigurnosti v odnosih z najbližjimi. Kaj pa loči Čapka in Inventuro od navadnih detektivskih trilerjev? Po navadi se v detektivskih trilerjih vedno kaj zgodi, poslušalca ali gledalca pa zanima, kdo je bil kriv. "Čapek to obrne v čisto drugo stran. Ima razplet, ampak vedno v smeri socialne ali eksistencialne kritike, ukvarja se s kompleksnostjo človeških značajev. Življenje pri njem ni preprosto, je večplastno, zanimivo, nedokončno. Še vedno velja za velikega angažiranega in občutljivega humanista, od katerega se lahko vsi veliko naučimo."

"V trenutku se mi je zazdelo, da bi del Čapkove zbirke lahko postal film. Čez približno dva meseca je prišel ven poziv za prvo izvedbo scenarnice. V slovenskem filmskem prostoru je to genialna ideja, ki jo je dobil, izpeljal in jo vodi Matevž Luzar s pomočjo mentorjev in podpore Društva slovenskih režiserjev in Slovenskega filmskega centra. Gre za unikaten princip delavnice. Nanje se lahko prijaviš samo s sinopsisom, ne potrebuješ celotnega scenarija, producenta in podobno. Potrebuješ le idejo za film, od tu naprej pa se gradi v prihodnosti."

Scenarnico želijo kopirati tudi v tujini. Na teh delavnicah je Darko Sinko napisal prvo verzijo scenarija. Sodeloval je s številno ekipo, za veliko izmed njih je bila Inventura prav tako prvenec. "Vemo, da imamo v Sloveniji zelo dobre filmske delavce, ki uspešno sodelujejo pri mednarodnih reklamah in filmskih produkcijah. Poleg njih so za dober prvenec potrebni dobra ideja, malo sreče in znanja, da ga pripelješ do konca."

Zgodba filma je zelo preprosta. Govori o skromnem človeku v skromnem stanovanju, kamor nekdo strelja. Rafal prebije okensko steklo in obleži v sobi glavnega lika. Ta naredi seznam svojih potencialnih sovražnikov. Zaplete se, ko kar naenkrat postanejo sumljivi vsi. 

"Film predstavlja inventuro življenja. Spremljamo moškega srednjih let, ki je vse svoje življenje živel tako, kot je mislil, da je prav in dobro. Potem pa se nenadoma zazdi, da je vsa ta njegova slika iluzija. Ob bližini smrti glavni lik dobi v svoje žile nekakšen sok življenja. Gledalci dobimo vtis, da se mu prvič po dolgih letih začnejo stvari intenzivno dogajati, začenja intenzivno živeti."

Inventura po LIFFu potuje v Luksemburg, Francijo, dogovarjajo se za dva španska festivala, predvajan je bil v Argentini, na spletni platformi v Torontu, mogoče bo svoj prostor našel tudi v Beogradu in Sofiji. 

"Cel kup filmov je ostalo v slepem črevesju tega časa. Upam, da bo Inventura našla svoje poti naprej."