Proti etru

Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.

Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti

Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?

"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."

V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."

"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."

Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.

"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."

Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa." 

"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."

Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT in avtorja filma Sutherland v okvirju. To je njun prvi dokumentarni film, ki sta ga posnela v Južni Afriki in predstavila na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. V Afriko sta šla brez fiksne ideje, kaj bo nastalo. Želela sta obiskati okolje, nabrati portrete ljudi in iz tega narediti izdelek.

Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT, avtorja filma Sutherland v okvirju, ki sta ga pred epidemijo posnela v Južni Afriki

Afrika ju je zanimala zaradi suše, ki je iz leta v leto hujša. Tja sta šla brez strogo začrtane ideje o končnem rezultatu. Znašla sta se v majhnem kraju Sutherland, kjer je bilo veliko zanimivih ljudi. "Začela sva jih portretirati," povesta Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik, avtorja 21-minutnega dokumentarnega filma Sutherland v okvirju. Zakaj sta si izbrala ravno tematiko vode?

"Pri tematiki vode me je najbolj fasciniralo to, da smo pod vprašaj postavili neko slovensko samoumevnost. Voda je v Afriki tudi nepredstavljiva. Opazovala sva skupnost, ki se začne sesedati sama vase, ko nima več vode." – Matjaž Jamnik

Pri dokumentarnem filmu je izredno pomembno graditi na zaupanju. "Biti tujec je v Južni Afriki dobro in slabo," dodata. Nekateri so ju sprejeli z odprtimi rokami, ko sta kot tujca vstopila v njihove skupnosti, nekaj pa je bilo tudi manj lepih sprejemov. Spet drugi so njun obisk videli kot grožnjo in ju tako tudi obravnavali. Zasedla sta pozicijo obiskovalcev iz zahodnega sveta.

"Sva mlada bela človeka, vidi se nama, da prihajava iz privilegiranega sveta. Vedno znova me pretrese nezmožnost prestopanja kanjonov, ki so sistemsko in zgodovinsko zakoreninjeni. To se ne odrazi samo na sistemskem odnosu, ampak tudi v odnosu človeka do sočloveka." – Gaja Naja Rojec

"Ko odraščaš v družini in širši družbi, kjer je bolj ali manj vse dobro, si prepričan, da smo si vsi enaki. Opazil sem, da sem se v Afriki želel z vsakim pogovarjati. Nisem se mogel pogovarjati z vsemi, sploh pa ne na enak način. Takrat sem postal pozoren na veliko luknjo zgodovine, ki je vezana na barvo kože." – Matjaž Jamnik

Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.

Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju

Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.

"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."

Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."

"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."

Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.

"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."

Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.

"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."

Poslušajte še:

Sarajevski festival ostaja filmska meka

Bojan Labović je novi direktor Festivala slovenskega filma Portorož. Nazivu festivala je dodal geografsko ime in postal tudi prvi redno zaposleni direktor s to funkcijo. O osebnem izzivu vodenja, financah in ideji o franšizi filmskega festivala. Kaj vse je potrebno, da se ustvari tak festival?

Bojan Labović je novi direktor Festivala slovenskega filma Portorož

Bojan Labović je nazivu Festivala slovenskega filma Portorož dodal geografsko ime in postal tudi prvi redno zaposleni direktor s to funkcijo. O osebnem izzivu vodenja, financah in ideji o franšizi filmskega festivala. Kaj vse je potrebno, da se ustvari tak festival?

"Na področju filma vedno zapademo v pogovore o financah. Želim si, da bi festival dobil franšize, ampak besede ne razumem v slabšalnem pomenu, ampak da bi se pred osrednjim festivalom v Portorožu zgodila še dva festivala, in sicer festival dokumentarnega filma in festival slovenskih kratkih filmskih form. Potreben bo konstruktiven pogovor s stroko."

Želijo si, da v večji meri na festival pridejo evropski filmski novinarji, ki bi informacije objavljali v uglednih medijih. "Potem smo naredili korak naprej," pravi direktor festivala. Zdajšnji produkcijski pogoji pri nas so precej negotovi, saj nikoli vnaprej ne vedo, koliko filmov bodo lahko videli, koliko filmov bo sploh končanih.

"To je nacionalni festival, ki ga ne bi rad spremenil v tržnico. Sodelovati morajo vsi, tudi tisti, ki nimajo samo prodajnih ambicij, ampak le umetniške. Treba je poiskati simbiozo med nacionalnim poslanstvom, ki ga ta festival ima in ga mora imeti, in pa seveda to mednarodno vpetostjo, ki jo vidim v obiskih pomembnih mednarodnih gostov." 

Miroslav Mandić je filmski režiser in scenarist. V svojem najnovejšem filmu Sanremo je upodobil čas dveh starostnikov v domu za upokojence. Na turškem festivalu v Izmirju je film nedavno prejel nagrado za najboljšo režijo in nagrado za najboljšega igralca, ki jo je prejel Sandi Pavlin. Nedavno je premiero doživel tudi v Cankarjevem domu, ustvarjalci filma pa se lahko pohvalijo tudi z nominacijo Sanrema za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja. O Mandićevem navdihu za film, razumevnaju starostnikov, vlogi režiserja in pomembnosti tega, da občinstvo sprejme film.

Miroslav Mandić je scenarist in režiser celovečernega filma Sanremo, ki je te dni doživel slovensko premiero v Cankarjevem domu

Miroslav Mandić je v svojem najnovejšem filmu Sanremo upodobil čas dveh starostnikov v domu upokojencev. Na turškem festivalu v Izmirju je film nedavno prejel nagrado za najboljšo režijo in nagrado za najboljšega igralca, ki jo je prejel Sandi Pavlin. Nedavno je premiero doživel tudi v Cankarjevem domu. Film so predlagali tudi za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja. 

"Dobre pol ure sem bil skupaj z občinstvom na premieri filma v Cankarjevem domu. Ko sem se zavedel, da strmijo v platno in da jih film zanima, sem si oddahnil."

Režiser največjo odgovornost čuti do ustanov, ki so podprle film. "Pomembno mi je bilo, kakšne reakcije bodo," doda. Filmsko snemanje so izvedli v Italiji, v kraju San Vito al Torre, ki je 45 km oddaljen od Trsta. Navdih za filmsko tematiko je režiser dobil v življenjski zgodbi svojega strica, ki ga je obiskoval v domu upokojencev, kjer sta obujala skupne spomine.

"Na njegovem obrazu sem videl nasmeh, ki ga je dobil, ko sem ga odpeljal na svež zrak v park. Ugotovil sem, da narava nanj deluje bolje kot notranji prostori. Ko zdaj vidim to sliko, se spomnim, da sem ob pogledu na stričevo lice začel graditi podobo svojega prihajajočega filma."

"Danes nam Drago Jančar z literarno umetnino, ki ni drama, temveč roman, kaže eno od možnosti gledališča prihodnosti in to v trenutku, ko gre gledališču, to je zdaj že jasno, za preživetje!"

Gost oddaje Proti etru je režiser Janez Pipan.

Ob premieri Jančarjevega dela To noč sem jo videl smo se pogovarjali z režiserjem Janezom Pipanom

"Danes nam Drago Jančar z literarno umetnino, ki ni drama, temveč roman, kaže eno od možnosti gledališča prihodnosti in to v trenutku, ko gre gledališču, to je zdaj že jasno, za preživetje!"

Gosto oddaje Proti etru je bil režiser Janez Pipan, ki se je odrsko trikrat srečal z Dragom Jančarjem: v produkciji MGL je nastala uprizorite Klementov padec, leta 2005 pa Katarina, pav in jezuiti v ljubljanski Drami.

V predstavi To noč sem jo videl sodelujeta dva srbska in en avstrijski igralec, vsi govorijo v matičnem jeziku. Veroniko Zarnik igra Nataša Matjašec, njeno mamo pa Milena Zupančič, ki prvič kot igralka nastopa z mariborskim ansamblom.

Novo sezono oddaje Proti etru, spet ta dež začenjamo s pogovorom z Marjetico Potrč. Je umetnica in arhitektka s sedežem v Ljubljani in Berlinu. Razstavlja po vsej Evropi in ZDA. Leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših umetnikov sveta. Blizu so ji dela, ki nagovarjajo odnos do narave. Na letošnjem beneškem bienalu arhitekture je bila povabljena v centralni paviljon. Njen projekt Future Island in Venice: The Time of Stone se je nanašal na globalno segrevanje. Zadnji dve desetletji je stalnica njenega ustvarjanja voda, ki jo, tako kot naravo, razume kot subjekt in ne objekt.

Marjetica Potrč je arhitektka in umetnica, ki umetnost razume zelo široko

"Odnos med človekom in naravo je v času podnebnih sprememb zelo pomemben. Zame je odnos do narave oseben, tako kot do družine in prijateljev."

Marjetica Potrč v svojem delu rada združuje različne pristope, dela v studiu in s skupnostmi, ker, kot pravi, eno brez drugega ne obstaja. Je ena najpomembnejših svetovnih umetnic, njena dela so del najprestižnejših muzejev sodobne umetnosti. Na letošnjem beneškem bienalu arhitekture je bila povabljena v centralni paviljon s projektom Future Island in Venice: The Time of Stone. Danes, ob otvoritvi prenovljene Cukrarne, pa si bodo lahko obiskovalci v enem od dvanajstih razstavnih prostorov ogledali Hišo družbenega dogovora, serije risb Zemeljske risbe, Drop City in Das Archipel. V svojih projektih razkriva pomembnost sobivanja in iskanja trajnostnih načinov ravnanja z naravo.

"Umetniki delujemo neinstitucionalno, brez predpisanih okvirov. Seveda to predstavlja določeno svobodo, hkrati pa tudi veliko odgovornost. Zame je pomembno križanje disciplin, o čemer pridigajo Univerze že pol stoletja. Danes je popularno tudi sodelovanje med umetniki in znanstveniki. Poudarek je na pristopu, ki se izziva loteva iz neobičajnega zornega kota, kar omogoča le križanje obeh pristopov."

Nina Zagoričnik je pred poletno pavzo pripravila drobce vsebin iz aktualnih oddaj sezone.

Gostje in gosti oddaj:

Nejc Cijan Garlatti, SNG Drama,

Martina Malešič, Asta Vrečko, Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar, slovenska ekipa na 17. arhitekturnem bienalu,

Maruša Zorec, arhitektka, in Matej Klemenčič, umetnostni zgodovinar,

Marko Mandić, SNG Drama.

Nina Zagoričnik in Borja Močnik pred poletno pavzo razvajata z glasbo in intervjujem, ki vam da misliti

Kot se spodobi za zadnjo oddajo pred poletno pavzo, bo Borja Močnik preletel glasbene vrhunce oddaje prve polovice leta 2021. Muzika skupin in izvajalcev, kot so Sons Of Kemet, Tony Allen, Madlib in Nubiyan Twist.

Nina Zagoričnik pa je pred poletno pavzo pripravila drobce vsebin iz aktualnih oddaj sezone. Gostje in gosti predstavljajo dogodke, ki so tako ali drugače zaznamovali umetnost in kulturo.

Nejc Cijan Garlatti, eden najperspektivnejših igralcev, je še pred tem končal prvo stopnjo študija prava, potem pa se je vpisal na Akademijo. Kako te lahko notranji vzgib pripelje na povsem novo pot?

"Na začetku se mi je zdelo pomembno, da sidra ne odvržem nikjer ter spoznavam čimbolj različne kolektive in publike, se iz tega poskušam čimveč naučiti, in tako poskušam graditi samega sebe."

Slovensko ekipo sa na 17. beneškem arhitekturnem bienalu predstavljali umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko ter arhitektra Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar. Ukvarjali so se s fenomenom zadružnih domov, ki so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes.

Arhitekta Maruša Zorec in umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič sta govorila o življenju spomenikov v času. Kako doživljati prostor Žičke kartuzije?

"Žička kartuzija je pričevalka davne preteklosti, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Za vse nove posege pri obnovi si je potrebno vzeti časa, dobro premisliti in ne hiteti."

Marko Mandić je na odru SNG Drama nastopil v prvi slovenski uprizoritvi monodrame Nočni pisec Jana Fabra.  

"Zdi se mi, da je to, da smo gledališča spet odprli, super. To skupno bivanje v prostoru šele rodi predstavo, ker se v bistvu mi odzivamo na občinstvo, na dihanje občinstva, na te male reakcije, na kašlje, na škripanje stolov."

Oddaje v celoti:

• Nejc Cijan Garlatti
• Slovenska ekipa na 17. beneškem arhitekturnem bienalu
• O prostoru Žičke kartuzije
• Marko Mandić

 

 

 

Gostja Nine Zagoričnik je Karmina Šilec, slovenska dirigentka, režiserka in skladateljica, umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, novoglasbenega gledališča infestivala Choregie ter ansambla Kebatola, cikla Attacca. Predstavlja svoja nova projekta Baba in Dert. Baba je kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.

Karmina Šilec je dirigentka, režiserka, skladateljica in umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica

Karmina Šilec se že od nekdaj zanima za položaj žensk v sodobni družbi in ali mora ženska za svoj uspeh hoditi v moških čevljih. Predstavlja svoja nova projekta, Babe in Dert. Slednji je v celoti nastal med časom karanten, ansambel se ni nikoli v celoti slišal v živo, vse izvajalke so glasbo izvajale na svojih domovih. Material so posneli z mobilnimi telefoni, kasneje pa je trajalo kar nekaj mesecev, da so umetniško stvaritev tudi zmontirali. "To je izjemno eksperimentalno in zahtevno delo, hkrati pa tudi en testament času, v katerem smo bili." Na ovitku 12-urne zvočne knjige lahko preberemo, da je Baba kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila. 

"Baba je posebna beseda, ki zaznamuje zelo veliko različnih stvari. Če je baba moški, je običajno to vprašanje časti. Potem so baba vsi duhovni vodje. Večinoma vse moške, ki imajo spredaj besedico baba povzdigujemo, kadar je pa baba ženska, ima običajno negativno predispozicijo. Je grda, hudobna, stara in nesposobna, zato se mi je zdela ta beseda za projekt ključnega pomena. Baba ni samo na Balkanu, na desetine jezikov ima besedo baba. Je zelo blizu besedam papa in mama. Je med prvimi besedami, ki jo artikulira otrok."

Drugi del projekta Baba je Dert, ki se veže na odprtje duše, na njen strasten krik. "To so trenutki, ko se vse bolečine sprostijo, ko pride do strasti, do joka, do žalosti, ki pomeni eno posebno balkansko katarzo, en tak balkanski blues." Premiera Dert koncerta bo 23. junija v Mariboru v dvorani Union in 24. junija zvečer v Divaški jami. Tudi tam so nekoč domovale babe.

Revija Razpotja praznuje 10. obletnico. Gosta oddaje sta Martin Hergouth, odgovorni urednik, in Luka Lisjak Gabrijelčič, uredništvo.

Ob 10. obletnici revije Razpotja

Revija Razpotja je četrtletnik s poglobljenimi članki o družbenih in kulturnih vprašanjih. Ustvarjalci revije so pred leti začutili, da je javni prostor preveč nasičen s propagandnimi gesli. Za mlajšo generacijo je manjkal neki prostor artikuliranega srečevanja. Iz tu izhajata ideja in ime Razpotja. Srečujejo se na presečišču različnih idej, a pri tem ne želijo nikogar prepričevati. Njihova želja je le gojenje javne razprave.

"Vsi pravijo, da smo otroci krize. V kriznem obdobju, ko so tovrstne kulturne in intelektualne revije za javno razpravo umirale, smo se mi rodili, krizo preživeli in praznovali 10. obletnico." – Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in politični analitik, del uredništva revije Razpotja

Vsaka tema revije v javnost vstopa na različen način. Ustvarjalci izbirajo med bolj eksotičnimi temami in takimi, ki so splošno privlačnejše. K pisanju pritegnejo tudi zunanje sodelavce. Večina številk je posvečenih klasičnim kulturnim vprašanjem, humanistiki, politiki in družbi.

"Problem je razmišljanje, da moraš biti povsod prisoten, da potrebuješ klike, ker če ne, umreš. Za medij, kot so Razpotja, je bolj pomembno, da tu in tam ustvari nekaj zapomnljivega. To je že dovolj." – Martin Hergouth, odgovorni urednik, filozof in sociolog