Ob skodelici kave z alpinistom, športnim pedagogom in pisateljem Vikijem Grošljem

Viki Grošelj je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Vsi ti dosežki vključujejo tudi veliko mero tveganja, ali je ozavestili hojo po tanki liniji med življenjem in smrtjo?

Ne vem, če sem to ozavestil, ampak že v osnovni šoli, ko sem se po naključju seznanil z alpinizmom, me je zanimalo, kje so meje mojih sposobnosti.

Pred nekaj dnevi se je vrnil iz Nepala, kjer je dokončal nalogo, ki si jo je zadal pred 42-timi leti.
Te dni, ko v Glasgowu poteka podnebna konferenca, je v medijskem ospredju človekovo ravnanje z okoljem, ali drži, da je budistični odnos do okolja boljši kot zahodnoevropski?

Budistični odnos do vsega je boljši od zahodnoevropskega.

Ob jutranji skodelici čaja s patrom dr. Karlom Gržanom

Veselja ne moremo enačiti s srečo. Stvar nas lahko le razveseli, sreča pa je v sočutnem odnosu, pravi pater dr. Karel Gržan. Ali imamo sploh čas konzumirati srečo, se veseliti lastnih uspehov in dosežkov, ali preprosto pehanje zamenja praznovanje?

Za nekaj časa pehanje lahko zamenja praznovanje, ampak samo za nekaj časa, ker potem človek ugotovi, da se mora vrniti k veličini samega sebe. Da se mora ustaviti in naužiti tistega, kar ga res notranje izpolni, kar ga notranje poteši na nivoju srca, na nivoju duha.

Italijanski filozof Umberto Galimberti piše, da smo prišli do našega večera, do somraka Zahoda. Pater Gržan zaznava, da smo vstopili v obdobje teme.

Ja, res smo v obdobju teme, ampak sem optimist, ker mislim, da se bo ta krivulja kmalu obrnila navzgor, proti svetlobi. Veste, velja globalni zakon entropije, kar pomeni, da nas priteguje neka harmonije, v nas  samih je zakodiran vzgon k svetemu, svetlemu. Na eni strani skušam biti realist soočen z dejstvi časa, po drugi strani pa mi daje moč ta optimizem o katerem sem govoril.