Eva in Katja debatirata o odnosih, tudi o tem, kako na novo vzpostavljati odnose s starši, ki so na trenutke naši prijatelji, spet drugič naši psihoterapevti, občasno pa smo mi njihovi

Eva je nomadinja. V fizičnem, mentalnem in duhovnem smislu. Na Dunaju je študirala kognitivno znanost, v Španiji elektrotehniko, zdaj znanje predaja mlajšim generacijam – včasih v živo, drugič prek Zooma, medtem ko odkriva nove dele sveta. Stalnica v njenem življenju so nove ideje, novi ljudje in novi odnosi. Debatirava o tem, ali so starši po novem naši prijatelji in cimri? Kako je monogamija izmišljen, nedosegljiv ideal, ki nas omejuje? Zakaj je prihodnost v tem, da za vedno živimo s frendi?

Anja/Angela/tvoja frendica in Katja o razkoraku med svetom in idealizirano podobo sveta, ki jo slikamo na družabnih omrežjih. Pa tudi, zakaj smo tako obsedeni z mislijo, kakšno je mnenje drugih o nas

Anja/Angela/tvoja_frendica je izbrisala svoj profil na Instagramu. In si ga spet ustvarila. Pa spet razmišlja, da ga ne bi več imela. Ker ni realen. Ker je fejk. Ker postaneš odvisen. A imaš vseeno občutek, da ne boš del scene, če ga ne boš imel. Z Anjo o digitalni osebnosti, potrebi po pozornosti in potrditvi, živčnosti pred objavo fotke in pozneje, stalkanju, iskanju identitete, duševnem zdravju in ranljivosti. In o tem, zakaj smo tako obsedeni z mislijo, kaj si drugi mislijo o nas. Če ti je zares vseeno, zakaj potem sploh kar koli objaviš?

Kako rešiti svet, kako ne kloniti pred težo občutka krivde, kako reči: Ne, dovolj je!!! Tudi če ne zmorem, je ok

Jaz sem Katja, on je Vazz. Jaz ne razumem sveta, on ga še manj. Pa vseeno poskušava. Skupaj ugotavljava, kako ga rešiti, kako se sprostiti in ne kloniti pred težo občutka krivde. Kako gledati serijo in pri tem ne imeti slabe vesti, ker za hip osebnostno ne rasteš. Kako naj se usedem na letalo in se ne počutim krivo, ker pospešujem globalno segrevanje. Pametujeva tudi o tem, kako kovati srečo na svojem lastnem vrtičku, kako ne ustreči vsem in kako reči: Ne, dovolj je!!! Tudi, če ne zmorem, je ok.

Katja Sluga in Nejc Trampuž si želita živeti v državi, ki bo poskrbela za mlade, a se strinjata, da morajo biti tudi sami bolj aktivni. "Cesta je politika, pločnik je politika, vse je politika," poudarja Katja Sluga

Katja Sluga je diplomantka mednarodnih odnosov, ta hip zaposlena na pripravništvu v Hiši Evropske unije in bodoča študentka ekonomije v Parizu. Pravi, da pogosto razmišlja, zakaj so ljudje apatični. "Ko razmislim, ugotovim, da se bojijo, da bodo izgubili par dobrin, ki jih imajo v življenju. Zato denimo ne grejo na proteste."

Z njo se strinja tudi Nejc Trampuž, intermedijski umetnik in fotograf mlajše generacije, ki je z nagrado ALUO magistriral iz fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. "Res je neugodno, da takoj, ko se oglasiš, tvegaš. Marsikdo zato postane resigniran, se umakne v kot, utihne. In smo tukaj, kjer smo. Kolektivno gledano se zbuja zavedanje, mladi so vse bolj dejavni, želijo soustvarjati svojo prihodnost. Zdaj o njej odločajo ljudje, ki so na poziciji moči že zelo, zelo dolgo. Zavedamo se, da moramo vzeti vajeti v svoje roke, ni pa rožnato."

Kako (pre)živita v Sloveniji in ali bosta tukaj ostala? Kateri so največji problemi mlajše generacije, kaj težave, ki pestijo našo demokracijo? 

Odbojkar Črt Bošnjak ter kajakašica in kanuistka na divjih vodah Eva Alina Hočevar opisujeta, kako so se mladi profesionalni športniki znašli v času epidemije, kaj jim je bilo odvzeto in kako usklajujejo obveznosti

Mlada športnika pripovedujeta o omejitvah v času epidemije, otrocih in mladostnikih, ki so bili prikrajšani za vadbo, o usklajevanju šolskih obveznosti in treningov ter številnih odrekanjih.

20-letni odbojkar in študent novinarstva Črt Bošnjak pravi, da so mladi športniki prisiljeni v hitrejše odraščanje. "Moji vrstniki še večinoma živijo pri starših, kjer jim je nudeno vse. Jaz sem se odselil ravno zaradi discipline, ker imam tako natrpan urnik. Ja, je ogromno prilagajana šoli, treningom, ostalim aktivnostim, ki sodijo k športu. Mislim, da to moje vrstnike čaka šele čez nekaj let, ob vstopu v službo, ob nastanku družine, ko pridejo nove zadolžitve."

18-letna kajakašica in kanuistk na divjih vodah ter  dijakinja Gimnazije Bežigrad Eva Alina Hočevar dodaja, da se resda pogosto odpove zabavam, a je profesionalni šport v njenem življenju prioriteta. "Me res kdaj zaboli, ker se ne morem toliko družiti, kot moji sošolci. Če bi ponočevala, lahko naslednji dan pozabim na trening. Ja, včasih se počutim, kot da nisem del tega kroga, kot da so pozabili na mene. A mi velikokrat sošolci rečejo, da me občudujejo, saj se znam umakniti, odreči nekim rečem, ki so v najstniškem obdobju najbolj privlačne. Sošolci in prijatelji so zelo razočarani in potrti nad minulim letom. Tej generaciji je bil res odvzet najlepši čas najstniških let. Vsi, ki se spomnijo na gimnazijo in začetek faksa, se spomnijo na zabave, kakšne lumparije so počeli. Mi teh zgodbic ne bomo imeli, govorili bomo, kaj smo si povedali prek zooma ali s kom smo se videli, če smo kršili ukrepe."

Zakaj se mladi bojujejo za vodo, kupujejo oblačila iz druge roke in pridelujejo svojo zelenjavo? Kako se počutijo, ko ne zmorejo slediti okoljskim priporočilom in se 'pregrešijo'? So odgovorni res samo posamezniki?

Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se upreti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se bili za boljši svet pripravljeni odpovedati?

"Zakaj se borimo? Ker nam drugega ne preostane. Ko izumre neka vrsta, več ne bo magično oživela, ko onesnažimo vodo, bomo za čiščenje porabili več sredstev, kakor bi jih, če bi jo čuvali. Nekaj jeze čutim do vseh, ki imajo kdaj kakšno ignorantsko izjavo, na primer: vi mladi niste nič aktivistični. Drugače je, če ti že v osnovni šoli govorijo, da čez dvajset let pri tem tempu ne bomo imeli več tega in tega. Upiramo se na subtilen način, skozi humor, meme, glasbo, umetnost. Ampak ja, na neki točki je dovolj. Bi rekla bolj kot jeza na pretekle generacije je jeza na posameznike, ki zavajajo in lažejo. Mislim, da je naveza do narave močna, zato te osebno boli, da ti jo nekdo odvzema, požira. To je zelo osebna bolečina za marsikoga. Ko pa o tem govoriš tako čustveno, te lahko spet nekdo napade, da ne razumeš." – Diana Dajčman

"Ta odnos, da bo nekdo drug, nas je pripeljal tako daleč. Zdi se mi fino, da smo ujeli ta trenutek in vzeli stvari v svoje roke. Normalno bi moralo biti, da te ni strah spregovoriti, še posebno ko imaš veliko potrditev, da imaš prav, da razmišljaš v pravi smeri. Se pa tudi jaz sprašujem, kako mladi sploh najdemo energijo za bitko za okolje, saj vse počnemo prostovoljno. Tudi rezultati niso zagotovljeni. Življenje že samo po sebi ni enostavno, to je morda še dodaten stres, v tem zadnjem letu pa je bitka za okolje zahtevala od nas še veliko več energije. Ta boj je od politike odvisen le toliko, kolikor nam ga politika otežuje. Dejstvo pa je, da se ne moremo ukvarjati samo z okoljevarstvom, ker se stvari prepletajo, pogledati moramo širšo sliko. Niti malo me ne bi motilo, če bi s politiki stopili skupaj, a v tem trenutku tega ne vidim kot neko realno možnost. Seveda tudi sama nisem popolna, ker je, menim, nemogoče, da si stoodstotno ekološko ozaveščen, da ne boš nikoli ničemur na noben način škodil." – Katrin Žnidarčič

Študentki Meta Vražič in Polona Rodič iskreno pripovedujeta o spopadanju z anoreksijo: o bitki z žlico jogurta, predvsem pa o bitki s samim seboj ter z družbenimi pričakovanji

Ocenjujemo telesa, bojimo se hrane, opazujemo se v ogledalu in primerjamo z dekleti na obdelanih fotografijah ... Študentka novinarstva Meta Vražič in študentka slovenistike Polona Rodič razmišljata o dejavnikih, ki lahko vodijo v motnje hranjenja. Preboleli sta anoreksijo. Poudarjata, da ne gre za hrano na krožniku, temveč za nadzor nad prehranjevanjem, s katerim potlačiš druge težave. A težave se le kopičijo. "Namesto da se pokaže dve fotografiji in se pove definicijo, moraš pokazati nianse anoreksije nervoze. Če mene vprašate, sem bila takrat slab človek, bila sem tečna, hitro užaljena, grizla sem okoli sebe, pa saj si težko pozitiven človek, če si lačen. Mogoče sem se vizualno spremenila na družbeno sprejemljiv način, a sem se spremenila tudi osebnostno. O tem nihče ne govori. Da se tvoj otrok, sovrstnik, prijatelj, spreminja. To so stvari, ki bi jih začela poudarjati, ko pride do ozaveščanja," pravi Meta Vražič.

"Zdaj imamo mladi več časa. To doprinese k temu, da se začneš ukvarjati s tem, kako si videti. Čas imaš, da se gledaš v ogledalu, ukvarjaš s hrano ... Poglejte vse, kar se zdaj dogaja mladim: socialne stiske, odnosi v družini ... Vsi smo po večini doma in tudi tam ima vsak svoje težave. Ves čas smo na istem mestu in vsakdo se lahko začne s težavami spoprijemati na tak način, da nadzira hrano. Bistvo anoreksije ni v hrani, je to, da potlačiš težave, je kot droga. Hrano lahko nadzorujemo, tega, kar je zunaj, pa ne," razlaga Polona Rodič.

Anoreksija te osami in spremeni. Polona Rodič pravi, da je razvila strategije skrivanja bolezni, denimo posula krožnik z drobtinami, da bi domače prepričala, da je jedla. Hrano je včasih samo prežvečila, nato pa izpljunila. Odrekala si je obroke in hitro zapadla tudi v depresijo, več mesecev je preživela v bolnišnici. Pravi, da so za bolezen krivi številni dejavniki, a je tudi odraščanje ob novih medijih velika preizkušnja. Obe sogovornici apelirata na vse, ki se spopadajo s prehranjevalnimi motnjami, čutijo stisko, tesnobo, strah, so brezvoljni, depresivni, da poiščejo pomoč. Obrnejo se lahko tudi na njiju prek Facebooka.

Mladostnikom in otrokom pomagajo na TOM telefonu, klic je brezplačen. Pokličite 116 111. Tukaj je seznam preostalih telefonskih številk za pomoč v stiski. 

Kdaj boš pa diplomiral? Kakšno službo si boš našel? Ni že čas za družino? O odraščanju, strahovih, pričakovanjih in vse pogostejših vprašanjih okolice razmišljata študenta Maja Blažič in Matej Markič

Zakaj sta spolno nadlegovanje in nasilje še vedno tabu, zakaj prekiniti molk in kako zaščititi žrtve? Gosta podkasta sta Mojca Lukan in Andraž Kos, ki pravi, da odurnost spolnega nasilja žal (še) ni samoumevna

"Jaz ne morem povedati, kako mi je žal, da mora v 21. stoletju prijateljica hoditi po mestu s ključi med prsti, ker jo je strah. Mislim, kje živimo, a se lahko že premaknemo naprej od tega, prosim," pravi 23-letni študent psihologije Andraž Kos. Dodaja, da se v procesu izobraževanja teme spolnega nadlegovanja in nasilja skorajda niso dotaknili. "Ta teden imamo na fakulteti seminar na temo spolnega nasilja. Pet nas je v skupini, a se niti eden od nas ne spomni, da bi se o tem pogovarjali. Samo klasična banana, damo gor kondom. Da bi pa se usedli in pogovorili; to se sme, to se ne sme, neke stvari pa so siva cona in se moramo o njih pogovoriti. Tega ni bilo."

Petindvajsetletna mlada raziskovalka na Oddelku za pedagogiko in članica Inštituta 8. marec Mojca Lukan pravi, da meje pri spolnem nasilju niso zabrisane: "Preprosto je konsenzualno ali pa ni. Kot smo mi predlagali model 'samo ja pomeni ja', je konsenzualno to, kar je pod svobodno voljo, torej pristanek vseh, ki so udeleženi. Lahko je izraženo besedno ali nebesedno, dokler je izraženo strinjanje. Tukaj jaz ne vidim dvoumnosti. Sicer pa je treba zelo malo truda vložiti v to, da preveriš. Kaj je to, da se prepričaš, v primerjavi s posledicami za to osebo, če si nečesa ne želi." Pogovor o spolnem nadlegovanju in nasilju je ključen, okolica, ki molči, na neki način sodeluje pri dogajanju, kakor koli boleče je to slišati, pojasnjuje. Se je pa o tem izredno težko pogovarjati.

"S prijatelji in vrstniki se o tem v resnici zelo malo pogovarjamo, če že, pa na neki abstraktni ravni. O tem je težko govoriti, če se že pogovarjamo, se o nekih minimalnih rečeh, minimalnih v narekovajih. Pogovarjamo se o filmih ali o nekih primerih, ki so dovolj oddaljeni od naših življenj. Na primer, a veš, tisti primer iz Španije."

Gimnazijska dijaka Aja Vrenjak in Matic Gosak pravita, da sta naveličana šole na daljavo, jezi ju odsotnost dialoga in pojasnil odločevalcev. Spregledani so in ne(u)slišani, kot bi sredi polja kričali v veter

"Utrujeni smo in naveličani. To smo vsi, ne glede na to, ali si levi, desni, rožnat, vijoličast, za šolo, za plonkanje, za socializacijo ... Vsak drugi teden slišimo od ministrice neke nove besede, neki nov, oprostite izrazu, 'bulšit', kot da smo za njih samo neke številke, oblački, ki se bodo razblinili, če bodo dovolj časa pihali v nas," pravi Aja Vrenjak, dijakinja 3. letnika Gimnazije Poljane in članica iniciative Zahtevamo šolo. 

Z njo se strinja tudi Matic Gosak, dijak 3. letnika II. gimnazije Maribor: "Zdaj bi nekako morali še hraniti otroka v sebi, ampak se moramo namesto tega ukvarjati s politiko, sprejemati odločitve namesto naših odločevalcev. To naj bi bila naša zadnja naloga. V tem času sploh ne bi smeli slišati za imena naših odločevalcev ... Profesorji pa so božanski, tako razumevajoči. Ko smo začeli iniciativo Zahtevamo šolo, je bila moja skrb, da bo to njim nezaupnica. Želeli smo poudariti, da je to bojkot ukrepov."

Za vse, ki so se znašli v stiski, dodajata spodbudne besede.

Matic Gosak: "Jaz bi dejal, da to, kar se dogaja, se ni zgodilo z njihovo krivdo. Je plod okoliščin, v katerih smo."

Aja Vrenjak: "Če potrebujete pomoč, niste šibki. Sama bi si želela slišati, da sem v mislih tistih, ki odločajo o moji prihodnosti. Za vse, ki se borijo z nečim: jaz sem med to karanteno posodobila moto 'this too shall pass' (op. a. nič ni večno). Ko se zaveš, da bodo bolečina, apatija, utrujenost nekoč minile, da nič, kar se dogaja, ni fiksno, se mi zdi, da se lahko s tvojih ramen dvigne res težko breme."