Rožnata dolina

Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.

Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?

S02E05: ODNOS DO KULTURE

Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec." 

Sogovorniki so:

Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.

"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."

Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.

"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."

Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila. 

"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."

 

Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?

Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?

S02E04: ODNOS DO (NAČRTOVANJA) DRUŽINE

S tremi mladimi razpravljamo o odnosu do družine. Pravijo, da imajo doma dobre odnose in si ne predstavljajo, kakšno je, zlasti v obdobju zaprtja javnega življenja, življenje otrok oziroma mladostnikov, ki so doma v neurejenih pogojih, celo izpostavljeni karšni koli obliki nasilja. Zato pa v razpravi ponujajo vpogled v njihov odnos do načrtovanja družine. Otrok še nimajo, a razmišljajo o tem, kaj jim pomeni družina, ali si nekoč želijo načrtovati svojo, zakaj se za družino mladi odločajo vse pozneje in zakaj se nekateri odločijo, da otrok ne bodo imeli. Ker je tema pomembna in aktualna, smo se dotaknili tudi pravice žensk do odločanja o svojem telesu. 

Sogovorniki so:

Andraž Fink, študent drugega letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. Študira pedagogiko in andragogiko in sociologijo. Je tudi član društva DŠAP in društva Sociopatije. Veliko se ukvarja s problematiko okoljskih sprememb, predvsem v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Je član gledališke skupine in pevskega zbora, obiskuje tudi glasbeno šolo, kjer se uči klasičnega petja.

"Vrednost diplome se manjša, je skoraj brez pomena, zato se čedalje več časa šolamo. Pa tudi varna zaposlitev, stalni dohodki, tukaj nastane problem. Zaposlitvena problematika je slabša iz dneva v dan. Mislim, da mi moja izobrazba omogoča spekter zaposlitve, je pa problem kakovost: delovni pogoji, plača, prosti čas. To je prvi pogoj za načrtovanje družine, otroku bi rad omogočil čim več. Da ima možnosti doseči vse in da denar ne bi bil problem. Otrok je finančni zalogaj. Pa tudi nekateri delodajalci gledajo na to: v redu, ženska bo noseča, eno leto je ne bo, potem bo še otrok zbolel vsaka dva tedna. To je zalogaj za delodajalca, a v 21. stoletju to več ne bi smel biti problem. Vsak ima pravico do dela, enake zaposlitve in ne vem, zakaj bi tukaj delali razlike. Moje razmišljanje o tem, v kakšen svet bo prišel moj otrok, je zelo pogojeno z okoljsko problematiko. To je eden največjih problemov, s katerimi se je človeštvo srečalo. Če se ne bomo s tem začeli spopadati takoj, ne bo več smiselno oziroma etično imeti otrok, saj se bodo rodili v svet, poln neenakosti, revščine. Odločal se bom glede na to, ali bodo moji otroci in otroci mojih otrok lahko imeli neko normalno, polno življenje. Načeloma si želim imeti otroke in če se izkaže, da okoljska problematika ne bo končala človeštva, to sploh ni vprašanje. Ne razmišljam toliko, zakaj bi imel otroka, ker bi ga imel, a bolj razmišljam, zakaj ne bi imel otroka. Si pa posamezniki različno predstavljamo, kdaj se začne življenje otroka. A to, da se o tem ženska sama odloča, ne bi smelo biti predmet politike. Vsak ima pravico odločati se o svojem telesu. Nisem se preveč poglabljal v razmere na Poljskem, a vem, da je to zgodovinsko zelo tradicionalna država, kar je velik dejavnik. Država in cerkev sta ločeni na papirju, a se v odnosu do žensk in skupnosti LGBTQ+ jasno vidi, da ni tako."

Iva Štukelj, absolventka magistrskega študija psihologije v Mariboru. Med študijem je veliko časa posvetila izvajanju različnih interaktivnih delavnic za mladostnike in mlade odrasle, interdisciplinarnim študentskim projektom in prostovoljstvu. Vseh pet let je delovala v Društvu študentov psihologije Maribor, še vedno pa je dejavna pri kulturnem društvu Mladinski center IndiJanez, in sicer pri projektu Šteker, ki ponuja podporo in pomoč pri čezmerni uporabi digitalnih tehnologij. V prostem času uživa v pridobivanju novih spretnosti (akrojoga, plezanje ...), hribolazništvu in ustvarjanju. V zadnjih mesecih pa pozornost usmerja v opravljanje študijske prakse, magistrsko delo oziroma zaključek študija.

"Zakaj se za družino odločamo pozneje? Razlogov za to je več. Imamo dostop do informacij, zato si ljudje ustvarjajo različne predstave, kako bi radi živeli. Veliko mladih ogromno potuje in si ne znajo predstavljati, da bi še v to vključili otroka. Morda ga imajo pozneje, ko ga lahko vključijo v svoje življenje. Pa tudi dalj časa študirajo, pridobitev izobrazbe in pozneje službe traja dlje. Imamo pa tudi veliko informacij, kakšna bi morala biti mama, vzgoja, na kaj biti pozoren, kaj vse lahko gre narobe. Pri nekaterih posameznicah pride do pritiska, strahu, da temu ne bodo kos. Kar lahko podaljša to dobo, da so mladi pripravljeni na otroka. Pomembno je, da ženska čuti, da želi imeti otroka, saj bo tako vzgajan v okolju, kjer je želen in brezpogojno ljubljen, ne pa, da ima otroka, ker od nje to pričakuje družba. In torej ne zaradi želje, da bi vzgojila otroka in mu ponudila prijetno okolje, v katerem bo lahko odraščal. V valu vseh teh informacij se res lahko počutiš izgubljenega, ne veš, kako in kaj. Je pa dobro, da se z otrokom in mladostnikom pogovarjaš, kaj si on želi. Je pa, ko smo se pogovarjali o internetu in digitalni tehnologiji, eno vprašanje, kdaj otroka izpostaviti temu. Ali ga pri letu, dveh preveč izpostavljaš digitalnim tehnologijam. O tem je treba razmišljati in je pomembno za razvoj otroka. Ljudje, ki jih poznam, hitro širijo fotografije otrok po družabnih omrežjih. Mislim, da bi to moralo ostati v zasebni rabi do takrat, ko se lahko otrok oziroma mladostnik odloči, katere informacije o sebi bi rad pustil na spletu." 

Brina Jerko, dijakinja 4. letnika Gimnazije Novo mesto. Zanima jo predvsem družboslovje, zato namerava študirati sociologijo. Rada ima umetnost, kadar lahko, si ogleda kakšen muzej ali galerijo. Dela tudi kot hostesa v kulturnem centru, kar izkoristi za ogled gledaliških predstav. V prostem času bere in se izobražuje o rasizmu, feminizmu, seksizmu ter spremlja aktualne dogodke.

"Ženske sprašujejo, ali bodo imele otroke ali ne. To se mi zdi zelo nepravilno, glede na to, da je tudi oče vedno prisoten pri vzgoji. Če že, bi to moralo biti vprašanje za oba spola. A pri zaposlitvi to ne bi smelo priti v poštev. Tukaj se kažejo razlike med moškimi in ženskami, ker moškega tega, se mi zdi, ne bo nihče vprašal in se vtikal v njegovo zasebno življenje, ali in kdaj bo imel družino. Izražanje mnenja je pomembno, ne pa, da ga poskusiš vsiliti drugemu. Če govorimo o Poljski, tam imajo dokaj koservativni pogled na družbo, še posebej politika. Pogosto v takih strogih režimih nadzirajo tudi reproduktivne pravice, kar se mi zdi v 21. stoletju grozljivo in absurdno, da sploh moramo o tem govoriti. A očitno je to še vedno postavljeno pod vprašaj. Pravica do osnovnih človekovih pravic. Sama si ne morem predstavljati, da bi bila v takem položaju. Verjetno prevladuje strah ..."

Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.

Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?

S02E03: ODNOS DO DUŠEVNEGA ZDRAVJA

Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?

Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.

Sogovorniki so:

Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."

"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo." 

Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.

"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."

Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.

"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."

Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?

Darjan Anej Fras, Ana Vilhelmina Verdnik in Črt Kolenc razpravljajo o odnosu do znanja in znanosti: o izobraževanju, tolmačenju znanosti neznanstvenikov in o teorijah zarote

S02E02: ODNOS DO ZNANJA IN ZNANOSTI

Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalo zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih na novo izprašali ali spremenili?

Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma o znanosti, celo zanikanja znanstvenih dognanj?  

Sogovorniki so:

Ana Vilhelmina Verdnik, diplomantka filozofije, politike in ekonomije na Univerzi v Oxfordu in magistrska študentka na Londonski šoli ekonomije. Ta hip vodi raziskovalno skupino na področju politične eknomije, dejavna je tudi na področju promocije svobode govora in kritične misli. V sklopu neprofitne organizacije ISDS se zavzema za razširitev debate in javnega govorništva v indijskem izobraževalnem sistemu.

"Nihče od nas ne bo obdržal službe dlje kot pet ali deset let. Izobraževanje je težko usmerjati, saj ne vemo, kaj bo s službami. To je odgovor na to, koga hočemo izobraziti. Izobražujemo ljudi, ki se spoprijemajo s svetom, ki se spreminja neskončno hitreje kot kadar koli doslej. Zato potrebujemo daljše izobraževanje in izobraževanje, ki osvobaja. Govorimo o kritičnem mišljenju, obvladovanju statistike ipd., to so znanja, ki omogočajo, da se znamo odzivati na spremembe v okolju. To je eden večjih problemov, saj se v Sloveniji še vedno zdi, da bo tisto, kar bom izbral v srednji šoli ali na fakulteti, tudi moja služba. To je nerealno. Kakšnega človeka želimo izobraziti? Osvobojenega, takega, ki zmore iti v korak s spremembami. Vprašanja dostopnosti do izobraževanja so različna, v Indiji so problemi povsem drugačni kot tukaj. Jaz mislim, da je v teh časih nevarno vprašanje, ali smo hvaležni. Pravijo: bodite zadovoljni, tukaj je bolje kot nekje, kjer imajo državljanjsko vojno. Seveda. A odziv znotraj zahodnega sistema na koronavirus ni optimalen, tudi v izobraževanju ni optimalen. Seveda smo hvaležni za standard, ki ga imamo, ne moremo pa reči, prav, ne bomo se pritoževali. Fakutlete so se kar tako zaprle, ni pouka v manjših skupinah, kot to počnejo v Angliji. So še drugi načini, da se ohrani univerzitetno izobraževanje. Če govorimo o teorijah zarote, je morda kontroverzna misel, da se te teorije obdržijo tudi zato, ker jih toleriramo. Sediš v kavarni in nekdo začne s takimi teorijami in ne rečeš ničesar. Češ, saj ne more razumeti. Treba je vzpostaviti višji standard. Ko je nekaj neprimerno, je to treba ustaviti, saj v teh razmerah prav zato zmagajo glasnejši. Če lahko gre povprečen človek skozi življenje z davki, posojili in najemniškimi pogodbami, ki niso enostavne, smo zmožni tudi tega."

Darjan Anej Fras, bodoči diplomirani kemik, zagovornik znanstvene metodologije, racionalnega razmišljanja in objektivnosti. V prostem času s prijatelji igra igre z žogo in pravi, da njegovi interesi segajo vse od GSO-jev do Rembrandtove Nočne straže ob spremljavi Tarantinovih ‘soundtrackov’ in vikinškega roka.

"Mislim, da vse bolj v ospredje prihaja profil renesančnega človeka, nekoga, ki ima veliko znanja na več področjih. Tudi delodajalci na razgovorih dajejo več poudarka mehkim veščinam. Tega se zavedamo tudi mladi in si zato z različnimi stvarmi 'filamo' življenjepise. Seveda je formalno izobraževanje zelo pomembno, je plod konsenza strokovne javnosti, ki narekuje, kaj je relevantno v stroki, a tudi te prostočasne aktivnosti ali neprofesionalne aktivnosti so pomembne. Razlaganje znanosti neznanstvenikov, pogosto je to prosto po Ockhamovem rezilu: aha, to je najbolj preprosto, torej je res. Lažejo nam, čipirajo nas. Specifično za koronski čas: je nova zadeva, raziskave še vedno potekajo, bilo je manj pregledov, saj se je z raziskavami mudilo. Tako prihaja tudi do razhajanj v mnenju stroke, morda manjka konsenz, a se bo to sčasoma popravilo. Živimo v postfaktični družbi, kjer lahko vsak pove vse, nekateri iz prejšnjega sistema niso vajeni take količine medijev, informacij in pregorijo. Sploh nekdo, ki veliko fizično dela, pride domov ... Kako se bo poglabljal v članke? Pač se odloči, da bo verjel nekomu, ki se mu zdi verodostojen, na primer Marku Potrču. Razlogov je več. Mogoče malo idealistično gledam, ko rečem, da se bo resnica na koncu izkazala, ker se resnici ni treba braniti, laž pa si mora ves čas kriti hrbet."

Črt Kolenc, študent matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, ljubiteljsko se ukvarja s filozofijo, učenjem latinščine in računalništvom.

"Podajanje razumevanja je težje kot podajanje podatkov. Težko je pričakovati, da bo celo zelo dober profesor prav vsakega dijaka pripravil do razumevanja na globlji ravni. Mislim, da je boljši pristop podajanja znanja, da se v šolah uči preproste koncepte in se prizadeva za razumevanje teh konceptov, na primer tolmačenje statistik bi moralo igrati večjo vlogo, kot jo zdaj. Raziskave kažejo, da ukvarjanje z umetnostjo in glasbo zelo pozitivno vpliva na razumevanje matematike ali fizike. Zato se mi zdi, da so mehke znanosti prav tako pomembne kot neki analitičen pristop. Oboje je treba paralelno poudariti v šolstvu. Kje pa je meja med znajti se in nekaj znati? Zdi se mi, da naj bi te stvari šle z roko v roki. Človek, ki je izobražen, naj bi bil sposoben najti rešitev. Znajti se je morda celo pomembnejše kot doseči formalno izobrazbo. Teorije zarote so preprost človeški odziv. Kot družba smo na točki, ko večina problemov več nima preprostih rešitev. Ideja, da se znanstveniki naj ne bi preveč ukvarjali z odnosi z javnostmi, se mi zdi destruktivna. Treba je pokazati verodostojnost rešitve, ne glede na to, da je ta bolj kompleksna kot marsikaj, kar lahko najdemo v brskalniku. Izobražen kader mora podajati rešitve, ki temeljijo na premisah, ki so bolj kompleksne, kot so v teorijah zarote. Ali pa tudi ne, nekatere so že kar dodelane."

Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.

Jure, Lucija in Razvan razmišljajo o odnosu do države in življenju v Sloveniji. Kako gledajo na polarizacijo političnega prostora, na mladinsko politiko in problematiko?

S02E01: ODNOS (DO) DRŽAVE

Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih?

Sogovorniki so:

Lucija Sevšek, študentka filozofije in sociologije, predsednica Kluba ptujskih študentov. Zanimajo jo predvsem politična filozofija, razvoj političnih sistemov in zgodovina filozofske misli. Ukvarja se z vodenjem kluba in projektov, vključuje se v mladinsko politiko in v delo z mladimi. 

Poudarila bi, da obstajajo še druge delitve, ki jih mladi bolj občutimo, kot delitev na leve in desne, če poenostavim. Mladi smo vključeni v sistem delitev med spoloma, po spolni usmerjenosti, in še najbolj problematična je razredna delitev, ki vsekakor izvira iz zgodovinskih okoliščin. Država premalo poskrbi za mlade. Skrbi me, da nas državniki vidijo kot neko apolitično mladino, ki bi svojo svobodo prodala za novi iphone. Študentje smo bili v obdobju koronakrize prizadeti zaradi izpada dohodka, zmanjšanja študentskega dela. Ostali smo tudi v neki praznini, kaj se bo zgodilo z nadaljnjim izobraževanjem. Zatajili nismo mladi, ampak institucije, ki bi to morale urejati. Mladi smo premalo nagovorjeni in vključeni v proces odločanja. Hodim na volitve, volim, a se vedno znova sprašujem, ali je bolj pametno oddati neveljavno glasovnico in opraviti svojo državljanjsko dolžnost. A vem, da s takšnim načinom sprememb v sistemu ne bomo dobili.

Jure Macuh, študent podiplomskega programa Evropskih študij na Fakulteti za družbene vede. Zanimajo ga predvsem energetika, evropske integracije in odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko. Pravi, da smo se v Sloveniji zdaj znašli v položaju, ki je še posebej nevaren za mlade.

Ustvarila se je dimna zavesa v obliki ukrepov in razprav, vse se je osredotočilo na to razreševanje krize, kar nas slepi pred drugimi problematikami. Če smo pred koronakrizo govorili o stanovanjski problematiki in študentskih domovih, se zdaj o tem več ne govori. To se postavlja na stranski tir, češ, tukaj imamo pomembnejše stvari. Politika nas ne nagovarja, ne zagovarja in ne ukrepa za nas. Pustimo državno raven, poglejmo lokalno. Moja izkušnja iz lokalnega okolja je, da se vlaga v turizem. Vlaga se v nekoga, ki bo prišel in odšel, nikakor ne v tiste, ki tam živijo. Kje so šele mladi. Če je že indikator na lokalni ravni tako slab, kako je šele na državni ravni. Jaz ljubim Slovenijo, resnično rad imam svojo domovino, a tudi zato sem toliko bolj razočaran, ko država zataji. Mogoče bi omenil, da nacionalizem in politika izolacije nimata nobenega mesta v sodobni, predvsem pa mednarodni ali regionalni skupnosti. Kot majhni evropski državi, ki se je zavezala promociji vrednot multilateralizma in izkorišča te bonitete, bi nam moralo biti jasno, da ni mesta za izolacionizem. Mladi, ki smo prva generacija prostega pretoka ljudi po Evropski uniji, imamo še večjo odgovornost, da kljub nacionalnemu kontekstu ohranjamo te vrednote. Saj ni problem, če smo patrioti in imamo radi domovino, a je to čustvena plat, ki je prav, da jo imamo, je treba pa biti tudi kritičen do pragmatične plati.

Razvan Cebotarean, študent zgodovine in geografije. Ima moldavsko državljanstvo, a že od devetega leta živi v Sloveniji. Pravi, da se Slovenci identificiramo s pokrajinami, zato poudarja, da je Štajerec. Poje in igra številne instrumente, je tudi del Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča. 

Zdi se mi, da je vse manj mladega prebivalstva; zaradi nižje rodnosti ali izseljevanja. Kar pomeni, da starejša populacija dobiva monopol nad politično platformo. In oni so še vedno razdeljeni. Prebivalstvo pa je tudi vse bolj razdeljeno v slabih časih kot v dobrih. Tako pride tudi do radikalizacije. Korona je izpostavila probleme, ki jih je država imela že prej. Prišlo je do točke, ko se vse nakopiči in uide izpod nadzora. Kriza je vplivala na mentalno zdravje in politično apatijo mladine. Če imajo probleme v glavi, ne morejo toliko problemov rešiti zunaj glave. Mama mi je rekla, da je mladina prihodnost in da mora država v njo investirati. Država definitivno zdaj ni investirala v prihodnost. Mladi smo ranljiva skupina, ker smo v delu življenja, ko še ugotavljamo stvari. Starejši pa mislijo, da nimamo pojma. V takem sistemu je težje 'imeti pojma'. 

Mladi pravijo, da se od tehnologije ne smemo izolirati, si pa moramo postaviti meje. Kakšna je razlika v razvitosti mesta in podeželja in v katero smer bi se morali obračati: proti tehnologiji ali naravi? Kako sobivata? Če smo skrajni: so nas roboti osvobodili ali zasužnjili? Lahko tehnologija pripomore k vzpostavitvi bolj pravične družbe?

Mladi pravijo, da so, tehnološko gledano, testna generacija. Kako živijo s tehnologijo in ali tehnološki napredek pomeni tudi napredek k enakopravnejši družbi?

To je oddaja z vpisno številko 14-06-2020. Mladi pravijo, da se od tehnologije ne smemo izolirati, si pa moramo postaviti meje. Kakšna je razlika v razvitosti mesta in podeželja in v katero smer bi se morali obračati: proti tehnologiji ali naravi? Kako sobivata? Če smo skrajni: so nas roboti osvobodili ali zasužnjili? Lahko tehnologija pripomore k vzpostavitvi bolj pravične družbe?

Sogovorniki so:

Andraž Hajdenkumer, bodoči diplomant informatike s tehniške univerze v Gradcu. Posveča se informacijski varnosti in zasebnosti na različnih področjih. Zanimata ga podjetništvo in digitalizacija, ki rešuje težave mladih. Njegov projekt je Leksi, mobilna aplikacija za študente. V prostem času igra tenis, kolesari in se loteva tudi bolj ekstremnih športov, kot je padalstvo.

Kjer vodstvo dovoli dovolj dopusta, pošteno plačilo, prosti čas, tam je večja produktivnost. Mislim, da bodo prej ali slej v podjetjih ugotovili, da če želijo imeti dobre delavce, jim bodo morali nekaj dati tudi nazaj. Se pa nagibam k temu, da nas bo tehnologija osvobodila. Narediti moramo, da bodo stroji delali v našo korist. Če se želimo zasužnjiti, pa se bomo. Sami si moramo postaviti meje. Ko sem v srednji šoli opazil, da sem zelo veliko časa preživel na telefonu in računalnikom, sva se s prijateljem odločila za tako imenovani ‘off-live week’ oziroma ‘detox’. Komunicirala sva le prek stacionarnih telefonov. Ne smemo se sicer ograditi od tehnologije, si pa moramo postaviti pravila in meje, kako tehnologijo uporabljati. Včasih smo novice dobivali prek ustaljenih medijskih kanalov: radia, televizije, časopisa. Danes je vsak, ki ima telefon, že medij. Vzame ga iz žepa in začne snemati. Način, kako dobimo informacije, je zelo pomemben. Če gledaš video, posnet iz osebne perspektive … Tehnologija je za gibanja zelo pomembna, saj se lahko hitro razvijejo. Če pogledamo zadnjih šest mesecev, je to tudi problem, saj se je zgodilo ogromno: požari, koronavirus, protesti. Ne vem, ali lahko prek tehnologije te stvari rešimo, zato se dogajajo analogna gibanja, potresti. Pridejo pa informacije hitreje do velike množice ljudi. 

Nika Sluga, maturantka Gimnazije Bežigrad, ki zdaj opravlja maturitetne izpite. Poleg gimnazije se izobražuje tudi na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, na smeri jazz petje. Prihodnje leto bo začela študij na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zanima se za glasbo, literaturo, umetnost in filozofijo, spremlja tudi aktualne družbene in politične razmere.

Sledenje posameznikom prek uporabe informacijske tehnologije zavoljo dobrobiti skupnosti ne odtehta tega velikega posega v svobodo posameznika. Informacije so dragocene in z njimi ne bi smeli biti lahkomiselni. Ne vemo, na kakšne načine vse lahko zlorabijo podatke, ki jih dajemo na voljo podjetjem. Je pa informacijska tehnologija tudi dobra, celo za osebnostno rast, saj lahko prek določenih platform odkrijemo nove interese, pridobimo nova znanja. To je velika komponenta osebnostnega razvoja, dostop imajo tudi tisti, ki nimajo možnosti pridobivati znanja. Selektivnost pa je zlato pravilo. Težko je, ker so vsa družabna omrežja narejena po principu črne luknje. Težko je izluščiti tisto, kar je pomembno in s čimer ne zabijaš časa. Biti moraš kritičen do tega, kar ti tehnologija omogoča in daje zadoščenje in kaj je tisto, kar te dela naveličanega in te le dodatno utruja. Je pa izredno dragoceno orodje pri informiranju širše množice o družbenih gibanjih, je tudi nepogrešljivo orodje za aktivizem, kar se je izkazalo zdaj v Ameriki. Princip aktivizma na družbenih omrežjih pa je tudi tak, da posameznika hitro razreši odgovornosti. Občutek ima, da je pokazal podporo in s tem opravil svojo dolžnost do skupine, ki je v stiski. To ne vodi do bolj poglobljene participacije in iskanja rešitev. 

Domen Žalac, bodoči diplomant sociologije. Tema njegove diplome so urbani mehanizmi aktivacije. Na trgu delovne sile se predstavlja kot družboslovni analitik. Zanimajo ga družbeno-zgodovinski in ekonomski dogodki, obenem pa se osredotoča na prihodnost in življenje v mestu. Je melanholični utopist.

Ne bodo nas zasužnjili stroji, temveč ljudje, ki so v ozadju. Vse skupaj je dvorezni meč. Po eni strani ti je vse omogočeno in imaš na voljo ogromno informacij, moraš pa biti tudi dovolj informacijsko pismen in selektiven, da znaš izbrati prave podatke, da te ne odvračajo od bistva in samo usmerjajo v potrošnjo. V zadnjih časih, ko se je delo in življenje obrnilo navznoter, v dom, sem spoznal, da tudi takrat, ko je največja gneča in so hudi pritiski, obstaja gumb: ugasni. Da ugasneš, premisliš. Zelo smo razpršeni po prostoru. Mogoče težko najdemo vzore, ker jih je toliko na voljo. V vsem se najdemo, vse počnemo, za nič pa se na koncu ne moremo opredeliti. Ni vzorcev, ki bi jim lahko sledili, po katerih bi se lahko ravnali, kot so se morda naši starši. Kot študent lahko delaš, moraš pa vseeno študirat in sledit svojim sanjam, višjemu bistvu v sebi. Tehnologija je omogočila demokratizacijo, telefoni, ki jih imajo migranti, so njihova vstopnica v zahodni svet. Ali pa bo ta tehnologija pripeljala do osvoboditve? Se bodo lahko emancipirali od tistih, ki jih zatirajo? Bomo videli. Kot smo govorili, zmeraj obstajajo neki interesi in ljudje, ki želijo zatreti spremembe.

Klavdija Bastl Enci, študentka razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Doma je na kmetiji, kjer ima krave molznice in hmelj, zaradi česar je bila lani izbrana za hmeljsko princeso. Prav tako je dejavna pri Zvezi slovenske podeželske mladine, je regijska predstavnica za celjsko regijo. Tako kot hmeljska princesa in regijska predstavnica se trudi promovirati slovensko kmetijstvo.

Tehnologija, če se zavedamo pomena varovanja podatkov in jo znamo uporabljati, ni problem. Se pa res hitro razvije odvisnost. Morda so ljudje zdaj v času krize ugotovili, da ni tehnologija vse. Da je pomemben socialni stik. Pomembno je, da si vzamemo čas zase. Če se samo oziramo po trendih, dobičku, ne bomo živeli tako kakovostnega življenja in dosegli osebnostne rasti. Tudi kmečka dela zelo pomagajo. Delaš eno uro, razmišljaš, to je koristno. Tisti, ki je kmet, to rad počne. Mislim, da ni kmeta, ki dela to, kar more, to rad počne. Zdi se mi, da je slovensko podeželje vse bolj razvito. Razvijajo se aplikacije, ki olajšajo kmetu delo. Ni toliko papirologije, je pa res, da so določena dela, ki ostajajo staromodna in ne gre drugače, kot da jih opravimo ročno. Razne meritve pa opravljamo prek aplikacij, na primer, za ugotavljanje, kaj primanjkuje prsti. Enkrat mesečno izračunamo tudi, kakšna je vsebnost materialov v mleku, tako vemo, kako strukturirati prehrano za krave molznice, da je mleko bolj kakovostno.

Mladi razmišljajo o migracijah, rasizmu in multikulturnosti. Kaj je vzrok za odrivanje, celo zavračanje nekaterih družbenih skupin? Lahko sobivamo in kako? Kaj se dogaja v svetu in kako strpni smo Slovenci? Kakšen odnos imamo do drugih oziroma drugačnih?

Mladi razmišljajo o migracijah, rasizmu in multikulturnosti. Kaj je vzrok za odrivanje, celo zavračanje nekaterih družbenih skupin? Lahko sobivamo in kako?

To je oddaja z vpisno številko 07-06-2020. Štirje mladi debatirajo o (ne)strpnosti v sodobni družbi. Razprava je aktualna v luči ameriških protestov, ki jih je sprožilo rasno motivirano nasilje. Govorimo o vlogi medijev, kulture in posameznikov pri preseganju razlik in vzpostavljanju bolj enakopravne družbe. Kaj se dogaja v svetu in kako strpni smo Slovenci? Kakšen odnos imamo do drugih oziroma drugačnih?

Sogovorniki so: 

Tilen Kolar, študent drugega letnika ekonomije in družbene geografije na Univerzi v Leedsu. Je prejemnik raziskovalne štipendije Laidlaw Scholarship, saj ob študiju raziskuje moč umetnosti in javnega prostora v premagovanju fobij. V svojem raziskovanju in študiju se specializira na področju geografije in prostora LGBT+ skupnosti in drugih marginaliziranih skupin. Z udejstvovanjem v nevladnih organizacijah, na primer na CET Platformi, skuša pokazati, da obstajajo drugačne oblike družbenega življenja onstran “naših” in “onih”, zunaj trdojedrnega kapitalizma.

Zdi se mi, da smo v ta sistem tako vpeti, da ne vidimo svojih privilegijev. Ne gre se samo za proteste v ZDA. Če greste z vlakom na Ptuj, boste videli, da romska družina včasih ne sme na vlak, ker še nima kupljene karte, preden se vkrca. Mene recimo nihče ne vpraša, ali imam karto ali ne. To, kar se dogaja v ZDA, je samo simptom tega, kar smo zakuhali Evropejci in Američani v moderni zgodovini. Belsko telo kot tako ni krivo, je pa kriva belska zahodna tradicija. V Evropi se ves čas osredotočamo na dogajanje v Ameriki, a kaj, ko imamo na naši meji  še vedno žico, migrante, ki se utapljajo v reki. Ta osredotočenost na dogajanje v Ameriki je simptom tega, da smo postali subjekti ameriške neoliberalne tradicije, zato je vedno treba podati primere iz lokalnega okolja. Glede protestov: ko človek protestira, želi narediti intervencijo v javnemu prostoru, pokazati, da je nezadovoljen, da želi spremembe. Rušenje tega, kar je toksično, lahko vzpostavi to, da začnemo razmišljati o tem, kar želimo. Za protest ni nujno, da je taktičen, je intervencija javnega prostora. Zame je vsak zgodovinska osebnost, saj lahko vsak s svojimi mikrodejanji do določene mere vpliva na spremembe. Moje telo na protestu, kapitalistično gledano, troši energijo, nekapitalistično gledano pa s tem pokažem, da se z neenakopravnostjo absolutno ne strinjam. Ko se zatirana manjšina počuti zatirano, je intelektualna in emocionalna zahteva tistih, ki niso del manjšine, da te zahteve podpre.

Timotej Pavlin, študent arheologije iz Brežic. Zanima ga družboslovje, še posebej zgodovina in filozofija. Zadnje čase se ukvarja tudi z odnosom med človekom in okoljem. Rad bere, slika, hodi v hribe in kolesari.  

Če ni zdrave družbe, v kateri so ljudje zadovoljni in je zanje poskrbljeno, multikulturnost težko funkcionira, ker bodo eni v drugih iskali krivca. Zdaj je zgodovinska priložnost, da to speljemo na pravi način, saj nekatere stvari razumemo bolje kot pred 200 leti, tudi ekonomskih virov je dovolj, je pa odvisno, kako so ti razporejeni. Potrebujemo bistveno civilizacijsko spremembo. Veliko vlogo pri sprejemanju drugih igra izobrazba, a ne ta racionalna, hladna, univerzitetna, temveč življenjska. Branje literature in kulturna izobrazba. To je bistveneje pri tem, koliko so ljudje vključujoči. Današnje izobraževanje nam tega ne daje, ker je pomembno, da smo uporabni, ne pa da smo ljudje. Umetnost, muzeji, gledališče, literatura imajo potencial, da ljudem spremenijo pogled na svet. Muzeji, gledam iz arheološke perspektive, lahko pokažejo, da so se migracije ves čas dogajale in da so normalen proces. Da smo tudi mi proizvod migracij. To je moje utopično upanje, da bi lahko prek kulture izkoreninili zlo. Tudi ekonomske spremembe so seveda pomembne, a potrebujemo nekaj, kar ljudi naredi ljudi. Da nismo samo uporabni priveski strojev. Da smo človeški, da radi živimo. Namen umetnosti je, da se te čustveno dotakne. Šele takrat razumeš. To je pomembneje, kot da racionalno veš, da smo vsi ljudje. To je res, a moraš to tudi začutiti. Dobro bi bilo, da bi imeli neke skupne prostore, v katerih bi se družili, na primer skupne kulturne centre. Največji problem je to, da se sploh ne poznamo. Velik problem so tudi podnebne spremembe, ki bodo privedle do še večjih migracij in vojn. Podnebne spremembe so povzročile migracije tudi v preteklosti, selila so se celotna plemena. Narediti moramo bistvene spremembe, nehati izkoriščati globalni jug, začeti blažiti podnebne spremembe. Naši protesti? Moramo najti vizijo, da nekaj pridobimo, da izboljšamo položaj.

Patricija Podkrajšek, študentka biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Rada se ukvarja s športom, se druži s prijatelji in družino ter kuha. Navdušuje jo vse od narave pa do književnosti.

Protesti v Ameriki so logično znak nemoči, a so šli prek meje. Rušenje, uničevanje in nasilje samo poglabljajo probleme. Borci za neenakopravnost v preteklosti so imeli konkretne ideje. Tisti, ki razbijajo po Ameriki, se verjetno ne bodo zapisali v zgodovino. Pomembno je, da se opozarja na krivice, a menim, da mora biti za tem ideja, vizija, kaj želiš s tem spremeniti. Pri nas imamo ogromno možnosti, pogosto celo bežimo iz države, da si razširimo obzorja. Večkrat pozabiš, da imaš privilegij biti belopolti človek v tem svetu. Pred leti sem sodelovala pri projektu, ki je še vedno dejaven, to je Živa knjižnica. Poteka po večjih mestih, koncept je, da spoznaš ljudi z različnih ozadij, morda muslimana, priseljenega v Slovenijo. Tako izgubiš strah in predsodek, najpogostejši razlog je namreč strah do tujega. Je pa multikulturnost težko doseči, še posebno če narod, v katerega stopa nova kultura, ni dovolj izobražen in nima ekonomske stabilnosti. Pa tudi lastnega zavedanja. Tudi mediji so tu zelo pomembni. Danes lahko vsak poda mnenje in ga deli, drugi ga lahko preberejo. Neumnost in strah med ljudmi, to je velika nevarnost. Je pa res, da nimam stika z migranti ali Romi. Mogoče bi tudi mene bilo strah, če bi živela na takem območju. Se mi pa zdi, da smo do tujcev dokaj odprti, zlasti v večjih mestih. To je tudi stvar vzgoje, meni osebno ni bilo nikoli težko razumeti drugačnih. Upam, da sem se zmeraj potrudila razumeti njihov del zgodbe. Seveda morajo tudi oni narediti korak, se vključiti v družbo.

Lucijan Lučič Šrajer, študent četrtega letnika medicine na fakulteti v Mariboru. Rad prebira domače in tuje medije. Pravi, da je odprt do vseh ljudi, ne glede na narodnost, barvo kože ali spolno usmerjenost. Še zdaj ga peče vest, da leta 2015 ob vrhuncu begunske krize ni bil med prostovoljci v Šentilju.

Od leta 1992, primera Rodneyja Kinga, in vse do danes se izvaja nasilje na podlagi barve kože ali spolne usmerjenosti. Kdo je v tem položaju resnični problem? Stereotipni rasisti, kot ga je upodobil Edward Norton v filmu American History X, ali so to tisti skriti beli nacionalisti, ki to izvajajo in dovoljujejo? Po moje so ti tisti, ki predstavljajo resnični problem, saj to po tiho podpirajo, nato pa se še vključujejo v poklice, kot je policija. Ne gre samo za rasizem, ki je velik problem. Vedeti moramo, da imajo Američani drugačen način življenja kot mi. Iz kredita v kredit. Številni so zdaj zaradi koronakrize ostali brez služb. Frustracije so se nabirale dalj časa. Pri nas je tako … V Mariboru smo navzven zelo strpni, pravimo, da bomo vse sprejeli. Potem pa za migranta rečejo: naj si ga vzamejo domov, če ga hočejo. Mislim, da smo Slovenci precej zaprta družba. Kar se dogaja trenutno, je to, da samo sprejemamo migrante in utopično mislimo, da jih bomo vpeljali v naš liberalno-kapitalistični red in da bo vse ostalo, kot je bilo. A tako položaj privede do nemirov in še večjega nestrinjanja z njihovo kulturo. Bistveno je, da se začnemo mešati, sobivati. Le tako bomo lahko šli kot skupnost naprej. Glede aktualnih protestov: tudi Barack Obama je dejal, da so protesti nujni, da se nekaj spremeni.

Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.

Kakšne posledice za okolje imajo dejanja enega samega posameznika? Kako zajeziti hipno potrošništvo, ne pa divjih rek? Kakšne spremembe so nujne v miselnosti in sistemu?

To je oddaja z vpisno številko 31-05-2020, tema je okoljska problematika. Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.

Sogovorniki so:

Melanie Vuga, 27-letna članica gibanja Mladi za podnebno pravičnost, ki je študirala jezike in ta hip poučuje angleščino na jezikovni šoli v Italiji. Je tudi članica Društva za permakulturo Slovenije. Zanima jo vse, kar je povezano z naravovarstvom, ekologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi povezava med kulturno in naravno dediščino. Je tudi prostovoljka pri raznih dogodkih, kot so izmenjave oblačil, knjig in semen. Ima svoj vrt ter skuša živeti čim bolj trajnostno in okoljsko ozaveščeno. 

Zdi se mi, da se pogosto vali krivdo na posameznike, ne pa na tiste, ki bi lahko naredili velike spremembe. Za tiste, ki nimajo toliko sredstev, je to zelo težko, sistem deluje proti njim oziroma proti nam. Težko je pričakovati od ljudi, ki si ne morejo privoščiti določenih stvari, da bodo prevzeli neko pobudo. Imajo dovolj stresa, da preživijo iz meseca v mesec. Težava je tudi v tem, da se zelo poudarja potrošniško kulturo, da nam je vse ‘komot’. Na primer, zakaj bi delal na vrtu? Ne samo, da je zdravo in si pridelaš svojo hrano, je tudi rekreacija na svežem zraku. Ne, raje pojdi v trgovino in kupi vse lepo zapakirano. Potem ti manjka šport in plačaš članarino za fitnes. Vse ‘outsourcamo’, namesto da bi delali tisto, kar ni tako udobno in bi s tem sklenili energijski krog. Ves čas se poudarja, da potrebujemo nekaj novega, kot da smo stari pet let, da nam ni dolgčas. Treba je spremeniti kulturo bivanja, a moramo vsekakor doseči kompromis. Če smo ves čas proti nekomu drugemu, ne bo nastalo nič dobrega. Razumem, da bi se ljudje prestrašili, če bi rekli, da bomo zaprli neko tovarno, saj je vir njihovega preživetja, zato poudarjamo pomen pravične tranzicije. Tiste, ki na primer živijo od naftne industrije, se jih mora prekvalificirati, za njih poskrbeti, saj so žrtve sistema. Nikoli ni bilo mišljeno, da bomo zaprli vse, kar je neekološko. Zelena revolucija ne sme biti zmanjšanje gospodarstva, gre za kulturo bivanja, pomembna je socialna revolucija. V permakulturi imamo tri etike: skrb za okolje, skrb za človeka in pravična delitev virov. To je zame ena etika: skrb za naravo je skrb za človeka. Mogoče smo trenutno dominantna energija, a brez narave ne moremo preživeti.

Kaja Nakani, študentka magistrske stopnje slovenistike. Je ljubiteljica narave in umetnosti, kar poskuša pri svojem ustvarjanju tudi čim bolj povezati. Je tudi članica ene izmed podružnic skupine Mladi za podnebno pravičnost, kjer z drugimi člani o okoljski problematiki ozaveščajo predvsem občane ter iščejo različne okolju prijazne rešitve in ideje. Ker že od nekdaj rada čas preživlja v naravi, si želi, da bi naša Zemlja še dolgo ostala zelena.

Pasivnost pri mladih je zelo problematična. Generacija naših staršev in starih staršev, ki je na neki način povzročila položaj, v katerem smo zdaj, je bila z okoljsko problematiko soočena šele pred kratkim. Povprečni predstavnik generacije naših starih staršev o tem ni razmišljal, medtem ko smo mi s tem odraščali. Pri pouku smo gledali filme o onesnaženosti vode in gozdov, pa kljub temu še vedno veliko mladih, čeprav jih ta tematika spremlja že vse življenje, živi v prepričanju, zakaj bi se jaz nečemu odrekel, če to počne še milijone drugih ljudi. Všeč mi je, kadar so argumentacije tehtne in preverjene, če nečemu nasprotuješ, da poveš, zakaj, in ponudiš alternativno rešitev. Manjka nam tega, da bi se v miru usedli in pogovorili, ne pa da ves čas predalčkamo posameznike na podlagi njihovih idej. Zdaj smo na prelomnici, kjer še imamo možnosti izbrati, kaj bomo naredili. Vsi bomo živeli na eni Zemlji, vsi moramo dihati in jesti. Najbolj žalostno je razmišljanje: poletja so bolj vroča, bomo pa nabavili dve ali tri klime več. V svetu, v katerem se vsak briga zase, primanjkuje solidarnosti. Treba je gledati drug na drugega in na naše potomce. 

Žiga Tertinek, študent magistrskega študija ekologije in biotske raznovrstnosti. Diplomiral je na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, smer Ekologija in naravovarstvo. Kar se da veliko prostega časa že od mladih let nameni športu, preizkusil se je v veliko različnih športih, pozneje (ko jih je zmanjkalo) pa se je posvetil izobrazbi. Večino življenja je odraščal  v blokovskem naselju, zato še toliko bolj ceni vse, kar nam ponuja narava.

Nekateri si raje privoščijo materialne dobrine, ki niso nujno potrebne, kot pa domače sadje ali zelenjavo. Mogoče je problem tudi pri mlajši generaciji. Zdi se mi, da imajo le še starejši dober in spoštljiv odnos do zemlje. Nam se zdi, da je škoda truda, saj ne bo uspevalo, pa tudi privarčujem ne. Pogosto gledamo stvari s finančnega vidika in se bojimo izgube. Greta Thunberg je fenomen. Tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti, imajo veliko moč. Nekateri so se prav zato začeli izobraževati na področju okoljske problematike. Kar zadeva politiko, pa je treba skleniti neki kompromis. Med nami, ki se zavzemamo za okolje, in med gospodarstvom. Napovedi za prihodnost niso najboljše. Skeptičen sem glede dogovorov o brezogljični družbi. Če nimaš konkretnih predlogov in namenov, je utopično pričakovati, da se bo to kar uredilo. Podobno, kot bi si zadal cilj, da bom imel prihodnje leto super postavo. Brez dela je ne bom imel. Sicer pa sem bolj kot na politiko razočaran nad ljudmi. Berem komentarje na družabnih omrežjih, kjer so nekateri negativno nastrojeni proti nevladnim organizacijam. To je grozno. Večina sploh ne pozna pomena in funkcije nevladnih organizacij in se pustijo prepričati slabim argumentom, privlečenim za lase, da samo škodujejo gospodarstvu. A dokler ne bodo v naši občini na sosednjem zemljišču gradili spornega objekta, nas ta problem ne zanima. Nevladne organizacije imajo moč zastopati interes okolja in ljudi, zato sem razočaran, da se jim nekateri tako postavljajo po robu.

Špela Krajnc, študentka tretjega letnika medicine na ljubljanski fakulteti. Ukvarja se z gledališčem, volunterskim delom in izobraževalnimi projekti, povezanimi s tematikami javnega zdravja. Kot majhna deklica je sanjala o kopeli iz čokoladnega pudinga, zdaj pa upa, da čez 20 let ne bo umrla v vojni za čisto vodo.

Gospodarstvo in okoljevarstvo, to je vprašanje kratkoročnega ali dolgoročnega preživetja. Sama bi sicer raje žrtvovala več gospodarstva kot okolja, kar je kontroverzno stališče. Zavedam se, da je to grozna misel, da bomo mogoče imeli čez 30 let podnebne begunce, ki bodo bežali zaradi dvigajoče se vode, da se bodo začele vojne zaradi dobrin. Če pogledamo, kaj smo delali za nafto, kaj bomo šele počeli za nekaj, kar je življenjsko nujno potrebno. Ko se ljudje bojijo, da bodo umrli, da se bo to zgodilo njihovim najbližjim, bodo pripravljeni narediti grozote. To je najbolj črni scenarij, ni pa izključen. In tega se moramo zavedati, četudi ni najbolj prijetna misel. Nevladne organizacije so nujno potrebne, potrebujemo nekoga, ki je izobražen in sposoben reči, da bo to škodovalo okolju. Da pojasnijo, kakšne so možnosti in posledice. Da bodo na primer odplake v vodi, da se bodo čez 20 let otroci rojevali z motnjami. Včasih se tistim, ki smo oh in sploh izobraženi, zgodi, da debatiramo samo med sabo, nihče drug pa ne sliši teh argumentov.

Ker so mladi v epicentru družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do kake mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?

Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?

To je oddaja z vpisno številko 24-05-2020. Ker so mladi v središču družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje? Kako pogost spremljevalec pri navezovanju novih stikov je alkohol? 

Sogovorniki so:

Jana Ušen, dijakinja četrtega letnika I. gimnazije v Celju. Rada premleva sodobno družbo, politiko in trende, ki jih opaža in si jih interpretira skozi filozofska, sociološka ali kakšna druga očala. Pred kratkim je napisala raziskovalno nalogo na temo konzumerizma kot totalitarnega modela družbe. Uživa v debati in je članica slovenske nacionalne debaterske ekipe. Bere filozofe in klasike, pa tudi znanstveno fantastiko. 

Zdi se mi, da je problem v tem, da človek misli, da ima na internetu veliko prijateljev in ima zmeraj neko rezervo, s katero lahko prijateljuje. Zato se tudi manj potrudi za prave prijatelje. Vsaj jaz to tako doživljam. Veliko raje imam eno res dobro prijateljico, s katero se pogovarjam veliko več v realnosti. Posvečam ji pozornost, veliko ljudi tega nima, ker imajo razpršeno družbeno, spletno življenje. Zame je pravo prijateljstvo to, da si zmožen preseči sebe, narediti stvari, ki niso zmeraj v tvojo korist. Da se trudiš ohranjati stik tudi, ko ti gre človek na živce ali ko imaš nekoga, ki ti je takrat bolj všeč. Da delaš za to razmerje. Spletna prijateljstva vzameš, ko jih potrebuješ, in jih ne potrebuješ več, pustiš. Zapolnjujejo tvojo željo, niso pa nekaj, kar gradiš dolgoročno. Kar zadeva alkohol, ker sem bolj introvertirana pri navezovanju novih stikov, mi je alkohol v pomoč. Ne popustijo mi zavore, a imamo to za neki način navezovanja novih stikov. Pride prav. Ne prinese dolgotrajnih prijateljstev, ampak lažje steče, da nisi zaprt v svoje ograje in prekope, čez katere ne moreš, ker se ti zdi, da ne moreš. Glede individualizma pa … Je to, da ne čutiš neke ideološke pripadnosti do družbe, mogoče bratstva ali kot nekoč v kmečkih družinah, kjer si se odpovedal prihodnosti, ker si čutil dolžnost, da poskrbiš za svojo kmetijo. To je tisto, kar je komparativno individualizmu in danes ne obstaja več. Jaz mislim, da to, da mislimo, da nas niso naučili individualizma, dokaz, do so nas, pa nismo opazili. Ko so protesti, grem protestirat, nimam pa ideološke želje, da bi izboljšala družbo, ker do nje čutim neko dolžnost, ker bi mi to bilo naravno.

Žiga Dobravc, 24-letni študent sociologije in filozofije. Ima neizmerno rad svojo državo, okolje, umetnost in ljudi. Pravi, da je fraza “na mladih svet stoji” prazna, saj jih odločevalci ne nagovarjajo. Dodaja, da se mladi realnosti umikajo s pobegom v virtualni svet, memi, všečki in virtualni aktivizem so postali njihovo novo gonilo.

V nekem procesu odraščanja in izobraževanja so nas želeli oblikovati v individualiste: moraš se učiti, da boš ti uspešen, da boš ti dobil službo. Ker pa se tehnološko družba tako premika, je že med mano in drugo generacijo velika razlika, ugotovili smo, da to ni smiselno, da je bolj smiselno, da imaš več stikov kot le individualno zadovoljstvo. Tudi vse bolj vidimo, kako živijo drugi. Da lahko potujemo in vidimo, kako živijo ljudje na drugem koncu sveta, ne le na drugem koncu mesta, kot včasih. Ni pa več subkultur. Zdi se mi, da se lahko samo še odločiš, ali boš popularen ali ne. To prinese s sabo estetiko, ki je enodimenzionalna, drugega pa ni, ker je vse razpršeno. Pomembno je, da imamo skupne točke, a bi bilo res dolgočasno, če bi bili vsi isti. Starejši ko sem, bolj so mi tudi starši prijatelji. Če sem bil kot najstnik res zatežen, se to izboljšuje, sposoben si gledati to z neke distance. Sicer pa vsi govorijo, kako so mladi ves čas na Facebooku, po raziskavah pa je najbolj aktivna skupina na Facebooku stara od 40 do 50 let.

Aneja Založnik, dijakinja Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše. Je mlada umetnica, ki je ilustrirala knjigo Moje misli v tvoje srce. Rada zahaja v naravo, se druži s prijatelji in slika. To je njena strast, življenjski slog. Od nekdaj jo zanima tudi novinarstvo. 

Včasih si šel v petek ven nekam, kjer si čutil, da nekomu pripadaš. Danes smo vsi pomešani. Ne počutim se, da pripadam nekemu slogu. Kupiš, kar ti je všeč. Kar je dobro, a po drugi strani ne stojiš za nekimi vrednotami, nekako plavaš … Povezujejo nas skupni interesi, šport, glasba. S prijatelji smo si zelo različni, vsak izrazi svoje mnenje, enkrat naredimo tako, drugič drugače. Odnosi s starejšimi pa … Ko se jim dokažeš, te začnejo spoštovati. Se pa moraš potruditi. Ni prav, da govorijo, kako ne spoštujemo odraslih ali starejših, potem pa doživiš, da te imajo za otroka, čeprav dobro razmišljaš. Ker si star 18 ali 20, pa te ne bodo poslušali. Češ, saj ste samo na internetu, ničesar ne delate, samo gledate v računalnik. Ti stereotipi lahko držijo do neke mere, a je treba na nas gledati tudi drugače. Se mi zdi, da imajo pogosto prepričanja, ki jih težko presežejo, ko vidijo, da imamo prav, pa so v zadregi. Ne bi smeli biti tako zategnjeni, zadrti v določenih pogledih. 

Aljaž Ogrinc, 24-letni študent s Fakultete za elektrotehniko, smer avtomatika. Treniral je smučarske skoke, potem nordijsko kombinacijo, zdaj je učitelj teka na smučeh. Prejšnji semester je bil na študijski izmenjavi na Poljskem. Koronačas je izkoristil za spletna izobraževanja in delo na vrtu. 

Mogoče nas povezuje tudi politično prepričanje, včasih so bili skejterji, pankerji. Danes je to slog razmišljanja, vrednote, take stvari. Veliko lažje oziroma zanimivejše se je pogovarjati z ljudmi, ki so bolj odprtega mišljenja. Da nismo samo zaprti v svojem svetu, da ne verujemo le v naša prepričanja, temveč razumemo druge kulture, da nas zanima, kako je drugje … Da smo odprti, da spoštujemo druge. To sem opazil na študijski izmenjavi, dobil sem prijatelje z vsega sveta: Indijce, Kitajce, Mehičane. Vidiš, da smo vsi ljudje. 

Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?

"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?

To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni? 

Sogovorniki so: 

Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije. 

Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.

Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.

Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico. 

Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.

V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.

Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.

Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.